Pravračanje

Pravračanje

Recenzija izdelka
25. 11. 2019 - 13.00

 

Zgori, ne prihajaj več v sanjah; prejšnjega sveta ne bo.

Čas ga tlači kakor moreno pod prodirajoči ledenik.

Razpokani mrzli jezik bo zlizal tvoja grabežljiva imena,

usta,

v katerih je raslo morje; en poteg, nalet –

bo zmečkal tvoja stegna, zadušil lakoto, ki me je vodila

po slepi strugi

krilato kot plodič maklena.

 

Pričujoče besede, izsekane iz monumentalnega pesniškega herbarija Marzanne Bogumile Kiełar, ki jo na Poljskem zaradi kompleksnih specifik njenega razpotegnjenega poetološkega opusa postavljajo na mesto temenice domače literature, precizno orišejo skupno karoserijo pesničinih jezikovnih stvaritev. Podivje, iz katerega se razlega snov njenih pesmi, je poleg povsem klasičnih izhodiščnih tematik – narave, smrtnosti, ljubezni ter jezika – namreč nenavadno ravno v avtoričinem izboru besed. Panteistično raztaljenost literarnega subjekta - kosma prahu, zapisanega smrti - v vsemogočni zemeljski pejsaž pesnica portretira z izjemno zanosnim, temačnim jezikom, ki katransko bolečino lastne ničnosti v primerjavi z nasilnimi in grandioznimi vizualijami narave skoraj obsceno vpenja v poetološko besedišče.    

Estetsko mrakobnost, s katero odjeka dihajoč organizem pesničine severne pokrajine, je v slovenščini mogoče brati od leta 2018, ko je pri založbi Družina znotraj zbirke Sozvezdja v prevodu Jane Unuk izšla zbirka Vaje iz neobstoja. Slednja spenja nekaj manj kot 150 avtoričinih pesmi. Obravnavano knjigo tako tvorijo lirični zapisi štirih avtoričinih literarnih epoh, štirih knjig poezije – zbirke Sacra conversazione iz leta 1992, zbirke Materia prima, iz 1999, Monodonije iz 2006 ter Navigacij, ki so luč tiska ugledale v lanskem letu.

Preciznost, v katero so zaklenjene pesniške podobe Marzanne Bogumile Kiełar, bralca kontemplativno pomaka v apokaliptične impresije severa. Ciklično pogrezanje in vnovične primarne vzdihe vsega bivajočega pesnica venomer znova prehrani z eklektičnimi gobelini meteoroloških, geografskih in vsakdanjih nokturnih besed, s katerimi njene podobe onkraj golega opisovanja aseptično jezika vtkejo v skrajno čustveno. Naracija njene poezije je - slečena časa - erodiranje in pretres. Značilna tetiva pesmi je bržkone prva instanca vtisa narave, ki se v mogočni transgresiji zateka do nevzdržnosti in lirični subjekt privede do lastnih, prvoosebnih asociacij. Pri omenjenem zatekanju gre za drsenje v idejo tako organske in neorganske narave kot v mističnega prarablja, spomin lirskega subjekta pa nato vehementno preščipne navidezno razmejitveno steno, ki jo pesnica implicira v tenkočutnem okušanju lastne smrtnosti. V nagost opisa intubira sebe kot subjekt.

Avtorica v dela kaplja ravno v nenadnih hipih opotekanja, med katerimi se zadrži v posameznih portretih glacialne ostrine, pri drugih pa ostro zdrsi stran. Masko postopoma razlamlja v segmentih zrenja, okušanja ter sinestezij, prepogibajoč svojo ločeno samost v absolutno zlitje z zunanjim svetom. Narava implicira spomin in zatorej lástnost, na podlagi katere lirski subjekt obstaja kot oseba in je nepreklicno razsut v njeno ciklično večnost. Sila, s katero razgalja granitno zamračenje narave - njeno goltajočo mesenost, ki je obenem ultimativni vehikulum začetka -, je zgoščena ravno v občutku odsotnosti časa. Poezija Kiełar  nosi nekakšno beduinsko tančico. Zapisane pesmi pripadajo nerazpoznavni dobi, ki je onkraj pleistocena, včerajšnjega in današnjega dne, in destilirajo bistvo hrapave resničnosti človeka. Njegovo minljivost.

