Neža bi rada delila nekaj misli

V današnjih kulturnih novicah si ogledujemo fotografsko razstavo Eva would like to share an exhibition avtorice Eve Leber. Fotografije so se po tem, ko so bile predstavljene v mariborski galeriji GT22, preselile še v ljubljanski bar Zorica. Ob vstopu v bar se hitro zavemo, da je razstavljanje daleč od njegove osnovne funkcije. Zatemnjen prostor, po katerem odmeva trap glasba, z galerijo nima skupnega ničesar, razen zgodovine. Na tem mestu se je namreč nahajala galerija Kapelica. 

Danes se moramo za ogled  razstave skozi v temo zavit labirint miz prebiti  na hodnik, kjer ugotovimo, da pravzaprav tudi razstavljene fotografije nekako zrcalijo podobno vzdušje. V nas, kot iz videospota za komad, ki doni iz zvočnikov, s fotografij strmi trideset posameznikov, oblečenih v streetwear oblačila. Vse ostalo na fotografijah je skrajno preprosto – subjekti sedijo na stolih na praznem, rahlo zamegljenem ozadju. Zastavljeni koncept in njegovo izvedbo opiše umetnica.

izjava 

Na vprašanje o razmerju med estetiko in konceptom v svoji praksi pa pravi, da ima estetika absolutno prednost.

izjava

Tu lahko potegnemo vzporednico med avtorico in razstavnim prostorom. Kersnikova 4 je, odkar je predlani menjala lastnika, iz središča študentske kulture in prostora za razvoj sodobne umetnosti prerasla v še en ljubljanski »trash plac«, kot se izrazi umetnica sama. Kar je ostalo od substance, je plod preteklih let, vse ostalo pa povprečnemu obiskovalcu nadomesti prijetno vzdušje in videz bara. O tem priča tudi aktualna razstava, ki je fizično potisnjena ob rob, na hodnik med glavnim prostorom in šankom. Pa tudi sama po sebi je dovolj všečna in nevpadljiva, da je v času našega obiska, nekam ironično, gotovo pa pomenljivo, postala ozadje nekega drugega, spontanega fotografiranja skupine obiskovalk. Takšni pogoji tudi umetnici niso najbolj pogodu. 

izjava

Kot omenjeno, je bila razstava najprej na ogled v Mariboru, čeprav avtorica pravi, da si je želela razstavljati v Ljubljani. Do sedaj  se je sicer posluževala drugačnih načinov distribucije svojih del, objavljala jih je v zinih, ki v zadnjih letih postajajo vse bolj pogosti. Morda gre to pripisati tudi temu, da se prostori, ki so bili prvotno namenjeni mladim ustvarjalcem, spreminjajo v lokale. Pri razstavi Eve Leber pa pravzaprav sledimo obratnemu procesu. Študentka vizualnih komunikacij, ki se primarno ukvarja s fotografijo ulične mode, poudarja umetniški vidik svoje prakse, ki jo vrednoti kot:

izjava

Avtorica ugotavlja še, da je danes, predvsem za mlade umetnike, bolj pomembno redno pojavljanje na sceni, brez posebne pozornosti do prostora. Tudi če njihove razstave vznikajo tako rekoč na pogorišču svojih radikalnih predhodnic.

 

Pisala je Neža U, svetoval pa Samo.