Večer s Čolićem (ne, ne s tistim)

V torek, 30. avgusta, smo se povabili na Vodnikovo domačijo v Šiški. Povod za predvečerni špancir pod Rožnik je bil napovedani pogovor s francoskim pisateljem, sicer bosanskim beguncem, Veliborjem Čolićem. Dogodek sta organizirali v Ljubljani čedalje bolj omniprezentna Divja misel, ki upravlja Vodnikovo domačijo, in založba Goga, ki je prevzela nalogo predstavitve Čolićeve literature morebitni zainteresirani javnosti v Sloveniji. Goga je namreč avtorja gostila v svoji pisateljski rezidenci, v kratkem bo izdala tudi avtorjev najodmevnejši izdelek – Sarajevo omnibus.

Kot se za literarne dogodke danes žal že spodobi, se s številom obiskovalcev ni moč ponašati, če zvezda večera ni nekdo, ki ga označujejo prej kot kontroverznega kakor pa pisatelja. Dogodek je bil postavljen v galerijo Vodnikove domačije, kjer je bilo sicer vse že pripravljeno za kasnejšo otvoritev razstave o angažiranem stripu na Slovenskem.

Svetlana Slapšak je pogovor začela s krajšo uvodno besedo, po kateri smo si lahko obetali veliko; poudarila je sicer največje pasti, v katere se ujamejo tujejezični pisatelji, ki pišejo kot glas 'drugega' ali 'tujega' v določenem jezikovnem polju – prodajanje eksotike in nekakšnega zoroastrskega dualizma domači publiki. Čolić naj bi bil poseben, ker se mu je tem pastem uspelo izogniti, prav tako pa naj bi razvil svoj, edinstven stil v francoščini, kar je tudi hvale vredno.

Nadaljevala je z naborom precej utečenih vprašanj, kot na primer, zakaj sploh pisati oziroma kako se je avtor sploh začel ukvarjati s pisanjem, kako povezuje literaturo in glasbo itd., na katera smo dobili tudi precej klasičnih odgovorov, nekaj malega tudi o frankofonski literarni sceni, a tudi pobližje spoznali avtorjevo poreklo.

Iz podanega smo lahko izvedeli, da je avtor sicer bosanski begunec, 'self made man', ki mu je uspelo postati hišni avtor založbe Gallimard le s kombinacijo trdega dela in talenta. Svojčas je bil tudi jazzovski kritik. Pri pisanju se zanaša na humor, zarisuje pa močno ločnico med ironijo, ki ji nameni prefinjeno vlogo, in cinizmom, ki ga označi kot nekaj nizkega ali še bolje nizkotnega, kot »hindsight«, pamet, ki pride naknadno.

Pogovor je tako tekel po precej ustaljenih tirnicah; Čolić je dobil vprašanje, na katerega je odgovarjal nekako v treh fazah: začel je s humorjem, se nekje sredi odgovora precej zresnil in fokusiral, na koncu pa s humorjem znova zbil napetost. Izvedeli smo tudi, da se avtor brez težav norčuje iz svoje tragične zgodovine in bosanske tragedije kot take, po drugi strani pa se mu ne zdi primerno humorno klesati tragedijo koga drugega, recimo sirskih beguncev. Kdo je rekel Charlie?

Tako sta zaključila za literarne dogodke precej dolg pogovor, zanimivejši del je pa tako 'odpadel' na vprašanja publike, ki so bila sprva precej politične narave. Čolić je odgovarjal na vprašanja, kot so na primer, kako gledajo Francozi na to, da Mitterrand ni želel bombardirati Karadžićevih sil, ali Bosna lahko obstane kot celovita država, kakšna je vloga Srbov v zgodovini Bosne in Hercegovine ter kaj si misli o Republiki Srbski.

Na tej točki je avtor podal nekaj zanimivih mnenj. Ne razume, kako se nekomu lahko zdijo štiri medvojna leta fašistične oblasti bolj državotvorna kakor 45 let skupne države, katere pretekli obstoj mnogi ignorirajo. Prav tako ne goji simpatij do Republike Srbske. Med vrsticami je humorno poudaril vprašanje osebne odgovornosti na primeru kninskega Srba, vojaka, ki je zbežal v Bosno med vojno operacijo Oluja – verjetno ni zbežal iz Knina »zaradi cunamija«, ampak povsem drugih razlogov, zaradi katerih nismo vsi ravno nedolžni.

Postavljati podvprašanja je bilo težko in precej nehvaležno delo, saj je Čolić praviloma pri vsakem vprašanju zataval v neslutene širine in se res težko držal rdeče niti pogovora, prav tako pa je vsako vprašanje zaključil s humorno noto in tako nekako onemogočil postavljanje kvalitetnih podvprašanj, ki bi izpadla malenkost neumestna. No, izvedeli smo, da je njegov najljubši jugoslovanski avtor Danilo Kiš, od sodobnih balkanskih avtorjev pa najraje prebira Faruka Šehića.

Skratka, šlo je za dokaj zanimiv večer, ki je v prvi vrsti res poskrbel za golo promocijo in predstavitev avtorja nič hudega sluteči ljubljanski publiki. Mestoma so se utrnili zametki resnejše in poglobljene debate, ki pa bi zahtevala svoj čas in se upočasnila v Torinskega konja, zato nekako ni stekla. Suma sumarum: zanimivo, a nič spektakularnega.