Nemarni sabdži obljubljenih dežel

Recenzija izdelka
30. 7. 2021 - 13.30

Sveta brez ubežnikov ni. Transverzale trebuhov, ki so šle za kruhom, so se do dandanes razvejale že skoraj bolj kot glavne trgovske poti. Če že kaj, je ironično dejstvo, da so cilji preštevilnih trebuhov prav države, ki so njihove domovine stoletja zavojevale in intenzivno ter nasilno sprovajale in uvajale ideje, razsvetljene pod svojo lučjo. Akoravno je morda res pretirana posplošitev reči, da so imperialistične sile zgolj zatirale, je po drugi strani pretirano posplošeno in zgolj v korist ravnoteže mnenj reči, da je nek avstralski domorodec blazno profitiral od zahodnjaške medicine, po tem ko so mu pobili rojake neki angleški sestrojebci.

Toda preteklost in zgodbe posameznikov navzlic zgodovini ter naracijam velikih državnih tvorb niso prostor, znotraj katerega bi se predajali posplošitvam ter civilizacijskim sodbam o dobrem in slabem, upravičenem in neupravičenem. Prej gre za točke v tem prostoru, kjer so omenjene kategorije že od pamtiveka premešane. Če tem zgodbam prisluhnemo, govorijo tako o shizmi kot o stikališčih nekega makro- in mikroplanskega razvoja dogodkov, največkrat nesrečnega ter v svojem bistvu zgoščenega v milijonih životov. Med tradicijo in naravnimi nujnostmi ter naključnostmi geopolitike, družbenopolitičnih stanj in posameznih usod, artikuliranih v nekem literarnem delu, vstopa pozorni bralec v kinetiko nečesa, čemur bi lahko reki dharma delčka sveta ter ljudi v njem.

A če delo tematizira Indijo in njene kastno našniclane prebivalce, s težavo govorimo le o delčku sveta, ki mu je Sunjeev Sahota, britanski pisatelj sikhovskega porekla, posvetil približno šestostranski roman z naslovom Leto ubežnikov. Ta je lani v prevodu naše sodelavke Petre Meterc izšel pri založbi KUD Police Dubove. Romaneskna saga se, kot veleva že naslov, loteva aktualne, v literaturi že usidrane tematike preseljevanja in njegove vsakokratne kriznosti ter razgalja nečloveški ー če ne kar protičloveški ー obraz neoliberalizma, etnično, spolno in socialno diskriminacijo tako doma kot tudi v obljubljenih deželah Zahoda. 

Sahotova pripoved je preplet zgodb treh indijskih mladeničev in mladenke, ki so se vsi tako ali drugače znašli v Angliji, natančneje v Sheffieldu, soočeni z enakim, intimno pa morda še hujšim životarjenjem, kot so ga bili ali bi ga bili deležni, če bi ostali v domovini. Randip iz sprva dobro situirane uradniške družine je tam pristal po zaslugi tako imenovane transferne poroke, poroke na papirju, s ciljem, da družini po psihični bolezni očeta ー sicer aparatčika v vladnem birokratskem mehanizmu ー povrne stari ugled in gmotni položaj. Avtar, sin obrtnika, si je z zastavitvijo vsega družinskega premoženja in zadolžitvijo pri oderuških, mafijaških posojevalcih kupil študentsko vizo in si prizadeva zaslužiti denar za svojo poroko ter pomoč iz dneva v dan prebijajočim se staršem. Toči, pob iz kaste nedotakljivih, je po izbruhu nacionalističnega nasilja v domovini, ki mu je na brutalen način odnesel vso družino, pribežal na Otok povsem brez papirjev, v begu pred revščino in preteklostjo, ki mu je vzela praktično edino, kar je kot nedotakljivi sploh lahko imel. Vse tri povezuje opravljanje slabo plačanih fizičnih del, sobivanje v natrpani delavski hiši in nenehno trepetanje pred roko zakona in zakonom preživetja, med katera se bližina, bratstvo, sočutje in celo bog le mukoma tu in tam prerinejo.

