Stanislav Stratiev: Balkanski sindrom

Vsakršna podobnost je zgolj naključna.

Stanko Stratiev Miladinov, bolje poznan pod psevdonimom Stanislav Stratiev, je bil bolgarski dramaturg, filmski scenarist, beletrist ter feljtonist. Njegove dramske igre so sodobne klasike, mnogokrat uprizarjane tako doma kot v tujini. Njegova prozna dela so tragikomični eposi peripetij sodobne Bolgarije v malem. Ima čut za samorefleksijo, za nacionalen, pa tudi »balkanski« karakter, njegovo satiro in absurd v dramatiki pa bi lahko primerjali z deli Mrožka, Brechta ali celo Gogolja. Od novembra dalje pa lahko, v prevodu Namite Subiotto in izboru Ljudmila Dimitrova, tudi v slovenščini prebiramo pri založbi LUD Literatura izdano zbirko kratkoproznih tekstov, ki se skrivajo pod naslovom »Balkanski sindrom«, sicer naslovom enega izmed Stratievih najbolj znanih dramskih del.

Stratiev je predstavljal nekakšno ubesedeno zavest naroda, bil je tisti, ki je s humorjem in samoironijo izrekal trpke resnice, o katerih drugi redko spregovorijo. Kompleks Bolgarov, pravi, je identifikacija z Bolgarijo in nesposobnost prestopa drugam, pa čeprav se svoje ujetosti v identifikacijo še kako dobro zavedajo. Takšno glašenje resnic, predvsem v pripovedih, pogosto postavlja v polfantastične, izkrivljene zaključke, ki še močneje začrtajo bistvo njegovih misli. Tako na primer v eni izmed zgodb, ki osvetljuje sposobnost posameznikov na položajih, da narodu vsilijo obremenjujoče stvari s preprosto obrazložitvijo, da pravzaprav delujejo njim v prid, nastopi gargantuanski pes z imenom Mokasin, ki družini uniči vse, kar imajo.  Spet v drugi pripovedi t.i. morilec dobrih ljudi, ki »stiska sekiro s pozornimi, ljubeznivimi prsti«  obupa nad svojim delom, ki je sicer maščevanje družbi z umorom njene poosebljene poštene desne roke, saj ugotovi, da takšnih ljudi pravzaprav ni.

Stratiev je bil vedno zagovornik individualnih dejanj in osebnih protestov, pa tudi čudakov in posebnežev, in zdi se, da je le v teh videl okruške svobode. O tem pričata predvsem zgodbi o mestnem normalnežu, ki je »rodil, volil in umrl« ter tista o človeku, ki poleti hodi okoli v plašču in zaradi dotične nenavadnosti kaj kmalu v očeh zaskrbljenih državljanov postane nevaren. Tu je tudi avtorjev prijatelj, ki je želel zvrtati luknjo v morje, pa so ga pred izvedbo dejanja onesposobili ljudje, ki sami nikoli niso poskusili početi česa, kar velja za nemogoče. Pa starec, ki preostanek svojega življenja preživi brezdomen na klopci v parku, ob smrti pa s pticami, ki jih je poprej opazoval, poleti na jug …

Pripoved o boju z uradniškim aparatom, ki spominja na boj sv. Jurija z zmajem, in tista o vojakih, ki, čeprav se zavedajo, da morajo vsak dan stražiti prazen rezervoar pred namišljenimi sovražniki, prikličeta na misel Kafko. Stratiev se v zgodbah pogosto z nežno nostalgijo vrača v obdobje svobodnih trenutkov otroštva, sam sebe pa zato primerja s psom brez repa, ki se vedno vrne domov, ne glede na to, kako daleč ga lastnik odpelje, ker se ga želi znebiti. V končni kratki perspektivi o življenju pa prikaže zgodovino kot ponavljajoče podiranje in grajenje temeljev, pri čemer dodaja, da žal do prvega nadstropja nikoli ne pridemo.

In še najkrajše forme iz omenjene zbirke: aforistične misli, nekakšni pamfleti, polni paradoksov, ki strnejo bistvo Bolgarije, v kateri je živel in umrl pri komaj 59-ih in kjer so, kot piše v spremni besedi Ljudmil Dimitrov, njegovo »anti-stratievsko« smrt občutili kot osebno izgubo. V njih piše o »bolgarskem modelu«, stanju duha, »kjer Andersenov kralj ni gol, ampak je golo ljudstvo,« in kjer so slabe razmere še vedno opravičene s tem, da gre nekomu nekje na svetu še slabše. Te miniaturne bistroumnosti pa govorijo same zase, zato vam molj v vstajniškem duhu dne v okušanje ponuja naslednje delčke besedil, ki navkljub bolgarskim realijam zvenijo še kako domače.

»Bolgarska riba se zedini samo v konzervi.«
»Osem milijonov bolgarskih rib je hranilo osem ljudi.«
»Iz treh bolgarskih rib se dobi trideset političnih strank.«
»Vsaka bolgarska riba sanjari, da bo postala kapitalistični morski pes.«

»In karkoli naredimo, dobimo vedno isto: banana republika brez banan, emirat brez nafte in sultanat brez diamantnih nahajališč.«

»Preteklost bo vedno črna, sedanjost bo zgodovinska, prihodnost pa svetla.«
»Molk bo vedno zlato.«
»Vedno boš delal zastonj, nikoli pa ne boš zastonj počival.«
»Vedno boš imel široko slovansko dušo in ozko perspektivo.«
»Vedno bodo ministri z listnico.«
»Vedno bomo izvažali možgane in uvažali meso.«
»Vedno bo narod v zmoti.«

»Tu lahko samo čakamo, da pride Fortinbras in pobere trupla. Tu smo lahko sami sebi tuji, že zdavnaj smo se zapustili in odšli drugam. Edino opravilo tistih, ki so ostali, je, da tkejo brisače za Pilata. Da si obriše roke.«

… lep dan vam želi molj Petra.