Zapisek o Zapiskih iz mrtvega doma

Recenzija izdelka
21. 8. 2018 - 13.00

Med čedno bero novonastalih romanesknih umotvorov, o katerih briljanci smo marsikakšno rekli tudi na naši radijski frekvenci, je Beletrina izdala tudi Dostojevskega Zapiske iz mrtvega doma v novem prevodu Boruta Kraševca, ki je zapisal tudi spremno besedo. Izdajo bi lahko označili kot serijsko ter jo umestili v vrsto svežih prevodov tega velikega ruskega romanopisca tekom zadnjih let pri nas, npr. bratsko naslovljeni in z brutalno jedkostjo filozofirajoči Zapiski iz podtalja ali Ponižani in razžaljeni, naslov, spremenjen v vobčo frazo za odrinjene in obrobne, bedne ljudi. Ne bomo povsem zgrešili, če kot razlog za konstantno ponovno prevajanje in zalaganje Dostojevskega – jasno, poleg pregovornega vročičnega prevpraševanja človeškega bistva, bogoiskateljstva ter kar je še podobnih ne preveč umnih fraz – navedemo tudi velik tržni potencial. Knjige naj se vsaj prodajajo, če se že ne berejo.

Da ne okolišimo preveč, se kar vrzimo v Zapiske. Tekst je izrazito tipski, in to na več nivojih. V ožjem zunanjem smislu gre, kot nas opomni Kraševec, za tako rekoč prvo besedilo, ki popisuje ruski penalni sistem. Katorgo. Torej prvo v seriji pisanj o tamkajšnji kaznovalni praksi, ki se je v vsej brutalnosti seveda razcvetelo v Sovjetski zvezi z deli npr. Solženicina in Šalamova. Kot tako je seveda literarna manifestacija nekega dandanes, ko je primaren sistem kazni celičen, neobstoječega zgodovinskega momenta kaznovanja. Umetnostna zvrst o zapiranju ljudi – in ljudi je pač treba zapirati, pri nas tukaj in zdaj pač v posebej zato zgrajenih zaporih – pa je seveda presegla literaturo in se mdr. preselila tudi v popularno kulturo, film in serije, v npr. še nepresežen Oz ter novejšo liberalistično propagando Orange Is The New Black.

Morda lahko prav prek distinkcije med sodobnostjo slednje in kakor arhaičnim pisateljevanjem efektivno opredelimo naše Zapiske. Naravna formalna sorodnost velikega romana in serije tu zgolj predhaja načinu upovedovanja oz. prikazovanja katorge oz. zapora, ki se seveda razlikujeta že zaradi krajevnosti in časovnosti, dalje ideološke inkorporacije ter še najbolj po od idejnosti neločljivem naratološkem teku, tj. 'kako je podajana zgodba'. Če je historična razlika samoumevna, stvari postanejo pomenljive, takoj ko vstopi ideologija, v čemer pridemo do finega vsebinsko-oblikovnega paradoksa.

Ameriška serija je povsem v domeni mimezis, kot jo razkošno ponuja medij gibljive slike, tj. zgodba se podaja s t.i. posnemanjem dejanskosti, kostumi, zaporniškim interierjem, igranjem, dramaturgijo, realističnim kadriranjem itn. A besede, ki jih scenarij polaga v usta protagonistk, se pod iluzijo realističnosti – ta zaradi tega postane toliko nevzdržnejša – berejo oz. slišijo kot traktati liberalizma, pri čemer distanca med mimetičnim momentom in nepremakljivostjo ideje tako rekoč izgine. Cvetobir identitetnih politik, mavrične ode radosti, podjetništvo kot vrhunec človečnosti, strah pred vsakršno radikalnostjo. Tako dejansko zremo v nališpano pridiganje o liberalnih vrednotah.

Roman Zapiski iz podtalja je diametralno nasproten. Mimetično popisovanje, kakršno npr. z reprodukcijo ruske aristokratske francoščine uvede Vojno in mir, tu povsem izpodrine metafikcija, denimo v ruski literaturi ustaljeno apokrifno uredniško poročilo, samozavedanje pisanja, esejistični razmisleki, zelo malo akcijske situacijskosti. In tekom tega reflektirajočega popisovanja, ob katerem seveda takoj pomislimo, kako perfektno platformo za razne ideologizacije nudi, je dejanskega pametovanja o tem, kaj je dobro in kaj ne, sumljivo malo oz. ga skorajda ni. Ideologija tu ni v prvem, sploh nobenem planu. Treba jo je znati prebrati.

Dovolj povedna je že katorgo popolnoma neobsojajoča, nevtralna pripovedovalčeva drža, ki skuša stvari pokazati take, kot so. V tem literarna veda upravičeno razbira umetniško učinkovitost, neprizadeto in nezaznamovano pisanje o prizadetih in zaznamovanih rečeh je pač neprimerljivo bolj resničnostno kot ne vem kakšno jamranje in moraliziranje. Je pa v Zapiskih jasno razberljiv avtorjev konzervativni obrat, prehod iz subverzivne aktivnosti v introvertirano prečiščevanje. Stvari so, kar so, vsaka nasilna spreobrnitev prinese še večje zlo. Sprijazni se s svetom in sabo v njem. Družba je sveta in človek prečloveški. Pomirjenje z nespremenljivostjo je prvi korak k odrešenju.

To se seveda odraža tudi v konkretni vsebini knjige. Ob subtilni lucidnosti, s katero tako nepogrešljivo popisuje stanja, like in situacije, smo tako priča konstantnim fundamentom njegove proze, do kraja razvitim šele v kasnejših velikih romanih. Naravna – pišemo seveda v narekovajih – vez med svobodo in lastnino, ki ob odvzemu prostosti pride toliko bolj do izraza, etični aksiomi o nepokvarjenih in pokvarjenih nraveh, odtujenost plemstva oz. izobražencev, čisto lahko lahko napišemo tudi meščanov od tako imenovanega ljudstva, človekova potreba po duhovnosti itn. Zapiski so berljivi na več nivojih in polni številnih namigov, dušnih ambivalenc, skratka nabiti z vsebino. A slednja ni tista, zaradi katere so v svoji očitni jasnosti tako neopredeljivi oz. imajo kjub vsej kontemporarni distanciranosti od njihove vsebinskosti neubranljiv šarm.

Stvar je v prej omenjeni varianti pripovedovanja, lahko bi rekli, da gre za naratologijo, ki, kot rečeno, ni mimetična, temveč izrazito pripovedovalska. Pisanje, ki ne funkcionira kot zgodba, temveč izrecno kot pripovedovanje zgodbe, kar je spet v večji polnosti razvito v kasnejših romanih. Če konkretiziramo. Narator tekom svojih razmislekov večkrat opozarja, da ne govori abstraktno, temveč iz izkustva, češ živo življenje ne prenese abstrahiranja, ampak je treba stvari podajati, kot so v resnici. A vendar je sama srž tega popisovanja skozinskoz bistveno abstraktna, tj. stvari se ne vršijo skozi sprotno dogajanje, temveč so prav zmerom poročila, ki naj bi se zgodila. 'Tako sem slišal' je konstantna fraza. Tudi kadar se kaj zgodi brez dvoma, je pred branjem še zmerom neobhoden in očiten filter pripovedovalca. Druga fraza je 'Videl sem na lastne oči.'

Ta gogoljevska linija pripovedi, verjetno najbolj dopolnjena v Bratih Karamazovih, je najočitnejši indic razvoja dostojevskega kasnejšega pisateljevanja, bolj kot razmišljanje o zločinih, krščanska ikonografija, konzervativno resignatorstvo. Tako rekoč štorijevanje, celo tercializiranje, ki je tisto res literarno in v katerem ima sleherno dogajanje obstoj le kot pripoved, verbalizacija, odlitek v jeziku, ter jasno nenadrkljiv smisel zanj, varljiv v preprostosti in razkošno stoičen, to je tisto, zaradi česar je Dostojevski toliko boljši, resničnejši in berljivejši od kasnejših umetnostnih variant v isti vsebinski špuri. Tudi če imajo te kakor naprednejšo formo in zavidljivo produkcijo. In tudi če piše o stvareh, ki po črki že davno ne obstajajo več. Po duhu pa, seveda. Katorga je mrtva, ljudi pa je še vedno treba zapirati.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.