Pesmi Severnega otoka

Verjamem, da se je vsak bralec, ki ga poezija še ne bega do te mere, da bi se odrekel branju, že kdaj znašel v situaciji, ko se je med branjem počutil kot morjeplovec, ki ga z vseh strani obdaja megla. Enakomerno bela in zaslepljujoča v svoji težko predirljivi prozornosti. Morda se prav v takšnem položaju znajde bralec, ko odpre pesniško zbirko Nismo nedolžni Beija Daa, ki je lansko leto v prevodu Katje Kolšek izšla pri Beletrini. Bralec, pogreznjen v branje težko razumljivih pesmi, pod nerazumljivo površino pesnikove govorice najde skrito še kompleksnejšo globino pesmi, njihov smisel. Gre za tiste vrste kompleksnost, ki je za razliko od površine ne gre nujno razumeti, temveč predvsem začutiti. Poezija kitajskega pesnika Beija Daa se mu tako lahko razkrije kot otok, ki se zarisuje skozi meglo in ki se upira butajočim valovom maoističnega morja.

Bei Dao je psevdonim kitajskega pesnika Zhaa Zhenkaia, rojenega leta 1949 v Pekingu, in dejansko pomeni »severni otok« . Svet ga še danes pozna kot osrednjo osebnost kitajskega kroga t. i. meglenih pesnikov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času tik po neprizanesljivi kitajski kulturni revoluciji, s svojo samoniklo poetiko zaznamovali kitajsko literarno prizorišče. Za Beija Daa je bilo obdobje revolucije zagotovo turbulentno. Ne le da je bil sprva podpornik Maovih reform, kasneje pa njihov nasprotnik, temveč se je prav med kulturno revolucijo pričel osredotočati na pisanje. Megleni pesniki so bili tisti, ki so med prvimi upali na novo razpravljati o kitajski tradiciji, zgodovini, literaturi in jeziku, ki naj bi jih kulturna revolucija kontaminirala s komunistično ideologijo. Uprli so se temu, kar je v umetnosti propagirala in od nje zahtevala oblast. Od poudarjanja kolektivnosti, razrednega boja, strogo predpisanih form pisanja in mišljenja so se preusmerili v raziskovanje individualnosti, ne le v sferi politike in družbenega življenja, temveč tudi v pesniškem izražanju in v rabi jezika nasploh. Vse je bilo potrebno na novo osmisliti, saj je bila realnost meglenih pesnikov po grozotah kulturne revolucije povsem izpraznjena: »povzdigni se in poglej sončni zahod kraljevega prestola / ko civilizacija in pesmi piščali odfrfotajo v prazno dolino / sledi ruševin vstanejo letni časi / sadeži v preganjanju jutrišnjega dne plezajo čez zidove«.

Gonilo meglenih pesnikov je bilo dvojno nezaupanje. Nezaupanje v praznino realnosti in nezaupanje do jezika, ki ga je pomensko izpraznila ideologija. Manifest revije Danes, ki jo je skupaj z drugimi meglenimi pesniki ustanovil Bei Dao, je bila njegova pesem Odgovor, katere osrednji moment je vzklik: »Naj ti povem, svet: / Ne-ver-ja-mem! / Če tisoče izzivalcev leži pod tvojimi stopali, / me štej za tisoč in enega!«

Seveda je bila revija zaradi svoje opozicijske drže že po nekaj številkah prepovedana. Večina meglenih pesnikov pa je bila kasneje, po zatrtju demonstracij na Trgu nebeškega miru leta 1989, izgnana s Kitajske. Kljub temu je upor, ki ga izžarevajo pesmi Beija Daa, subtilen, njegovo prepoznanje pa zahteva velik miselni napor. Oviro v razumevanju predstavlja Daov jezik, ki je jezik posameznika, idiolekt, in deluje kot odgovor na z ideološkimi parolami prežet jezik. Prav tako je ovira fluidnost Daovih pesniških slik, ki se zoperstavlja jasni formulaičnosti tiste poezije, ki je slavila ideje komunističnega reda. Cilj Daove poezije ni zgolj rušenje obstoječega, normalnega govora in ustaljenih pesniških modelov, temveč vzpostavitev novega poetičnega prostora, kar terja eksperimentiranje z jezikom in neposredno izražanje dvoma in čustev, osvobojenih spon hegemonske ideologije. Destrukcija obstoječega brez vzpostavitve novega namreč ne more biti revolucionarna. Resignacija, ki jo je moč občutiti v naslednjih verzih, je zgolj navidezna ali pa trenutna, saj pesnik s svojim ustvarjanjem utira novo pot, najprej poeziji in z njo novi senzibiliteti: »jaz, stojim tu / na mestu nekoga, ki je bil ubit / nimam druge izbire / na mestu, kjer bom padel / bo stal nekdo drug / veter je na mojem hrbtu / na vetru brlijo zvezde«. 

Pesnikov upor tako ni zgolj negacija, ni enoznačni nihilizem. Od tod morda, med drugim, izvira nerazumevanje njegove poezije. Vzpostavitev novih poetičnih okvirjev je možna le z uporabo nove logike, ki bo utemeljila nove pesniške kategorije. Katja Kolšek v spremni besedi ugotavlja, da gre v primeru Daove logike za afirmativno negacijo, koncept francoskega filozofa Alaina Badiouja, ki sicer deluje na horizontu destrukcije, vendar pri tem poraja novo. Bei Dao s svojo poezijo teži k temu, da bi v tisočletja star kitajski jezik izdolbel novo resnico. Morda ravno zato v pesmi Rekviem zapiše naslednje verze: »in poezija, ki popravlja življenje / popravlja odmev poezije«.

S tem pa je kompleksnost Daovega poetičnega sveta šele naznačena. Če želimo, da jezik izdolbe novo resnico, se mora pesnik lotiti ponovnega premisleka starih pojmov: ljubezni, politike, vednosti. Njegova odgovornost je velika, saj mora iz lastne individualnosti opredeliti nekaj, kar je skupno vsem: »sopeče besede kličejo po / avtorjevi bolezni srca / globoko dihajo, še globlje / zgrabijo korenine akacije / ki razpravljajo s severnim vetrom (...) / bralci se drug za drugim kobacajo na obalo«.

Ponovna osmislitev - v prvi vrsti - pojmovnega sveta Kitajcev je delo, ki ga želi opraviti poezija Beija Daa. Znotraj kaosa sveta, ki tovrstno nalogo nalaga, je njegova poezija sama severni otok, je tisto mesto, na katerem se novo rojeva. Bei Dao sam je poezijo enačil predvsem s svobodo, prav želja po svobodi pa je tista, ki preveva globino Daovih pesmi in ki jo lahko začuti vsak bralec, ki se v branje poda z odprtim duhom. Mraz severnega otoka je metafizični mraz preizpraševanja. Kakšna konstrukcija, tako znotraj umetnosti kot zunaj nje, naj v drugih sferah življenja sledi destrukciji? Osama severnega otoka je vidik posameznika nasproti množici, je upor enega, ki bi moral biti upor mnogih. Mračnost severnega otoka je groza sveta, ki smo jo ljudje pripravljeni normalizirati. Morda se prav v tem nahaja naša sokrivda: »nismo nedolžni / že dolgo nazaj smo postali sokrivci / z zgodovino v ogledalu, čakajoč na dan / ko nas bo naplavila lava / in nas spremenila v ledeni izvir / da bi ponovno srečali temo«.

Recenzijo je napisal vajenec Marko.