Roberto Bolano: 2666

Ime čilskega pisatelja Roberta Bolaña v zadnjih nekaj letih tako na Hrvaškem kot v Sloveniji doživlja pravo založniško renesanso, čeprav je bil ta pisatelj še pred petimi leti, ko so o njegovih knjigah navdušeno pisali v New York Review of Books in podobnih časopisih, v teh krajih še popolnoma neznan. Kljub prevodu kar nekaj Bolañovih del v Sloveniji še vedno pričakujemo prevod njegovega kapitalnega romana 2666, ki je bil posthumno izdan pred desetimi leti, letos pa je v hrvaškem prevodu izšel pri založbi Vuković-Runjić.

Bolañov mit je upravičen, saj je 2666 velik roman, ki v ravnovesju drži svoj naslov na petih posameznih knjigah kot v kakšni starinski kozmogoniji. Knjige so v svojih alegorijah zgodba o neoliberalni dogmatiki sodobnega sveta, ki se kaže tudi skozi figuro Moloha, ki žre tako lastne kakor tudi tuje otroke, ne da bi se ustavil na njihovih starših in širših sorodnikih. Neoliberalna dogmatika pa se kaže tudi skozi geografske koordinate: oder romana je namreč postavljen v imaginarno mesto Santa Theresa, alter ego realnega mesta Ciudad Juárez, mesto, skratka, v severnem delu tretje svetovne države, ki bo v prihodnosti Tajski lahko ukradlo sloves glede legalizacije pedofilije.

Osebnosti, ki vodijo bralca skozi knjigo, so večinoma outsiderji. Tu so profesor filozofije, novinar, policijski inšpektor, parlamentarna zastopnica, pisatelj, ujetniki, akademski profesorji; outsiderji, ker proti realnosti in njeni kvantiteti ne morejo nič. V četrti knjigi pentalogije, imenovani Knjiga o zločinih, se iz umora v umor kopiči nešteto primerov rešitve revnih delavk iz sweat shopov. In tu sploh ni možnosti za kakega Poirota. Ta bi danes bil karikatura, popolna fikcija.

Pa ne da bi vse bilo tako črno. Prva in peta knjiga romana sta na primer posvečeni pisatelju Bennu von Arhimboldu, tako njegovim proučevalcem, archimboldijancem, kot njegovemu življenjepisu. Torej, Bolaño piše roman o pisatelju, ki ga je diskurz malega človeka pod nepogrešljivo roko zgodovine ujel šele kot najstnika, ki je preživel drugo svetovno vojno. Skozi posamezne vire spoznavamo situacijsko homoseksualnost vojakov, socrealistične pisatelje, ki nastradajo v stalinističnih pogromih, meščane nemških mestec, ki se soočajo z rešitvijo judovskega vprašanja, romunske kolaboracioniste, ki se spuščajo v mannovske dialoge, veterane iz krogov črnskega gibanja v Ameriki, diskurze »kri in zemlja« v območju azteške civilizacije, in mnogotere druge sižeje.

Umetniški projekt, s katerim lahko primerjamo Bolañovo delo, je delo Cremaster Cycle Matthewa Barneya, ki je takisto sestavljen iz petih delov posameznih video-filmov – mimogrede, Barneya sicer poznamo kot življenjskega sopotnika islandske dive Björk. Barney s svojo politično in estetsko obsežnostjo posega v posamezne socialne svetove različnih ameriških subkultur, ki ustanovijo umetniško in ljudsko vesolje Združenih držav, ravno tej Ameriki pa je zelo podobna Bolañova Mehika. Je pa v nasprotju z Barneyem, ki je navdih za svoje delo iskal pri biologiji, saj naslov predstavlja mišico, ki dviguje penis, Bolaño oživel idejo, ki so jo postmodernisti zavrgli, in sicer pisavo totalnega romana, ki želi vzpostaviti popoln narativni univerzum. Kot je v La Vanguardiji zapisal španski kritik Masolivero Rodenas, gre posledično za največji roman v španščini tega desetletja.

V enemu od komentarjev Bolaño piše o obstoju 'skrivnega središča' romana, ki se skriva za njim, kar bi lahko dojemali tudi kot njegovo 'fizično središče'. To je, kot pravi Bolaño, mesto Ciudad Juárez, mizanscena vseh zločinov, ki tvorijo impresivno ozadje romana, mesto, za katerega je eden izmed junakom rekel, da „naj bi se v njem skrivala skrivnost sveta“. In da ne bi zvenelo preveč borghesovsko, gre pri številki zveri 2.0 vendarle za veliki humanizem, ta mali kolešček v mehanizmu ...