Tišimin pisk

Tako zelo te pogrešam,

kar je nemoč srečanja

tega, kar nisem, s tem,

kar bi moral postati.,

je eden zveriženo zverziranih krhljev v drugih poezijah Uroša Praha, pri Centru za slovensko knjiženost izdani knjigi, naslovljeni Tišima. Mmmmm mirno uzurpira brez kričanja vzpostavljeno brezzvočnost, mimikrija minira njen neobstoj. Tišina je spodletelost lastne abstrakcije. Džumbus akvivalent gluhega vakuma. In pesem, pesmi? Mesim plesni. Prerežejo nek obstoj, boj za preboj v moj. Primerno, nujno podupliran do čez onstran sebe. Njegov prerez.

Pesmi Tišime res režejo. Oz. rezljajo, rezbarijo, razrezujejo, zarezujejo v verz, stran, tisk, pesem, knjigo. Vse so razrazščene mimo redoljubnih postrojev, njihov red ljubi rojenje, rojevanje, izrojevanje v lastnih raztrganinah,

Iz sključitve bo tudi tu nekaj zraslo

iz na eni strani stisnjenih,

zdrgnjenih in na drugi

razmaknjenih vretenc –

In vnanja podoba je notrinina mina resničnosti. Videz razmaskira, zmasakira masko. Kakor so formalno nametane, je njihova struktura glas misli, kot lepota oz. gnus duši in špiker piscu.

Govorijo, izrekajo marsikaj, fragmentirano vse, lakota, ljubezen, fukfehtarska, fuk dajajoča slast, atentatorske sulice pigmejcev, evropska univerzalnost, pec v nesnagi stoksicirane objesti, pobočja bazenov, smrti, cmurških dušnih pejsažev, in seveda begunci. Pardon, migranti. Ste mislili, da boste ušli, migrirali?

…naj se rodi malo

kasneje naj bo pogumna naj

ne odneha naj poskusi še enkrat

naj si upa…

Univerzum poezije je univerzum kot tak, meri, veča, oži, oživlja, ubija naj ga bralec oz. poslušalec. Mi vam v usta pljuvamo okus.

Polna je malih gravžev, ki nesnažijo našo predstavno moč,

…zgrabiti kožo na vrhu, objestno

povleči gor. …

Sem ščene, poscan

strah, prah –

mimogrede, kako krasno sodomizirana sta,

besen vase…,

…kjer se lišaj v sluz obrača…,

Nabodeni ježki

razmesarjeni razbiti

sluz kri ose

srčeni cvrčanje

iz rumenih jajčec se pocedi

topla morska sperma.

Bljak, bek in njam. Če poparafraziramo gospoda sodnika iz Sto dvajsetih dni Sodome: ne rečem, ni treba, da je človek kup gnijoče greznice, ob kateri lahko samo kozlaš drek, ampak če ni najmanj čisto čisto majčkeno nagravžen, nas ne more zrajcat.

In skoz mala ogabja se plazijo in važijo mnoge, s čim, če ne z živetjem in njegovo resnico – Vsi besni in trezni, brezvezni in bledi in v bedi – vezane reči. Naveličanost cinizma, modrovanja sito modrovanje, intimistična samoopravičevanja, samoprepričevanja, obupa imuna obupavanja,

Kako da ne obupavaš nad vsako vrstico?

Kaj je vir tvoje oblasti?

Na kateri podlagi počiva tvoja roka,

ko ne obupuješ?

Ah, kdaj bomo presekali to petično popkovino in vendarle začeli peti angelske arije.

Kako še brez jezikanja z njimi, če je kaj takega možno, opredeljevat njihovo modalno analno izrekanje, razprašenost v nezatišju. Nekako takole: ležerno vsevedje, ki zabija pregovorne cveke in ne reflektira, meditira; pogled, ki vidi, pa raje gleda; nežnost, ki se povalja po svojih fekalijah; sočutje, ki poustvarja, potvarja bolenje; poželenje, ki ne zardeva pred kurcem,… Vse pretkano stkano v tkivo jezikovega takta,

Veličastno se bova spucala, drgnila drug ob

drugega, čakaj drug ob drugem drug

čez grudo trug čez grund čez pruh čez hrup.

In naj se slednjič potopim, pomijem v pomijah in znegiram nek njihov mali tek, krajec, beg:

Dokler me zelo

ozke hlače tega dečka,

ali ramenski sklep tega,

ali način, kako ta reče: »škifo«,

bolj prepriča od vsega,

kar pišemo, me

to pisanje nič več ne briga.

Ne! Ne si se pustit prelisičit svoji lažni hedonistični žeji. Briga naj te le to in to tega. In ne išči izgovorov za bedo naših pisarij. Ne bodi tako prizanesljiv. Njihova impotenca je onstran tvojih priložnostnih potenc. – Ampak no, saj ni vse tako v kurcu. Utihmi.