Ritmično tlenje milosti

Recenzija izdelka
18. 6. 2021 - 13.30

Beat v svetu pesnika in kritika Muanisa Sinanovića je – kot se esejističnim zbirkam rado primeri – nekakšen konglomerat literatovih nakopičenih zapiskov iz zadnjih nekaj let. Mehko vezana, dobrih sto trideset strani dolga in heideggerjanskozveneče naslovljena knjižica, ki je letos izšla pri založbi LUD Šerpa, predstavlja esejistični prvenec avtorja, čigar opus obsega že štiri pesniške zbirke in krajši, eksperimentalni roman. Če k vsemu naštetemu dodamo še nagrado za pesniški prvenec leta, kritiško sito za zbirko Krhke karavane, uvrščenost pesmi v več antologij in branje na vseh pomembnejših domačih in regionalnih festivalih, dobimo vtis, da našega plodovitega bivšega sodelavca sploh ni več potrebno posebej predstavljati.

Skozi eseje, zbrane v pričujoči zbirki, je z vidika heterogene snovi težko potegniti enoznačno rdečo nit. Motivno in tematsko zbirko še najlažje zapopademo preko naslova Beat v svetu. Beat kot ritem in človek kot bitje ritma, od bitja srca do bioritma posameznih in skupnostnih življenj - to so kategorije, s katerimi avtor razglablja o ulicah, mestih, ljudeh, o svojem bosanstvu in slovenstvu ter čefurstvu nekje med njima, pa tudi o svoji veri, telesu in družbenih simptomih, ki botrujejo dejstvu, da živimo v času, v katerem je, kot pravi, travma postala valuta in gradbena jama posameznikovega ega.

Potepanja po ranjenih sarajevskih ulicah, bučnem Londonu in, kot pravi avtor sam, od dialoškosti neločljive Ljubljane, srečanja s prijatelji, lačnimi berači, potepuškimi psi in raznoraznimi kreteni, utegnejo na prvo žogo izpasti kot zlajnana literarna materija. Toda Sinanoviću uspeva preko že videnega artikulirati neko pristno senzibilnost, mešanico filozofije z vzhodnjaškim nadihom, religioznosti in preudarne angažiranosti v socialnih odnosih. Malega nacionalistka z nekaj retoričnimi vragolijami vreči iz tira, obiti nasilneža brez priznanja poraza, nahraniti mimoidočo sestradanko. Biti usmerjen k večnosti in to usmerjenost dnevno udejanjati v konkretnem. Biti v svojem bitju in beatu drugih hkrati. Sovpasti v disonanci.

»Med zgodovino in večnostjo, med politiko, ekonomijo in teologijo (...) se nahaja neznansko trpljenje, nam nedostopno. Večnost zla ne pomeni, da moramo odmisliti njegovo konkretno pojavnost, le to, da moramo vzpostaviti distanco do abstraktnih analiz, ki jih izvajajo prodorni sociologi, zgodovinarji in filozofi. Distanca ne pomeni odrekanja delu razuma, ki poteka v njih. Distanca pomeni to, da poleg konceptov, s katerimi zre razum, zremo še v nerazumljivo bolečino. Ni je v medijih. Je v stiku s konkretnimi posamezniki, v njihovem trpinčenem mesu in lomljenih duhovih, ki se lomijo skupaj s kostmi.«

Sinanovića po eni strani krasi prepričljiv stil in jasen izraz, pa čeprav mestoma zdrsava v moralizem, kar si sam odkrito priznava. A vendarle je tisto, zaradi česar so njegovi eseji bralna gotiva, skrito v umerjenem tonu, brez arogantnega obsojanja in lepljenja oznak na čela ljudi in stvari. Znotraj pogosto poudarjenega filozofskega diskurza pisec tu in tam zaide v blaga ponavljanja in redundance, morda najizraziteje v Blokovskih zapiskih. Kljub temu mu v taistem eseju uspe podati eno pomenljivejših metafor svoje ritmične filozofske vere. Življenje v skupnosti blokovskega naselja, sociologija njegovih prebivalcev in romarsko središče - košarkarsko igrišče. Košarka je za Sinanovića najbolj skrivnosten kolektivni šport, saj nas, kot pravi, vsak švist žoge skozi mrežico razmeroma majhnega obroča navdaja z otroškim navdušenjem kot pred nečem neumljivim. Kot teleta pred novimi vrati, če bi jih ta znala uporabljati. Oboje, basket in vera za Sinanovića ostajata odprta za neumljivo, za kos tistega, kar nas presega, za preseganje med nami samimi. Zabiti in imeti moč nad razdaljo ali vreči trojko in razdaljo premagati skoznjo samo.

Vsebinsko najizzivalnejši, pa tudi najudarnejši, je bržkone zadnji esej zbirke z naslovom Blogovski zapiski. Šele v tem zadnjem delu, kjer so diskurzivne meje internetsko zabrisane, se namreč dokončneje izkristalizira Sinanovićevo ontološko dojemanje ritma iz naslova. Ritem zmagovalca, poraženca, svetnika, grešnika, ritem revščine in preobilja, ritem intelektualca in vernika ... naštevali bi lahko v nedogled. V nekatere izmed njih smo vpeti, v nekatere se še bomo vpeli ali ne, a v njih - kar je ključneje - nikoli nismo sami. Za Sinanovića ni obrnitve vase brez obrnitve navzven, k občestvu kot celoti oseb, s čimer naj bi skrb za drugega inavgurirali v osnovno potezo našega stikanja po sebi samem.

Ta skrb bi morala imeti domet, ki presega našo sovražnost, akoravno do fašistov ali samonanašalnih pezdetov, ki jo želijo neredko na objesten način podkuriti prav prvim. In še pravi se zdaj oglašam. Kakšen človek prihodnosti bi bil nekdo, ki bi bil pripravljen našemu premierju prerezati vrat takoj, ko bi se družbena pogodba razrahljala do njemu sprejemljivih povratnih učinkov. Najbrž bolj ko ne nikakav.

»A kdo lahko prvi vrže kamen? Kdo kdaj ni bil podobnih bitk v sebi, kdo ni storil nečesa, kar bi sam rad skril pred vsem svetom? Včasih opazujem, kako sodijo ljudje, o katerih vem, da bi lahko bili sojeni zaradi analognega početja, a se tega niti malo ne zavedajo – najbrž sem tak tudi sam. Gotovo sem. Kakorkoli že, tak pogled na človeka je mračen. Milost preobraža, in tako kot so naravni pojavi čudež zunanjega sveta, je taka tudi transformacija kriminalca v odličnega človeka. Tema je na strani časovnega, zgodovinskega, milost na strani večnega; prva je relativna, druga nujna.«

Sinanović se v svojih esejističnih zaključkih nikoli ne povzdiguje v sfere čistunstva, temveč ohranja suverenost in prepričljivost človeka, ki ne ve, kaj je zgodovina in katera stran le-te je prava. Pri tem ne gre toliko za modro noviteto neke teorije, ampak prej za povsem praktični uvid, za neočitajočo pridigo in vnos skepse v bralca, ki ga soočata z njegovo lastno objestnostjo in morebitnimi porodnimi mukami milosti v njem, ne samo, temveč tudi zaradi tega. V vsakem od nas tli mali fašist, pravi Sinanović, ko opisuje posrečeno anekdoto z Zmagom Jelinčičem, prvoklasnim trolom. Kdo pravi, da v paralelni dimenziji nismo premnogi že pospravili premnoge, po sončnih hrvaških otokih ali ene dva metra pod zemljo, da je zihr. Kdo pravi, da nismo zagroovali v ritmu, ki mu v tej dimenziji ne smemo več podleči, preko drugih ali preko sebe, v kolikor nam maščevanje pač ostane presladka substanca za naša, od protestništva že tako izmučena telesa.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness