Strukturirana svoboda

Kulturna ali glasbena novica
8. 12. 2021 - 15.10

V današnjih Kulturnih novicah v galerijo vstopamo malo drugače. Malo bolj pozorno. Pazimo na umirjen korak, ki ne zmoti galerijskega ozračja, in na distanco, ki jo držimo do ostalih obiskovalcev. Zavemo se poti, ki jih začrtajo razstavljena dela, in bi jim navadno pokorno sledili. Opazimo, da stopamo po ritmu glasbe, ki je najprej nismo niti ozavestili.

K takšnemu vrednotenju svojega mesta v prostoru nas napeljuje razstava Načrt premikanja, ki je na ogled v Galeriji Kamera kot del kuratorskega cikla Konstruiranje identitete. Razstavo sestavljata dve videoinstalaciji in prostorska intervencija, delo umetnic Martine Jurak, Maruše Uhan in Ree Vogrinčič.

Skozi širše pojmovanje koreografije kot strukturiranega gibanja v določenem kontekstu avtorice raziskujejo relacijo med telesom, gibom in prostorom. Zanima jih predvsem, kako te koreografije zrcalijo družbene ureditve in kako se v njih znajde posameznik. Ravno vsakdanja koreografija nenehnih, a pogosto neopaznih gibov je rdeča nit razstave Načrt premikanja. V njej se posamezna dela treh avtoric povezujejo v koherentno celoto. Podrobneje pa je koncept razstave prestavila kuratorka Lara Reichmann.

Izjava

Kako zastrašujoča je lahko skoreografirana dejanskost življenja, ko vanj vstopamo kot tujci, je raziskovala Maruša Uhan, avtorica videa Go Big and Go Home. O izkušnji, ki je vodila do projekta, pravi:

Izjava

Videoprojekcijo nerodne izvedbe monotonega plesa skupine ljudi dopolnijo slušalke, ki si jih lahko gledalci nadenejo. Ko namesto pričakovane glasbe iz njih zaslišimo zgolj naravne zvočne posledice plesa, je absurdnost videnega še poudarjena. Bolj subtilno v prostor poseže delo Prenos Ree Vogrinčič, ki ga sprva gledalci zlahka spregledajo. Vidno se namreč manifestira zgolj na galerijskih tleh, vendar z zvočnimi posnetki ljudskih pesmi gledalcu prepušča možnost, da zapisa spoji v enovito gibanje po prostoru. O tem umetnica pove:

Izjava

Človek pa ni edini, pri katerem je mogoče najti takšne koreografije. Ritmi gradbenih strojev, ki jih v video instalaciji Construction stories zabeleži Martina Jurak, so do potankosti načrtovani ritmi, ki jih poganjata stalnici moderne družbe; razvoj in kapital. Tako monotono gibanje strojev zrcali rutinsko realnost pogosto marginaliziranega dela gradbenih delavcev, ki jih upravljajo. Hkrati pa je prav ta proces tisti, ki s spremembami urbanega konteksta vpliva na nadaljnje koreografije živečih v njem.

Razstava nam razprostre paleto najrazličnejših koreografiranih gibov, ki variirajo od najbolj poetičnih in lahkotno brezbrižnih gibov posameznika pa vse do mehanskih plesov kapitala. Pri plesu se jim lahko pridružite do 7. januarja naslednjega leta.

Plesali sta vajenki Brina in Neža. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.