Satje in pepel

Recenzija izdelka
3. 9. 2021 - 13.30

Kratkoprozna zbirka Čebelja družina, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi in avtorici Anji Mugerli prinesla uvrstitev v ožji izbor nominirancev za nagrado Novo mesto short, je vse kaj drugega kot to, kar obeta na prvi pogled. Zaradi naslova in mične, s satjem poslikane naslovnice bi bralec utegnil pomisliti, da gre za zbirko otroških pravljic o marljivih čebelicah ali za sto petdeset strani literarno prikrojenih moralizmov o tem, kako kretensko je pač namenoma pohojati čebele ali uničiti čebelnjak. Pa vendarle zbirka ni ne eno, še manj pa drugo, saj smo v njej vseskozi priča neprizanesljivo resnemu, tankočutnemu, toda moralno indiferentnemu tonu in v skladu z njim uglašenim motivom splava, izdaje, duševnih motenj, pobega, zapostavljenosti in še bi lahko naštevali – nič kaj otroško, ali pač?

Rdeča nit vseh sedmih zgodb zbirke so stari slovenski obredi in običaji, ki, prestavljeni v sodobni čas, pridobivajo nove, metaforične vloge in podobe. Te podobe običajev ne pričajo le o minulem času, temveč omenjene motive osvetljujejo v njihovi aktualni problematičnosti. Kraški običaj izbire soplesalca in potencialno ženina s pomočjo ogledalca tako meče luč na položaj žensk in njihovo pripisano vlogo pri odločanju o čemerkoli, predvsem o sebi, prenašanje legend o strašnih gozdnih pojavah razkriva problematiko stigmatizacije duševnih bolezni, medtem ko verovanje v zdravilne učinke kopanja v določenem jezeru flešira možnosti katarze in nezmožnosti popolne pomiritve ob izgubi otroka. 

Vse zgodbe povezuje tudi tematika družine, ki variira od zgodbe do zgodbe in privzema različne pojavne oblike. V Jabolkosnedki – kar, roko na srce, res zveni kot naslov otroške pravljice o medvedki, ki guštira ob papcanju jabolk, ker so ta takooo zdrava – recimo naletimo na neuresničeno družino, nadalje na združeno in ločeno v zgodbi Rdeči petelin, pa tudi na tako, ki bi lahko v nekem drugem času in drugačnih okoliščinah postala resnična družina, kot je prikazano v naslovni zgodbi. Z izjemo te, ki se dogaja med nacistično okupacijo, so vse zgodbe postavljene v sodobni čas in prostor, vendar zaradi vpeljave omenjenih folklornih elementov in prehajanja geografskih, kulturnih in predvsem jezikovnih mej, pa tudi tistih med zavednim in nezavednim, prav vse zgodbe ustvarjajo vtis brezčasnosti. 

Od zgodbe do zgodbe se prvo- in tretjeosebni pripovedovalec izmenjujeta, na stilski ravni pa smo priča mešanici umerjene subtilnosti, s katero se nabira zalet, in vehemence, v izbruhih katere sporočilnost posamezne zgodbe kipi čez njen konec in se ponikne šele na naslednji, vsakokrat črni strani, prepredeni z luknjicami satja, na katere je pritrjen naslov naslednje zgodbe. Konci zgodb so le izjemoma epiloški in večinoma ostajajo odprti za bralčevo ugibanje in slutnje o okoliščinah, povodih in nastavkih predočenega dogajanja. Avtorica ustvarja prazna pomenska, kontekstualna in sporočilna mesta, satasto ogrodje, v katero mora bralec sam iztisniti odgovore in smisle, ki se mu med branjem lepijo na misli kot med na ustno nebo.

Kdaj in kako, če sploh, utegne nastopiti katarza za žensko, ki je spontano splavila? Kako živi in preživi človek, ki od svojih strahov ne beži, temveč se zavestno spušča vanje? Ali obstaja upravičena izdaja drugega in ali lahko opravičimo sebe zaradi izdajstva svojega nezavednega? Čebelja družina med drugim zastavlja prav ta vprašanja, medtem ko odgovori, kot rečeno, ostajajo pridušeni, na kratkem štriku med podanimi pomenljivimi drobci in konstruirano zaokroženo celoto. Mugerli uspeva ustvariti za bralca vabljiv intimen prostor, v katerem se angažiranost in dovzetnost za motrenje zapisanih drobcev ter a- ali celo iracionalno naprezanje duha po njihovem medenem lepljenju zdijo kot akt spontanosti. K temu pripomorejo avtoričina virtuozno kalibrirana uporaba jezika in stilistična veščina, ki bralca senzibilizirata, predvsem pa dejstvo, da Čebelja družina ni delo, ki bi imelo smoter v samem sebi. Kratka pripovedna forma ter odsotnost metaliterarnosti in avtoreferencialnosti preprečujeta, da bi bralec kadar koli zdrknil v mnenje, da to delo natepava literarni karakter samega sebe in je ob tem še prekleto ponosno na to, kaj zmore.

Pisatelji, ki svojim delom ne dopuščajo takšne stopnje avtoerotike, se zdijo redki. Če literatura za človeka res ni nujna in naravna, temveč je prej odklonska entiteta njegovih duhovnih stremljenj, je potemtakem morda vsaj v teh, nenehno nastajajočih odklonih nekaj, kar nam priča o naravi obojega, človeka in literature. V naslovni zgodbi zbirke izvemo, da čebele pozimi zaradi odbijanja svetlobe od snega ne vidijo tal in posledično trčijo obnje ter umrejo, zato čebelarji  okolico čebelnjaka pozimi posipajo s pepelom. Podobno ljudje v vrtincih nenehnih kontingenc bivanja neredko le s težavo vidimo tla, na katerih stojijo naša bivanja, na katerih stojijo tista bistva in tisti razlogi, ki naj bi nam zamegljevali smiselnost predaje, šusa v svoje ali tuje čelo. Morda lahko na literaturo, kakršna je zbirka Anje Mugerli, gledamo kot na tovrsten pepel na tleh varljivo svetlikajoče se realnosti, kot na okusno in umestno zategnjeni fakič pogosto prikritim družbenopolitičnim in bivanjskim tumorjem. Mugerli je tako še ena v vrsti tistih avtorjev, ki izzivajo človekovo zmožnost solidarnosti, empatije, smelosti in odgovornosti, iz česar se lahko morda izcimita resnična sprememba v človeku in reforma v svetu. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness