Odgovori

Mlini birokracije so se zavrteli in nam posredovali odgovore na nekatera odprta vprašanja iz prejšnjega tedna. Z Ministrstva za kulturo so nam posredovali nekaj pojasnil o Strategiji kulturne dediščine 2020-2023, ki jo je prejšnji teden sprejela vlada. Poudarili so, da si za sistemske rešitve na področju financiranja ‒ na neskladje trenutnega stanja z ustavo je opozoril tudi varuh človekovih pravic ‒ prizadevajo v sodelovanju s finančnim in razvojnim ministrstvom. Ob tem so se sklicevali na študijo iz leta 2018, ki je pokazala, da lahko država s subvencijami na tem področju spodbudi gospodarski razvoj. Drugi predlogi ukrepov vključujejo ustanovitev posebnega sklada za upravljanje s kulturnimi spomeniki v lasti države in dodatna sredstva za spodbujanje turizma. Omenili so tudi boljše izkoriščanje evropskih sredstev. Kot posebno velik uspeh so označili nedavno sprejeti zakon o “kulturnem evru”, ki naj bi v sedmih letih zagotovil kulturni dediščini dodatnih 32 milijonov evrov.

Dr. Robert Peskar, vršitelj dolžnosti generalnega konservatorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je do novosprejete strategije izrazil zadržanost: “Podrobnosti še ne poznamo, zato jih težko komentiramo,” je zapisal, “doslej je država že večkrat sprejela podobne strategije, pa se je vedno ustavilo pri konkretnih sredstvih, zato se ni veliko spremenilo.” Dodaja, da bi zavod letno potreboval okrog dvajset milijonov, danes je na voljo komaj 800.000 evrov, še pet let nazaj pa sploh nič. Opozorili so še, da je nepremična kulturna dediščina, za katero skrbi zavod v Sloveniji v “katastrofalnem stanju”, vsaj polovica od 30.000 registriranih enot je na robu propada ali pred uničenjem. Obenem je kulturna dediščina “predmet nezakonitih ropanj oziroma žrtev detektorašev”, velik problem so tudi nestrokovne prenove, saj zavod nima dovolj sredstev, da bi spodbujal, vodil ali sofinanciral drage posege: “Celo nekatere enkratne primere, kot so Sečoveljske soline, ogrožajo apetiti zasebnega interesa ali celo državnega,” je še zapisal Peskar.

Skrb za kulturno dediščino ‒ ta poleg nepremične vključuje še premično in nesnovno ‒ si zavod deli še z muzeji, knjižnicami in arhivi. Tako lahko tudi razumemo višino sredstev, ki so v proračunu za kulturo namenjena temu področju, kot so nam namreč pojasnili na ministrstvu, je 60 odstotkov sredstev namenjenih financiranju programov, plač in delovanja javnih zavodov. “Proračunska sredstva, ki so namenjena obnavljanju kulturne dediščine, predstavljajo za ministrstvo variabilni del proračuna, namenjenega za kulturo, kar pomeni, da se manjkajoča sredstva pri financiranju javne službe in ohranjanju kakovosti javnih storitev pokrivajo iz tega dela,” so zapisali na ministrstvu. To je bržkone razlog, da so vsi ukrepi za izboljšanje stanja po besedah dr. Peskarja ostali “le na deklarativni ravni, ne pa tudi na operativni”.  

_____

Ljubljanski župan Zoran Janković je na novinarski konferenci v torek komentiral tudi izselitev Zgodovinskega arhiva Ljubljana iz prostorov na Mestnem trgu. Kot je dejal, se pogovarjajo z Ministrstvom za kulturo, ki si želi podaljšanja izselitvenega roka: 

izjava

Na Roški cesti za Cukrarno je lokacija propadlega skupnega administrativnega centra občine in države, od katerega je država pred petimi leti odstopila. Janković nadaljuje, da so ministrstvo pravočasno obvestili, da bodo pogodbo prekinili, z arhivom se ne pogovarjajo, ker, pravi Janković: “Ne vem, kaj bi se mi z njim pogovarjali, naj se oni s svojim ministrstvom pogovarjajo, tam je njihova zgodba.” Dodaja, da ne razume pritožb arhivskega osebja, da se bodo ob selitvi pogoji poslabšali, saj je že pred desetimi leti takratni direktor dr. Marko Kambič pisal ministrstvu, da je selitev zaradi neustreznih pogojev za ljudi in gradivo nujna. Janković zaključuje, da bo MOL na svojem sklepu v interesu meščank, meščanov in mesta vztrajala:

izjava

Na naše poizvedovanje o trenutnih rešitvah za položaj Zgodovinskega arhiva nam je Ministrstvo za kulturo odgovorilo, da aktivno sodeluje tako z občino kot z arhivom, da pa je: “Za zagotavljanje ustreznih prostorov za delovanje ZAL v prvi vrsti pristojno vodstvo ZAL.” Sicer pa poizvedujejo o primernih prostorih pri vseh ministrstvih in v skladu z zakonodajo zagotavljajo ustrezno financiranje.

____

Za komentar vključevanja zgodovinske dediščine v razvoj Ljubljane, ki je v zadnjih tednih z mnogimi selitvami, o katerih smo poročali ‒ od Zgodovinskega arhiva z Mestnega trga in Inštituta za novejšo zgodovino iz Kazine, pa Srednje šole za oblikovanje iz Križank ‒ postala pomembna tema, smo prosili zgodovinarja Davida Petelina. Ta je nedavno prav pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana izdal obsežno monografijo z naslovom Življenje v socialistični Ljubljani.

Po njegovem mnenju se mesto “razvija v pravo smer”, vendar mora biti naslednja prioriteta dokončanje “četrtnih središč, ki bodo imela tudi identifikacijsko vlogo pri izgradnji mesta,” ki se je začel z arhitektom Edvardom Ravnikarjem, a še ni prav zaživel. Pogreša pa tudi nadaljevanje Plečnikove vizije prestolnične arhitekture po osamosvojitvi ‒  država igra v razvoju Ljubljane premajhno vlogo. Glede vključevanja kulturne dediščine v življenje prebivalcev pravi, da je to zelo pomembno vprašanje, kajti “ljudje se ne počutijo dobro v grdi arhitekturi”. Čeprav je kulturna dediščina v mestu “vrhunska”, je predvsem pomembno, da stavbam po prenovi damo tudi novo vsebino, pri čemer je že malo lahko dovolj: “Poglejte, kaj naredi zgolj prenova cestišča in pločnika. Zgodi se novo življenje, ko umaknemo avtomobile.” Vsega pa tudi ni treba ohraniti. Ljubljana je še vedno ‒ tudi o tem piše v svoji knjigi ‒ zaznamovana z nekaterimi preteklimi napakami, kakršna so naprimer železniški nadvozi.

Knjiga Življenje v socialistični Ljubljani poskuša sicer karseda na široko zajeti vse aspekte in kontekste življenja v Ljubljani, poglavitni nauk preteklosti in sedanjosti pa povzame z besedami: “Brez meščanov ni mesta”.