V zgodbe vseh treh se vpleta usoda pobožne Narinder, dekleta iz vplivne družine sikhovskih priseljencev v Londonu, ki se sooča z do žensk pogosto neprizanesljivo tradicijo svoje skupnosti, predpisanostjo vlog v njej, predvsem pa ー in navkljub v zibelko položeni indoktrinaciji ー z vzgibom po lastni individualnosti. Prav v slednjem se njeno življenje na osebni ravni najjasneje stke z življenjem nedotakljivega Točija, katerega na videz brezciljno trdo delo ima zgolj še emancipatorno funkcijo ー sam, brez strahu in sramu spričo kastne pripadnosti odločati o svojem življenju popolnega, od Boga in ljudi odrinjenega marginalca.

Sahoti uspeva aktualno vprašanje migracij in ubežništva postaviti v oprijemljive okvire vsakdana, ga odmakniti od romantičnih predstav o Indiji in njenega formalnega političnega diskurza o sobivanju in napredku ter južnoazijsko državo približati povprečni predstavi povprečnega zahodnega bralca o dozdevno gordijskem vozlu verstev, kast, družbenih tendenc, revščine na eni in skorajda avtomatsko pripisani moči enormne nacije na drugi strani. Pred očmi bralca se med branjem gradi, kot se izrazi prevajalka, multituda podob sodobne Indije, pri čemer se družbeno oglaša z glasovi zasebnega, z glasovi ljudi, ki navkljub sizifovstvu, lakoti, revščini in njuni brezizhodnosti živijo naprej, polni neznatnega, nedoumljivega upanja na boljši jutri.

Roman je nasičen z indijskimi oziroma pandžabskimi izrazi. Opomba urednic opozarja, da angleški izvirnik slovarja po avtorjevi želji ne vsebuje z namenom, da bi branje ponujalo vsaj košček zmede, nerazumevanja in negotovosti, kakršna v tuji deželi nenehno para prišleke. Pomen mnogih izrazov je kljub nerazumljivemu jeziku s številnimi ponovitvami mogoče razumeti ali ga vsaj slutiti iz konteksta. Leto ubežnikov ima moč ganiti in šokirati bralca, novost pa je prej kot v materiji v avtentični izkušnji neidealnega branja, pri katerem se v literaturi sicer že videno in že slišano preobraža v unikatno indijsko in splošno ー ubežniško, tujsko, človeško. Ta izkušnja se morda po neki ー za marsikoga bržkone čudni analogiji ー približuje buljenju neukega belčka v slike indijskih večglavih, večimenskih in večnamenskih božanstev. V nedolžno konfuzijo spričo bizarnosti, občutek kiča spričo barvitosti, v slutnjo jasnine spričo groteskno temnih, bolestnih oči vsem nam ー inšalah ー za vedno neznanega.  

Avtor vešče prehaja med prvo in tretjeosebno perspektivo, med sedanjostjo in preteklostjo, subtilnost teh prehodov pa poglablja bralčevo umsko lovljenje, a hkrati krepi doživljanje občutij protagonistov; izgubljenih, nepismenih, neizkušenih, enih krivih, drugih nedolžnih, vseh ranjenih in ranljivih. Sahota razkriva nečlovečnost ubežniške izkušnje, njeno nasilnost in psihično torturo ljudi, ki lovijo ravnotežje med pričakovanji ter realnostjo. Za slednjo se zdi, da kot pri Hosseiniju ali Pamuku v obraze protagonistov brezsramno pljuska skorajda izključno curke fekalij. Le bedak in psihopat bi po koncu branja še lahko mislila, da je življenje večine kaj več kot ubijanje za drobiž. Pa tudi če ni. Le bedak in psihopat bi mislila, da je enakost ljudi kaj več kot floskula belih, sestrojebskih ust ali po pandžabsko bhančod ust, če hočete.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness