»Full Ptuj Experience«

Konec prejšnjega tedna so na Ptuju iztekali štiriindvajseti Dnevi poezije – in vina. V mesto sem prispel ob mraku na predzadnji dan festivala. Ulice so bile opustele – nikjer sledu poezije, razen kolikor je vsebuje realnost sama: pravilni stihi blokov, s cezurami luči v temnih oknih, eklektično-avantgardne citatne kompozicije cerkva in romantični napevi starih fasad, s katerih leti omet klišejev mimoidočim v oči. Tu pa tam v niši pozabljen svetnik ali grb – nenadoma, na nekem vogalu: slon. Rdeči izpuščaj na nebu – nabrekel in prevelik Mesec - se je teleportiral nad mano, ko sem ovinkaril po ulicah, iskal Vrazov trg in glavni oder.

Vina po drugi strani ni manjkalo, kafane so bile polne dobro rejene in negovane mladeži. Kasneje se je izkazalo, da je skoraj vse odprto do treh in dlje – le kakšne pol ure mora biti med zadnjo rundo prejšnjega in prvo rundo novega dne.

Do Vrazovega trga vodijo le ozke, neugledne ulice – prazne, razpokane, poscane, neme. Na trgu priča finančnih zmožnosti Beletrine: velikanski oder, hipsterski dekor, nebobran nad nami. Sedišča polno zasedena – tekom večera neopazna osmoza prazni stole, šank v polnem teku. Moderatorju Aljažu Koprivnikarju se jezik nekoliko zatika, morda je kriva tuja govorica, morda neomejene količine vina, ki so ekipi in nastopajočim na voljo v atriju muziKafeja.

Predstavitve pesnikov, zelo laskave in osebne, so bile skoraj tako dolge kot branja. A čemu služijo? V njih najdemo fraze, kot so »nagrajena pesnica«, »prevedena v več kot 10 jezikov«, »uvrščena na seznam prestižne nemške nagrade«, »ena najzanimivejših izdaj leta 2019«, »številnih literarnih festivalih in konferencah«, »članica«, »se ukvarja«, »piše«, »prejela« … Prazne besede, nabuhle od veljave, njihov edini namen: prepričati, da je tem nesrečnim izumetničenim osebam vredno prisluhniti, da so vendarle s svojimi pojetičnimi dušami dosegle tudi priznanje po prozaičnih parametrih posla. Kaj bi to, da občinstvo ne ve prav, kaj početi z neučinkovitimi stihotvorci in katalogi njihove dušne vsakdanjosti. Precej drag oglas za ptujske vinotržce.

Poezija je nepretresljiva. Italijanska pesnica Gaia Ginevra Giorgi se bolj kot na svoj glas in besedo zanaša na tehnično in glasbeno oporo. Slovenski prevodi na projekcijah so povečini takšni kot slovenska poezija – brez poetičnega čuta: »ob natančnem pogledu / se je zdelo kot bi nikoli / prej ne bili odkriti.« Kasneje trpini prejšnjih let zagotavljajo, da letos ni bilo tako hudo.

Adisa Bašić iz Bosne bere na soncu pod figo na lastnem vrtu. Na Ptuju bi to ne bilo mogoče, ker je prejšnji župan vse drevje posekal.

"I nemamo im pokazati ništa. / Osim sebe."

Belorusinja Volha Hapejeva bere pred prazno steno v svojem stanovanju. Svetloba, ki ji pada na obraz in komaj opazni obrisi okna za njenim hrbtom dokazujejo, da gleda njena pisalna miza na nemirno Belorusko ulico.

"у суседняй краіне вайна"

Brala sta tudi Madžarka Krisztina Toth in Ptujčan Sergej Harlamov, občinstvo je pokorno ploskalo.

"Ni treba nonstop ploskat."

Poezija zbuja v meni škodoželjno zlobo, a ne tako pri prebivalstvu, ki je hvaležno, da mesto na nekropoli vsake toliko malo vstane od mrtvih. Tudi varuh Vrazovega trga, Zevs — belobradi starec, ki brani parkirne prostore stanovalcev pred nepovabljenimi gosti — se je le molče pokazal na oknu. Le kaj so mu žrtvovali organizatorji, da ni besa svojih strel vsul čez vesoljsko ladjo občinskih, evropskih in državnih sredstev, ki so jo parkirali na njegov trg?

Nezadovoljni z izkupičkom dneva tavamo po Ptuju od ene do druge kafane. Na neki točki se na bregu Drave zbere čudaška druščina: en policaj, en zgubljen tridesetletnik, en alternativec, en pesnik, en osrednjeslovenski novinar in dve Slovenj-konjičanki. Sedmina na Muršičevi — »pokopališču ptujske alternative«. Klub v nekdanji strojarni je pred leti pogorel, zdaj je parkirišče. Iz predmestja na drugem bregu Drave nenadoma – ura se bliža drugi – zvonci kurentov.

Komaj slišno zvonenje čez Dravo

Navsezadnje se ustalimo na klopci pred poslednjo kafano in čakamo zore. Divji mladci merijo konkurenco: »Ima katera od vaju dovolj jajc, da gre zdaj takoj z nami do Portoroža?« K nam prisede očitno pijana ženska srednjih let v črnih hlačah in belem puloverju. Govori tiho, nihče se ne meni zanjo, poskusi nekoliko nasilneje in vključi zvočnik. Ko jo prepričujemo, naj odneha, pristopi eden tistih mladcev, ki so prej iskali spremstvo v Portorož, pogumno se praska po jajcih in zahteva čik. Dobi čik, a ko opazi našo nesojeno tovarišico, začne divje kričati žaljivke: »Idi domov, deco imaš, gnida pijana, ti se pa špikaš, idi domov, pa se zamisli.« Nenadna kolobocija, obljuba nasilja pritegne pozornost nočnih metuljev. Pijani starec z velikim črnim križem okoli vratu in hindujskim ali morda teozofskim simbolom na prsih, pa dvema črnima progama svežega scanja na hlačah, se začne zibati proti nam. “Full Ptuj Experience,” reče Harlamov s pesniškim veseljem, ko se umikamo na varno.

"Zamujene zadnje besede Jurija Aleksejeviča Gagaraina ali anekdota iz življenja kot ga ni bilo."