Krhka koreografija

Krhka koreografija

Kulturna ali glasbena novica
29. 9. 2020 - 15.10

Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Včeraj ob 20. uri je bila na velikem odru Kina Šiška na sporedu premiera krhke koreografije oziroma gibalne uprizoritve z naslovom Oči, ki letijo avtoric in izvajalk Anje Bornšek, Barbare Kanc in Tine Valentan.

Kot so zapisale v besedilu o predstavi, se uprizoritev vrti okoli poetičnih podob, skozi katere lahko gledalec krepi osebno imaginacijo, čustva in afekt, kar je po njihovem mnenju nasprotno ukazovalnim podobam, ki dominirajo v našem bivanjskem prostoru in nas delajo šibke ter odvisnejše od avtoritete. Osrednje podobe njihove predstave vznikajo in ponikajo, zavedajoč se krhkosti individualne integritete in avtonomije. V predstavi so si vzele čas za razbiranje prostorskosti, telesnosti in zvočnosti v prostorih, za katere ustvarjajo in ki oblikujejo njih same, so še zapisale.

Mi smo poklicali Anjo Bornšek, sicer diplomantko sodobnega plesa na Salzburški akademiji SEAD in magistrico pedagogike sodobnega plesa s frankfurtske univerze HfMDK, ki je poleg tega dve leti študirala somatsko metodo Body-Mind Centering. V svoji dosedanji karieri je sodelovala s številnimi ustvarjalci, trenutno pa poučuje na zagrebški Akademiji za sodobni ples, na magistrskem študiju pedagogike sodobnega plesa na frankfurtski univerzi, v Tanzhausu in drugod. Zadnja leta tudi razvija in poučuje format za publiko, imenovan Physical Introduction.

Najprej nas je zanimalo, kaj krhka koreografija sploh je. Pričakovano odgovor na takšno vprašanje ni enoznačen, kar je Bornšek izpostavila takoj na začetku, vendar pa nam je povedala, kako so do te besedne zveze prišle ona in soustvarjalki.

Izjava

Poudarila je, da je krhka koreografija na nek način njihova lastna zloženka, navdih zanjo pa so črpale s področja arhitekture.

Izjava

Dobrih štirideset obiskovalcev, ki je za predstavo odštelo kulturni evro oziroma, če smo natančni, dva, je bilo s petnajstminutno zamudo in z opozorilom o pravilnem nošenju zaščitnih mask pri vhodu spuščenih v dvorano, kjer je bilo na zgledni in varni medsebojni razdalji v pare razporejenih približno petdeset sedežev. Petinštiridesetminutno gibanje na odru, med katerim ni bila izrečena niti ena beseda, je na ozadju spremljalo prikazovanje napisov, ki so delovali kot naslovi posameznih prizorov: Širna praznina, Zgoščena praznina, Noč in Drseča noč

Imaginacijo, čustva in afekt publike so dodatno dregali naravni zvoki, prasketanje, cingljanje, žvižganje in zvoki človeškega premikanja, ki jim je bilo na repertoar dodano le malo instrumentalne glasbe. Predstava je bila dopolnjena z nekaj rekviziti, palicami, rjuhami, eno masko – ne v protikoronskem smislu – in srednje veliko skalo. Črno-belo ozadje, ki je sčasoma delno zaobjelo tudi publiko, pa je prekinila le zelenkasta osvetlitev luči tik pred samim koncem uprizoritve.

Predstava je terjala dolg kreativni proces, ki ga je sklenila nekajdnevna rezidenca v Kinu Šiška. Sogovornica nam je povedala, da je bil ustvarjalni proces zanjo dokaj neobičajen. Začel se je že sredi aprila, preden so v času karantene ostale brez studia, zaradi česar so celotni proces prestavile ven, v gozd, kjer so se dobivale nekajkrat na teden. Kasneje so za pripravo poleg rezidence v Kinu Šiška uporabljale še studio C5 Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki je po besedah Bornšek popolno nasprotje dvorane, v kateri so včeraj nastopile. Vanjo so se vrnile šele nekaj dni pred premiero, menjavanje prostorov pa je, kot je povedala, bistveno vplivalo na nastanek krhke koreografije in njene prostorske umeščenosti.

Izjava

Kreativni proces je bil po besedah sogovornice zanimiv tudi zato, ker so avtorice tri, kar je rezultiralo v organskem usklajevanju njihovih različnih pogledov z namenom, da bi bil proces kar se da vključujoč. Na proces je vplivala tudi vključitev dramaturginje Katje Legin, oblikovalca svetlobe Davida Cvelbarja in pa oblikovalke zvoka Ide Hiršenfelder, saj so scenografija, luč in zvok poleg giba ključni za vzdrževanje prostora, ki so ga umetnice v uprizoritvi poskušale vzpostaviti. Kot tonski mojster pri projektu sodeluje tudi Jure Vlahovič.

Gledalec ima vtis, da so gibi plesalk spontani, naključni ‒ a na odru je to pogosto zavajajoč občutek. Bornšek odgovarja, da sama ne operira z izključujočim ali-ali, ali načrtnost ali improvizacija in spontanost, temveč gre po njenem mnenju za to, da se predhodno določijo zgolj principi, po katerih deluješ. Temu dodaja, da nepostavljenost, nedoločenost giba še ne pomeni, da je gib na odru spontan, improviziran ali poljuben. Vnaprej določeni principi, tudi somatski, ponujajo prizmo, skozi katero se potem razmišlja in razvija predstavo.

Izjava

Nazadnje je nekaj besed namenila tudi svojemu splošnejšemu pogledu na ples in somatskim principom, ki so jih uporabile v predstavi.

Izjava

Predstava Oči, ki letijo je bila kot delo v nastajanju predstavljena na letošnji Platformi sodobnega plesa v Mariboru. Kot so zapisale, gre zgolj za prvi del procesno-raziskovalnega dela oziroma le za člen v za zdaj še nedoločenem nizu -ologij. Ponovitev predstave v Kinu Šiška sledi danes, prav tako ob 20. uri zvečer.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness