O slabih likih in na koncu pesem.

O slabih likih in na koncu pesem.

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 4. 2016 - 7.30
 / Likanje

Likanje se vrača v polnem sijaju, kot rosa pod žarki jutranjega sonca, kot jutranja zarja, kot ... Zašli smo namreč v krizo, hudo krizo - temne, neprespane noči, branja Sobotne priloge pa Mladine in tako naprej. Pa to ni bila epistemološka kriza ali kriza naše metodologije, skratka kriza likanja kot novinarskega opravila par excellence. Ne, zašli smo v krizo smisla, ko smo se spraševali, ali ima likanje sploh kak smisel, ko smo hoteli iz likanja in njenega predmeta - življenja - narediti nekaj več kot to, kar je - brezsmiselnost namreč.

Treba je bilo potemtakem začeti od začetka, premisliti likološke temelje in dovoliti, da nam še enkrat spodleti, spodleti slabše. Tokrat z neizogibno spodletelim zapopadenjem slabga lika. »Ta je res slb lik«, »sam on je pa res slb lik«, »včeraj sem gledal Uroša Slaka, ta je pa zlo slb lik«. Če citiramo spontana, ulična likanja v zadnjem času. Aja, pozabili smo še na Mekino. Mekina, ti si slb lik! Že dolga leta utrpevamo to novinarsko slabotnost, ki je eskalirala do polnopljučne slabosti. No, dovolj tega neekspertnega tituliranja, čas je za real deal, za slabega lika in vivo.

Slb lik je v porastu, ta navržba doživlja renesanso, zaostaja le za legendarno dvojico: hud in lik, hud lik.

Je torej slb lik zgolj negacija tega inavguralnega dvojca? Mislimo, da ne. Poglejmo pobližje, če bomo kaj videli.

Kot rečeno, živimo v času brstenja slabih likov. Pomislite na Vojislava Šešlja – četniškega vojvodo v 21. stoletju, pa na Donalda Trumpa. »Ta je res tazadn,« nam je nekoč ušlo iz ust in sedaj iz ust uhaja tudi drugim. „Singulum“ lik je tukaj kratkomalo izpuščen, kar nas peha v filozofsko čudenje. Da se le ne bomo spet ujeli v tavtološki krog likanja. Saj še pomnite: lik je lik in nič drugega. Ampak počasi.

Donald je tazadn, smo rekli, skoraj je že diskvalificiran, tako slb je. Imamo torej lika na meji likovstva, lika, ki se izmika poskusom likanja. Je torej Donnie še polnokrvni lik ali že vzpostavlja novo gradacijsko lestvico, je njegova zadnjost tako ekstremna, da zahteva nov ontološki set? Si predstavljate: hud trump, slb trump in tako dalje. Tukaj se odpre cela linija geopolitično-lingvističnih zagat: je Putin hud lik ali je hud putin, je bil Sadam slb lik ali je bil pač slb sadam? Vidite, kam nas lahko to pripelje. Donald je na sledi povedanega izginjajoče-pojavljajoči se lik, ki se z eno nogo ugreza v nič.

Zakaj vse to pleteničenje, ki nič ne razčiščuje in še manj opredeljuje, zakaj sploh govoriti o slabih likih, kako jih določiti, kdo jih določa? Kot vidimo, nas hitro zanese v množenje smislov, kar za nalogo pred nami ni najbolje.

Nakažimo še en nerazrešljiv paradoks. Za že omenjenega slabega lika Mekino je Šešelj zgolj lik, ki je za časa balkanskih vojn le prakticiral svobodo izražanja. Takšni bistroumi so Mekino brez pardona katapultirali v ozarjeni kapitol slabih likov. Kako te torej odtegovanje slabosti nekemu liku transformira v prav takšnega, slabega lika? Biti slb lik je očitno neutolažljivi filozofski problem. Čudenje kot izvir in izvor filozofije že od Aristotela dalje je močno prisotno pri interpeliranju slabega lika. Vedno smo malo frapirani, ko vzkliknemo: »Kir slb lik!«

A samorazvidnost slabega lika ne potrebuje nobene dodatne utemeljitve, tudi tiste haškega sodišča ne. In seveda ne Mekinove. Lik je preprosto lik in po analogiji je slb lik preprosto slb lik. To je po teh nekaj oddajah in neštetih zavrzlamah sedaj že jasno. To, kako nekdo prehaja med modusi lika ali konec koncev celo izpade iz lika, je irelevantno oziroma vsaj nespoznavno in nedokazljivo. Vedno znova nam zmanjka epistemoloških tal pod nogami. Kako naj se izvlečemo iz vseh zagat in paradoksov, spet smo zašli v gozd tavtologij.

Za te in druge podobne težave je tu: Heidegger! Lik nam bo v pomoč, vsaj upamo, s tisto njegovo žaltavo filozofsko o slutnji biti in te fore. Liki v artu oziroma skozi art se pokažo. Umetnost nas bo odrešila! Beseda slikati vsebuje koren likati, to ni naključje, a ker naših slik ne morete slišati, moramo poseči po glavnem mediju biti. Slabega lika bit je morda, ampak res morda moč zaslutiti v poeziji. Torej prisluhni bralec:

Kdo je tukaj slb ali bognedaj zadnji lik, kdo torej resno slabi?

Mekina, si to ti?

Kako naj spoznam te slb lik, ko zate filozofskega pojma ni

Šešelj si to ti?

Kdaj naj zaprem oči in se ti prepustim, ko mi videti te dano ni

Trump, si to ti?

Zakaj, o zakaj si Voja, zakaj Donnie, zakaj Mekina slb ali bognedaj zadnji lik?

Lik, si to ti?

Ne, mene ni

si le ti: lik.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zaradi tega zgoraj vse punce pustijo Smoleta, če se ti tole po glavi mota...

Hmm, da ne misliš morda Igorja Mekine?

jaz je tazadn lik

pesem je top!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness