Bi, a zdajle res nimam časa
Na dvodnevni konferenci v organizaciji Mesta žensk, ki je potekala ta teden v Dijaškem domu Tabor, so sodelujoče opozorile na problem izgorelosti v nevladnem sektorju. Mesto žensk se s tematiko ukvarja od leta 2019 v okviru mednarodnega projekta Burnout Aid. V dveh dneh so na več panelih in s povabljenimi strokovnjakinjami ter predstavnicami organizacij poskusile razbiti mite o izgorelosti. Poleg tega so na delavnicah predstavile orodja za posameznice in organe organizacij, s katerimi bi bilo moč izboljšati stanje duševnega zdravja v nevladnem sektorju.
Burnout Aid je mednarodni projekt v okviru programa Erasmus+, ki ga skupaj izvajajo organizacije iz treh držav, Poljske, Hrvaške in Slovenije. Leta 2020 so kot del raziskovalnih dejavnosti projekta izvedle podroben pregled dela petih nevladnih organizacij, ki delajo z ranljivimi skupinami. Opravile so intervjuje s predstavniki vodstev, zaposlenih in prostovoljskih ekip. Ugotovljene dejavnike tveganja za izgorelost so strnile v trodelnem poročilu, ki je dostopno na njihovi spletni strani. Čeprav so se v raziskavi osredotočile bolj na aktiviste, bi se v poročilu zlahka prepoznale tudi delavke v kulturi. Zakaj je pomembno govoriti tudi o izgorelosti v kulturi, pojasni organizatorka konference in izvršna producentka Mesta žensk, Urška Jež.
Izgorelost se danes v javnem diskurzu redno pojavlja, vendar se zaradi pogostega nerazumevanja z njo še ni mogoče dovolj dobro spoprijemati. Poročilo, ki so ga pripravili pri projektu Burnout Aid, denimo potrjuje tesno povezanost izgorelosti s prekarnimi oblikami dela, ki jih zaznamuje nestabilna finančna situacija. Za te organizacije je namreč značilno, da kljub pomanjkanju finančnih sredstev in zaposlenih nadaljujejo z delovanjem. Že tako maloštevilne zaposlene so dodatno obremenjene zaradi birokracije, pa tudi močnega istovetenja z individualno prakso ali vrednotami organizacije. Kočljiva je prav dvojna narava izgorelosti, ki se lahko po eni strani udejanja v pomanjkanju volje do dela in izgubi motivacije, po drugi strani pa v preveliki predanosti in občutku, da je posameznik nenadomestljiv. Prav zato je bil namen konference po besedah organizatork premakniti težišče od osebne odgovornosti posameznika k preventivnim ukrepom, ki bi stanje preprečili. Dr. Ditka Vidmar, vodja interdisciplinarne delovne skupine za duševno zdravje aktivnih na trgu dela, je natančneje opredelila stanje, kot ga vidijo strokovnjaki.
Da duševno zdravje na delovnem mestu postaja vse bolj pomembna tema, pričajo statistike slovenskega trga dela, ki jih strne dr. Vidmar.
Verjetno ni naključje, da o izgorelosti pogosteje govorimo po letu 2019, ko se je začel projekt Burnout Aid. K splošni prepoznavnosti pojma izgorelosti pa je verjetno pripomogla tista knjiga Kako ne izgoreti.
Na panelu, ki ga je vodila Urška Jež in je temeljil na poročilu o stanju v nevladnih organizacijah, so govorci izpostavili, da so celo v organizacijah, v katerih je vodstvo ozaveščeno in razpolaga z rešitvami, zaradi pomanjkanja supervizije le redko uspešni. V nekaterih organizacijah je bila sicer ustanovljena ekipa, ki se z dobrobitjo delavcev ukvarja na področju skrbi za zdravje, ustrezne prehrane in telesne vadbe, zelo redko pa imajo uslužbenci dostop do strokovne psihološke pomoči. Najpogostejše ovire za uvajanje trajnih preventivnih ukrepov so pomanjkanje časa tako zaposlenih kot upravljavcev, premajhna ekipa in nezadostni finančni viri. Kljub temu možnosti ni malo.
Naslednji koraki bi morali biti sistemski, na primer uvajanje standardnih politik in postopkov za regulacijo dela v organizaciji in dolgoročnejše financiranje.
Iz poročila so razvidne tudi zanimive razlike med trgi dela v omenjenih treh državah. Eden od sodelujočih strokovnjakov poudarja, da so jedro izgorelosti sistemi vrednot – kot primer omenja specifično slovensko miselnost, ki pozitivno vrednoti delo, prizadevanje in potrpljenje namesto harmoničnega življenja in skrbi zase. V raziskavi je v Sloveniji polovica vprašanih takih, ki so bodisi posredno bodisi osebno doživeli izgorelost, kljub temu pa so v iniciativi zelo težko našli posameznice in posameznike, ki bi želeli javno izpostaviti to ‘diagnozo’. Prenekateri pa za sodelovanje niti ne bi imeli časa. Majhno število udeleženk in udeležencev na delavnicah komentira Urška Jež.
Zaključna misel bi se torej lahko glasila - vzemimo si čas! Danes, jutri, ali pa ga potisnimo vsaj v dolgoročni načrt.
Podoba: Burnout Aid
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj