D'un château a l'autre*
Kljub svoji relativni majhnosti se Slovenija ponaša s številnimi gradovi, graščinami in dvorci. Če še stoječim preštejemo tudi tiste, o katerih pričajo le še zapisi ali skromne razvaline, naj bi na našem ozemlju nekdaj stalo več kot 700 grajskih objektov. Polovica jih je ohranjenih zgolj kot razvaline ali pa je popolnoma izgubljenih, druga polovica pa je še ohranjenih, vsaj kar zadeva njihovo zidovje, ne pa nujno tudi življenje. Od teh jih je okoli sto v zasebni lasti, z ostalimi pa upravlja država oziroma organi lokalnih oblasti. V nedeljo smo obiskali graščino Dvor v Preddvoru pri Kranju, kamor nas je zanesla vest, da nova najemnika, samooklicana Grof in Grofica, ki poslopju v pogodbenem razmerju z lokalnim turističnim društvom in občino vračata življenje in njegovo nekdanjo podobo. V graščini nas je pričakala rahlo ekscentrična Grofica Anastazija, poznana tudi pod civilnim imenom Tanja Šubelj in nam pojasnila, kako se je znašla v vse prej kot skromnem domu.
Večino gradov na Slovenskem je plemstvo zapustilo že po prvi svetovni vojni, preostale pa po letu 1945, ko so bili podržavljeni. Ta poslopja so zaradi svoje velikosti v socializmu pogosto postala javne ustanove polodprtega ali zaprtega tipa in opravljala vlogo hotelov, zdravilišč, domov za ostarele, psihiatričnih ustanov in kasarn. Po mnenju stroke bi bile značilnosti teh arhitektur in njihov spomeniški status upoštevan najbolj celostno, če bi dobile muzejsko funkcijo, vendar pa so taki primeri izjeme. V graščini Preddvor je do nedavnega deloval Vzgojni zavod Kranj, ki pa je stavbo Grofu in Grofici prepustil v precej kompromitiranem stanju. Pojasni Šubelj.
Prva omemba graščine sega v dvanajsto stoletje, s čimer se v našem prostoru uvršča med starejše tovrstne zgradbe, svojo sedanjo podobo pa je dobil v obdobju renesanse in baroka. Njegova starost priča o slikoviti zgodovini, zaradi katere je bil leta 2006 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Kakšna pa je zgodba, ki jo Šubelj in njen partner Florjan Sušnik v želji po revitalizaciji vnašata v graščino Dvor?
Zgodba oziroma pravljica pa se včasih tepe z ambicijami muzejske postavitve, ki zgodovine ne romantizira, kar je bil tudi eden od razlogov za nesoglasja med Zavodom za spomeniško varstvo in najemnikoma pri njunem prejšnjem projektu, dvorcu Štatenberg. Drugi razlog je opazno pomanjkanje strokovne podkovanosti, ki se kaže v nouveau riche faux pasih, kot je oprema istega salona tako z neorenesančnim stolom kot z empirsko mizo. Zaradi podobnega početja sta bila Šubelj in Sušnik, ki se projektov lotevata zlasti kot ljubitelja in vanje vlagata lastna sredstva, v času svojega bivanja v dvorcu Štatenberg med letoma 2017 in 2021 precej razvpita, po njunem mnenju neupravičeno. Pojasni Šubelj.
Zavod za spomeniško varstvo deluje v okviru zakonodaje, ki jo je sooblikovala stroka, in zato po upravičeno strogih merilih. Najemniki in lastniki dediščine so ga zaradi njih večkrat označili za nečloveškega, za birokratsko leglo, za nekoga, s komer se – po Sušnikovih besedah – ne da delati. O odnosu z najemnikoma nam je več povedal Matevž Remškar, odgovorni konservator kranjske enote zavoda.
V današnjih Kulturnih novicah smo odstrli le delček dileme med nestrokovnim ohranjanjem na eni strani in kapitalsko apatijo na drugi, zato vse, ki vas je zgodba pritegnila, v prihodnjih tednih čaka poglobljen potop v sorodna vprašanja. Sušnik in Šubelj sta zaradi spora z lastnikom štajerskega dvorca Štatenberg, podjetjem Impol, svoj prejšnji dom zapustila, v njem pa še vztraja nekaj najemnikov, ki so bili o svojih naporih pripravljeni spregovoriti z našo radijsko ekipo.
*Z enega gradu na drugega
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj