V MICELIJU ODGOVORNEGA JEZIKA

Recenzija izdelka
29. 10. 2021 - 13.30

Večjezično odraščajoči otroci ne znamo jahati na edinstvenosti materinščine, saj že v prvi mitski odnos – do matere in njenega jezika – nevede vsrkavamo tuje jezične oblike okolice. Tujstva, ki so se v šolskih letih izkazala za zaznamujoča, očitna in nemalokrat sram vzbujajoča, sem kasneje slišala tudi na komplementarni frekvenci: kot zvok situiranosti, prožnosti in osveščenosti. Kljub temu, ali pa morda ravno zato, pa se ob poskusu razumevanja koncepta materinščine znajdemo pred uganko, ki sproža določeno nelagodje. Ko poskušamo misliti kulturno iznajdbo – materinščino – nas misel o njej zajame tako samoumevno, da se ne preizprašujemo dalje. Natalija Milovanović samoumevnost, nespremenljivost in domnevno univerzalnost maternega jezika z njim v svojem pesniškem prvencu Samoumevno raztaplja.

Avtorica ne uporablja gest univerzalno človeškega, temveč se že z uvodno pesmijo predstavi in kartografira svoje večglasje. Glas ženske, tujke, priseljencev, vnukinje in babice, delavcev in delavk, dvojine, udomačevanja, prevajalke, pesnice, političnega bitja, katerega osebne izkušnje so taktno merilo verzov. Poudarjene in nepoudarjene dobe govorice pesnica uporablja za zapisovanje novih, lastnih slušnih podob, kot označitev položaja ali znamenja izdaje ter njene silovitosti nestrinjanja. Ritem verzov se zoperstavlja samoumevni jezičnosti in tako omogoča razumevanje besede ter njene zveze z druge perspektive. Verzi se kljub temu kot pripovedi nadaljujejo iz vrstice v vrstico, se pregibajo, včasih prelamljajo tudi na sredi, a tega ne počnejo drastično. Podobe se plastijo in polegajo kot usedline pesničinih jezikov.

Iz tega pojava nastajajoče neposredne konotacije - neposredne zato, ker smo vabljeni, da posamezne plasti beremo - poskrbijo za natančnost in ekonomičnost pesmi. V njih ni odvečnega prostora. Zrak v razpokah, vrzelih in brazdah je neizogiben del ekosistema – »višek neverbalne komunikacije«. Iz majhnih zarez, ki se odpirajo v strukturi pesmi, zna nastati nova persona, katere sedanjost se giblje v tesni bivanjski improvizaciji:

»iz jâza, ki je prepad,

je jézen stopil jàz,

svoj jêzik iz vode

pognal na jéziku«.

Vrenje, nabrekanje, trzanje, napihovanje, izhlapevanje - vsi ti misli odbijajoči procesi minljivosti teles – v vsebini pesmi proizvajajo običajnost in hkrati odtujeno prizemljenost. Misli se cepijo in pesniške persone za nekaj časa živijo z nekdanjimi ali preminulimi ter sčasoma zasedajo ves njihov prostor.

»diha se plitvo na vrhu jezika

počasi se kruši v prepad

dokler ni več zob

ki bi preprečevali

da stečejo besede«

Besedam iz zbirke Samoumevno sem se približevala skozi vračanje k njim in skozi sprijaznjenje z njihovo določenostjo. Slednji odpor pripisujem preudarnosti, skoraj varčni učinkovitosti v jeziku in njegovih pripovedih. V pesmih ne naletimo na eksces ali prazna platna za projekcije - kot avtorica na več mestih zapiše, »vse se je že zgodilo«. Jezikovne operacije me vračajo nazaj in naprej k že večkrat prebranim pesmim. Poskušam razumeti, kako delujejo. Opazim, da se gladko delujoči mehanizem verzov predvsem premišljuje – kaj vse so meje in zastoji: koža, reke, porabljeno gorivo, šum, interpunkcija. V pesmih berem izrazito pesničino potrebo po razumevanju dogodka in njegovem prebavljanju. V prebavljanju in prevajanju, v procesu pisanja avtorica pridaja posebno pozornost izgovorjavi ter njenim časovnim zakonitostim. Po sledovih razumevanja pa v zbirki osredišči ponavljajoči se motiv molčanja.

“Molk, ki ga moramo ločiti od tišine,” sodoloča bralni ritem. Za razliko od tišine se molčanje čuti globoko v drobovju telesa. »Jezik nasilja in jezik ljubezni razume vsako telo.« Kot v molčečih večjezičnih družinah in v evropskem žanrskem slikarstvu so motivi posvetnega obeda nemalokrat upodobljeni tesnobno ali pa čezmerno. Oboje na videz brez reda, brez konca, znano. Ob lenobno izmenjajočih se sencah in svetlobah na pogrnjeni mizi preži na nas otopelost, ki nas nepripravljeno zadene z eno izmed žlic ljubeče pripravljene juhe. Ljudje smo ranljivi, kadar jemo. Prebujena občutljivost je na preži, dreza v zvrhane krožnike medgeneracijskih sledi. Koliko izrecnih vprašanj postavljata molk in glasno srebanje dvakrat povrete juhe? Kruh se ne toča le u toču.

Pesmi so razdeljene v tri poglavja. »Dobar dan kako ste«, »gre« ter »en in isti stavek neštetokrat« so naslovi, s katerimi pesnica izpostavlja motiv vsakdanje dogovorjene konverzacije in njene mehanske tolažbe. Površne fraze in rutinski odgovori so težke oblike samozaščite ter hkratnega olajšanja ob družbenem sprejemanju molčanja, ki se kot limfni sistem pretaka skozi celotno knjižico. Neposrednost je bojda najučinkovitejše in najbolj uveljavljeno orožje proti molku, saj oba pola, in prvi in drugi v svojih koreninah delujeta po istem principu: ne polagata računov. Stvari so očividne. Same po sebi umevne. In zatorej nedotakljive. A vrednost neposrednosti, za katero se v pesmih odloči Natalija Milovanović, je v njenem tveganju: cefranju molka na ne-klišejski način. Subtilno, tako, da drugega v molku ne pusti samega. V tovrstni strategiji se jezikovni dogodki s svojimi ritmičnimi telesi postavljajo po robu poznanim prizorom, ki jih hkrati prikrajajo. Morda pa so se tako že zgodili.

S pesnico si poleg molčečih trdoživih ženskih sorodnic deliva tudi najmanj dve meji - na severu in jugu, poznava pa se iz ene tistih neskončnih kolon, ki jih ona domiselno ubeseduje. V prvem poglavju, naslovljenem z retoričnim vprašanjem »Dobar dan kako ste«, odidemo s pesnico na nama že znano pot. Čakanje je sestavni del tovrstnega potovanja, ki ni ne potovanje in ne izlet, ampak pot – migracija-sever-jug-sever. Mi potovalci si predstavljamo, da koristimo birokratsko čakanje za sentimentalne domislice. Kitica iz pesmi Presih prenaša ta ustvarjalno zapravljen čas.

»kdor nima avta se pelje z avtobusom

vozniki kot deževniki

trosijo težko zemljo utrjujejo poti

da bo lahko to ljudstvo celotno

vstopilo v panorama tours

in na zadnji postaji kot postana

amniotska tekočina

steklo v novo življenje«

»Gre« odpira drugo poglavje, v katerem se s pesnico zaustavljamo v mestih, ki so zanjo tudi kraji ljubezni. Iz naslovov izvemo, kdaj smo jih obiskali: Gradec, Prijedor in Ljubljano poleti, ponoči. V Šmarjah pri Jelšah, Sarajevu in Budimpešti smo bili pozimi. Temperature so neuravnavane, panorame različne in blizke hkrati. Tudi njihova zgodovina in osebnost sta široki, dolgi in priučeni kot slovenski ê-ji v recitalu Prešernovega Povodnega moža, za katerega se jih je pesnica naučila v uvodni pesmi. Mesta so najmirnejši del zbirke.

Kako osvobajajoča je lahko tujost, se pokaže v zadnjem poglavju zbirke, ki jo zaokrožuje naslov »En in isti stavek neštetokrat«. V njem se kot baterija sprosti vsa zbrana kritična energija s poti in mest. Sooča se in destabilizira, ne zadržuje in ne dopušča počitka. Sled, ki jo kritika pušča za seboj, pričakuje posledice v jezikih pesmi in sproža odzive v bralki. Kjer kritika ne nudi opore, so lahko sledi iz pesmi orientacija za druge. Kaj nas zaposluje in kakšne sledi želimo pustiti za seboj? Pesnica in bralka se zbližujeta v trenutku kritičnega prepoznanja. Anagnórisis ali prepoznanje je v grški tragediji odločilni trenutek prevrata, ki ga omogoča junakovo nenadno spoznanje njegovega resničnega antagonističnega položaja. Prepoznavanje stvari takšnih, kot so. Pomembno nam je, kaj počnemo in kako to počnemo, katere procese sprožamo in kako sproščamo tisto, kar nas žene naokoli.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zanimivo in z vseh strani zabasana podalpska obzorja razširjujoče.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness