Digestivno vezje spomina

Prebijem se skozi barikado, ki loči prostor majhnega izoliranega kozmosa od zunanje resničnosti. Prostor RADADARja. Prostor Cirkulacije2. Znajdem se v zatemnjenem prostoru in poskušam naenkrat sprejeti toliko dražljajev, kot se mi jih ponuja. Na treh projekcijah se vrtijo spomini, fotografije iz nekega drugega časa. Tuji spomini, ki z mano nimajo ničesar, a v meni vseeno izzovejo nostalgijo. So nekaj toplega v morju tehnologije - kablov, zvočnikov, projektorjev, kamer, starih televizij, računalnikov. Ves prostor vrvi od ljudi, ki manipulirajo z zvokom, sliko, besedo in skupaj intuitivno ustvarjajo simbitoično multimedijsko digestivno vezje spomina. 

Izhodišče vezja so stari diapozitivi, ki se projicirajo na steno, ta projekcija se snema in sočasno predvaja na dveh televizijah in dveh drugih projekcijah, na tretji pa se vrtijo čustva, ki jih računalnik zazna iz barv na fotografijah. Z vsako vmesno točko pride do mutacije, transformacije, da slika nikjer ni popolnoma enaka. Vse vizualne spremembe pa vplivajo tudi na zvočno sliko inštalacije. Hreščanje se meša s šumenjem, naključnimi toni, odmevom, jazzovskimi klavirskimi melodijami, ritmom, bobnenjem in tipkanjem pisalnega stroja, na katerem spontano nastaja dramaturška razčlemba dogajanja izpod prstov Ane Lorger. 

izjava

Lastno izkušnjo tega hipnotičnega in kompleksnega multimedijskega digestivnega vezja ste poslušalci lahko dobili včeraj, 17. decembra, v poznih nočnih urah na valovih Radia Študent, stream dogodka pa je še vedno dostopen na spletni strani RADAR-ja. Letošnji RADADAR, ki ga je pripravila Urška Savič, je enajsta izvedba odprte radijske umetniško-teoretske raziskovalne platforme Radia Študent RADART. RADADAR je poklon 100. obletnici Dada sejma, najpomembnejše razstave dadaistične umetnosti, ki je bila na ogled leta 1920 v Berlinu. Na preddogodkih pa so se spomnili tudi stoletnice temeljnega suprematističnega besedila Kazimirja Maleviča z naslovom Suprematizem in finalize analognem, s katerim se je zaključil sedemletni razvojni interval suprematizma. Dragan Živadinov je spretno prepletel vse obletnice in ustvaril performans oziroma umetniški satelit SUPREMATIZEM ::: FINALIZEM v MSUM-u. Bojan Anđelković, nekdanji odgovorni urednik Radia Študent, pa je z Živadinovim ustvaril svoj jubilejni, 100. intervju. Teoretski uvod v oba dogodka je spisala Kristina Pranjić pod naslovom LINGVISTIČNI VIRUS. 

Ključni upravljavki, četudi vezje ne pozna hierarhije, sta bili Mojca Zupančič in Tisa Neža Herlec, umetnici mlajše generacije, ki sta vezje koncipirali. Več o spominih sta povedali ustvarjalki Zupančič in Herlec. 

izjava

Dadaizem je gojil posebno fascinacijo s tehnologijo in tudi RADADAR, ki ga lahko doživljamo kot neodadaistično avdiovizualno umetniško delo,  predstavlja simbiozo človeka in tehnologije. Zupančič in Herlec sta spregovorili o odnosu stroj : človek. 

izjava

Vezje so poleg umetnic upravljali še Sašo Puckovski, Luka Seliškar, Anja Hrovatič in ekipa Cirkulacija2. O tehničnem delovanju celotnega vezja je več povedal soustvarjalec zvočnega ozadja RADADAR-ja Luka Seliškar.

izjava

Mojca Zupančič in Tisa Neža sta razmišljali tudi o efemernosti zgrajenega vezja, nevronske mreže spomina. 

izjava

Drugih vprašanj Brina ni imela, izjave pa je tudi dokaj uspešno porezala. 

 

 

 

______________________________________________________________________________________________________________________________________

RADADAR bo zaključil zvočno-teoretski-arhivsko-geografski asemblaž GEOKRONIKA SPOMINA SKOZI DADA EKOPOETIKO, ki ga je pripravila Saša Hajzler in ki mu boste kmalu lahko prisluhnili v etru.