Tetraptih Vaj iz neobstoja se, kot predhodno omenjeno, prične s prevedeno zbirko Sacra conversazione. Med krajino, ki se razkamenja v pesmih kot množica konglomeratsko seštevanih prizorov, se gnete ambivalentna ljubezenska motivika. Pagode besed, ki lirično eternalizirajo posamezne odseke dneva, nianse luči in senc ter objekte pokrajine, privedejo do bodisi izzvanjanja ljubezenskega odnosa lirskega subjekta ali pa meditativnih opisov vsakdanjega početja parov. Izstopajo trenutki deskripcij, ko se ne ve zares, ali je zapisano portret narave ali metafora za človekovo telo. Takšna je pesničina ljubezenska mantra, ki pa se razkrije šele v naslednjih podetapah zbirke: dualni odnos zmore prebaviti čas, le kolikor skupno verjame v večni cikel narave - spolzenje v kamenine, luknjičasto prst, postati eno s sivo prednevihtnostjo svetlobe ...

Materia prima ostane pripadna pesničinemu čudenju naravnega, a skoraj docela izžaga lahkotnost in spregovori o zamračenem, polzečem, o leganju v ničnost. A kljub nepremostljivi vseprisotnosti temnega mrča prasnovi, se lirski subjekt v svojem bivanju ne zdi trpeč ali brezsmiseln. Vtis, ki ga dobimo, je predvsem varen. Kot bi v gostoti razklenjene megle pesnica z naravo govorila nekakšen zaupni dialog, znotraj katerega se šepetajoče zlekne v fazo hibernacije. Čutiti je ogrevano sobo in skrivališčni pogled izza zarošenega okna; v zrklu tektonski tiki zaledenele površine. Soteske besed implicirajo najtemnejši dan v letu, ko pa se obleganje ne vrši s strani narave, marveč občega človeškega sveta, pred katerim se zatiska v skrivališče, največkrat v dvojini. Vzporednice jezika Materie prime bi bržkone šlo iskati v poeziji Teda Hughesa. Vsekakor gre tukaj kot v sledečih dveh delih zbirk za sestradano in veličastno čaščenje estetike nokturnega, mističnega ter apokaliptičnega.

»Skorja zemlje je, glej, vsa narejena iz teles, katera smo bili,« pravi ena nenaslovljenih pesmi Monodonije. Tudi tu, v konciznem obskurnem slogu, avtorica preizprašuje nepremostljivo ničnost lastne človeškosti. Slutnja smrti je kot loj neločjivo prikovana v njeno poetološko telesje. Prežarja vse. Prisotna je v slehernem prizoru, vsaki deskripciji. Besede so mestoma ne več poklon temi, marveč ponižujoče in sklonjeno zavedanje človekove krhkosti. Stihi se napajajo iz tesnobe. Kiełarin lirski subjekt je mrtev, preden se prične razkrajati. Pesnica se namreč zaveda teže odločitev v življenju, ki se počasi, nepreklicno oža v spoj z najbolj ultimativno izmed vseh resnic: smrtjo. A v Monodoniji nihilizem ničnosti naleti na previs: na trenutke se uklanja meditacijam dualnosti in naposled pomiritvi, da gre večnost ugledati ravno v neprekinjeni zvezanosti človeka s stvarstvom, v kontinuiteti vračališč in potujočih elipsah geneze in konca.

Poslednji podnaslov Navigacije literarni opus Marzanne Bogumile Kiełar oplaja z dvema novima središčnima tematikama. Besede prvič zaidejo v razkrajanje ne zgolj pejsaža, marveč človeškega telesa. Njegovih kosti, kit in kože. Smrt iz kolektivne podobe sublimira v napoved na platišču individualnega človeškega telesja, s čimer avtorica konkretno zoža brezbrežnost lastnega doživljanja smrti. Ga personalizira. Zbirko presodno prevre motiv jezika ter književnosti, ki človeka nekako reši razpršenega tavanja v kulisi kozmičnega nihilizma. Poleg pomirjenja z vračanjem v stvarstvo kot v skoraj obsesivni ljubezenski odnos pesnica človekovo vrednost vidi predvsem v jeziku kot minisistemu per se, ki posnema zakone naravnega sebstva kot nečesa povsem svojstvenega in človeštvu odredi namen znotraj neskočne verige celic namenov.

Bržkone so ravno pretežna apolitičnost njene poezije ter smrt in ljubezen, ki docela napolnjujeta njen literarni okular, v neokatolizirani Poljski uspela ohranjati avtorico kot tvornico nepogrešljivega doprinosa k nacionalni literarni konstelaciji. Neoporečni mojstrskosti navkljub bi kot mnogo predhodnic in sodobnic v inspiracijski pomadi političnih ali feminističnih motivik najbrž rezko izpadla iz šolskih kurikulov.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness