Kaj pa je tam, kjer ni galerij?

Mladi na periferiji so se glede kulturnega dogajanja pred koronakrizo v glavnem zanašali na lokalne mladinske centre. Njihovo zaprtje je pomenilo zaprtje epicentrov za mladim zanimivo kulturo in vrstniško druženje v krajih, ki se že tako borijo za ohranitev mladih. Mladinski centri niso opravljali le vloge organizatorjev kulturnih dogodkov za mlade, temveč so prevzeli tudi vlogo socialnih podpornikov marginaliziranih mladih, njihove dejavnosti pa so bile z brezkompromisnim zaprtjem v številnih krajih povsem onemogočene. 

Tjaša Vidergar, vodja projektov in programa Mladinskega centra Litija, pa pravi, da je covidna kriza program mladinskih centrov povsem porušila. Več o tem, kako se je v času zaprtja delo mladinskega centra spremenilo in kakšne skrbi to prinaša, pove Tjaša Vidergar.

Smo se pa poskušal preselit na splet … 

ekstremno zaskrbljujoči so bli te časi … 

Zaskrbljujoče stanje pri mladih so opazili tudi v MC Velenje. Tamkajšnja programska vodja, Maruša Skornišek, nam pove, kako so se na soočili z duševnimi težavami lokalne mladine.

Mi mamo en program eMC Plac ozavešča … 

Velenjčani so za razliko od Litijčanov svoj program v sodelovanju z ostalimi lokalnimi kulturnimi in mladinskimi organizacijami,nekoliko uspešneje preselili na splet. 

Čist zadnji dogodek, ki smo ga v živo izpeljalli ...

Na vprašanje, zakaj se jim zdi organiziranje kulturnih dogodkov za mlade pomembno tudi v času karantene, Skornišek odgovarja takole:

Men se zdi to definitivno ...

Maša Eržen, vodja Mladinskega centra Idrija, pravi, da jim je svoj program le na pol uspelo prilagoditi spletu, saj ta predstavlja določene težave. Več o tem, kakšni so problemi dela po spletu, pove Eržen.

V veliki meri dodatno pripomore … 

Eržen pove še, kakšne posledice bo po njenem mnenju imelo zaprtje na angažiranost mladih za produktivne dejavnosti, ki jih v centru nudijo. 

Tisti, ki so bli že pred korono … 

Kulturna produkcija mladinskih centrov, ki so v manjših krajih pogosto edino središče žive kulturne ustvarjalnosti za mlade, je gotovo že marsikoga rešila pred usodo gostilniške kulture, ki je na obrobju še toliko vabljivejša. Vsi predstavniki mladinskih centrov, s katerimi smo govorili, so v glavnem izpostavili skrb zaradi povečane apatije mladih, kar je – roko na srce – evfemizem za hudo duševno stisko, in izgube stika z mladimi, ki je posledica prisilnega in brezkompromisnega zaprtja vrat centrov in ustanov. Mladi v krajih, kjer ni zanje praktično ničesar drugega kot mladinski centri, v najslabšem primeru očitno ostajajo brez vseh opcij, v najboljšem pa lahko spremljajo vsaj spletne izvedbe dogodkov. Prosti čas še vedno imajo, kako ga zdaj preživljajo – če le niso preveč depresivni, da bi vstali iz postelje – pa je drugo vprašanje. 

Lokalpatriot je bil tokrat vajenec Lenart.