Misliti arhitekturo #4: Henri Lefebvre

Poletno vroč radijski bralni seminar vabi na hladen drink francoskega filozofa in sociologa Henrija Lefebvreja. S tem izrazito plodovitim in kontroverznim avtorjem ponovno, v tem četrtem poskusu iščemo odgovore na velika vprašanja oddaje Misliti arhitekturo: kaj je arhitektura in kako je arhitektura?

Henri Lefebvre je bil emblematski otrok 20. stoletja, ki se je boril za drugačno apropriacijo družbene realnosti, povezoval se je z različnimi entitetami, tudi z dadaisti, surrealisti in situacionisti. Sprva je bil marginaliziran zaradi svoje interpretacije Marxa, danes pa je vpisan v kanonski repertoar kritičnega razmisleka o prostoru. V filozofijo je vpeljal dva odločujoča koncepta, to sta refleksija vsakdanjega življenja in koncept produkcije prostora, ki zanj nikakor ni neka nevtralna vsebnost, kar pa se odraža tudi v pravici do mesta. Pravica do mesta in Produkcija prostora sta tudi istoimenska naslova dveh obsežnih monografij, s katerima je Lefebvre velikopotezno širil Marxovo teorijo na prostor in jo tam tudi reaktualiziral. Marksizem je vselej premikal izven utečenih doktrin »pravega branja Marxa«, v neugodna in neznana območja, zato si je prislužil veliko neprijateljev. Med njimi so tudi strukturalisti, natančneje Althusser, ki jih je imel za dogmatske, postavil pa se je tudi proti stalinizmu in – pričakovano – eksistencializmu. 

Življenje Henrija Lefebvreja lahko beremo kot napet roman, kjer glavni lik ne sledi vselej svoji močni levičarski prezenci. Rojen 1901 na ruralni francoski strani vznožja Pirenejev, kjer je tudi umrl, se je v devetdesetih letih življenja brusil s študijem filozofije na Sorboni, med 2. svetovno vojno se je bojeval na strani odporniškega gibanja. Sprva je bil strasten zagovornik načel komunistične partije, v povojnih letih je bil s celovitim branjem Marxa in pomenom dialektike tudi njen čudežni deček. S podporo partije je 1947 izdal štiri knjige, med njimi je bil tudi prvi del slovite Kritike vsakdanjega življenja. Pričakovano se je njegov odnos s komunisti zaostril in Lefebvre skoraj deset let ni izdal kake knjige ali napisal dela o Marxu. Ko so ga v šestdesetih letih zaradi podpisa manifesta v podporo Alžirski samostojnosti dokončno vrgli iz stranke, je postal njen enfant terrible. Po umanjkanem zmagoslavju revolucionarnega 1968 se je usmeril v kritiko urbanega prostora, države in kolonizacije. Ja, tudi o teh temah je napisal več knjig: Lefebvre je namreč ljubil črnilo, saj je ob pedagoškem delu izdal več kot 60 knjig in spisal več kot 300 člankov.

Lefebvre je danes kanonski avtor za kritično percepcijo prostora tako v radikalni geografiji in sociologiji kot arhitekturni teoriji in filozofiji. Vreteno njegove misli, označene tudi s skovanko »urbani marksizem«,  vrtijo termini urbanizacije in urbane revolucije, neoliberalizma, abstraktnega prostora, utopije, novega romanticizma ter seveda alienacije in dialektike, ki je v prostoru vpisana v nasprotjih med centrom in periferijo, urbanim in ruralnim, lokalnim in globalnim. Lefebvre je opozarjal, da je »specifičnosti kapitalističnega načina produkcije prostora razkrita preko fokusa na odnosu med »zemljo-delom-kapitalom«, ki je konsitutivna trojka kapitalistične družbe.[1]«. Gre za isto trojko, na katero se je skliceval Marx v Kapitalu in jo Lefebvre v svojih dolgih argumentacijah, ki so vselej militantne, občasno pa zaradi dolžine izgubljajo na ostrini,  tesno povezuje s kritiko neoliberalne pa tudi imperialne organizacije prostora.

Lefebvre je v prostoru trasiral relacije med zemljo, delom in kapitalom tudi tako, da je uporabljal distinktivno metodo raziskovanja, t.i. »regresivno-progresivno« analizo. Gre za specifično historično metodo, ki je usmerjena v pridobivanje odziva udeležencev in iskanja zgodovinskih dejstev o odnosu med subjektom in objektom, kjer se subjekt postavlja kot nasprotje napram objektu v specifičnem zgodovinskem momentu[2].

V četri oddaji Misliti arhitekturo bomo priča tej metodi tako, da bomo vzeli v roke dva magnum opusa Lefebvreja: Kritiko vsakdanjega življenja[3], ki jo bomo prikazali predvsem preko teme prostora, in znamenito knjigo Produkcijo prostora, ki je v slovenskem prevodu izšla 2013. Vmes nas čaka ovinek do zastavitve pomena države in kolonizacije, ki je konsitutivna za nasprotja med centrom in periferijo. 

Lefebvrejevo točko vstopa v skoraj tisočstransko Kritiko vsakdanjega življenja, ki je razdeljena v tri knjige, lahko zapišemo z aforizmom: »Človek mora biti vsak dan ali ne bo nikdar.« Lefebvre namreč vsakdanjik potegne v refleksijo kot pozabljeno in zanemarjeno entiteto zato, ker se lahko samo na tej ravni vsakodnevnega človeka, ki ga zaznamuje njegova praksa, zgodi revolucija. Umetnost in filozofija sta se z vsakdanjikom sicer ukvarjala, zapiše, vendar vselej samo zato, da bi ga diskreditirali. Zakaj je refleksija vsakdana tako pomembna? Lefebvre trasira trivialne detajle vsakdana v povojni potrošniški družbi ter v njih išče imanenco zahtev po udobju, ublagovljenosti in neavtentičnosti. Čeprav dojemamo svoj vsakdan in bližnje kot domače, pa to še zdaleč ne pomeni, da jih dejansko razumemo in poznamo, piše Lefebvre. Zanj je človek v vsakdanjem življenju nujno odtujen, alieniran od samega sebe, prav zato pa se lahko samo s premikom in premislekom, ki bo človeka potegnil do totalnega človeka, zgolj tu vrši korenita družbena sprememba. Kar Lefebvre počne v tej obsežni monografiji, je obenem tudi poskus približevanja refleksije življenju.

V sodobni družbi – gre za družbo druge polovice 20. stoletja – »z oblikami menjave in delitvijo dela, ki ji vlada, ni nobenega družbenega odnosa – odnosa z drugim – brez določene alienacije[4]«. Odtujitev je za Lefebvra na delu v jedru privatnosti vsakdanjega življenja posameznika, kar zapiše s temi konciznimi besedami: »Diskretnost elementov vsakdanjika (delo-družina in ’privatno‘ življenje–prostočasne aktivnosti) pomenijo alienacijo; in morda sočasno diferenciacijo – določeno plodovito kontradiktornost.«[5] Lefebvrova poanta je, da lahko natanko odtujitev kot prevladujoča značilnost povojnega družbenega kapitalističnega sistema najbolje pojasni vse kontradikcije in napetosti družbe. Pri tem pa celota dela, prostočasnih aktivnosti, družinskega življenja in privatnosti ustvarja globalno strukturo ali totaliteto pogojev, kjer se najbolj kolonizira družbeno življenja s strani kapitalizma, ki celotno družbeno realnost vse bolj homogenizira in kjer mora po drugi strani priti do preboja, do revolucije. Vendarle ostaja ta vidik, v katerega na prostorski ravni spadajo tudi arhitektura, mesta, trgi, še vedno izdatno na robu. V nedavnih študijah o Lefebvreu, kot je zbornik Urbana revolucija danes: Henri Lefebvre v družbenih raziskavah in arhitekturi[6], so se njegovi interpreti posvetili prostorskosti vsakdanjosti, da bi prikazali že apriorno determinirano ideološko markacijo objektov, kot je arhitektura.

Po »spodleteli« revoluciji 1968 je Lefebvre analizo vsakdanjega življenja tesno povezal ne le s kapitalizmom, ampak tudi z državo in kolonizacijo. Kolonizacija na neki višji inštanci postane vir alienacije, pri čemer pomeni tisto silo, ki izkazuje dominancijo kapitala in države v imperialni metropoli. Šele s tem miselnim prebojem bo Lefebvre lahko pojasnil zvezo med kolonizacijo in prostorsko organizacijo. 

Lefebvre državo razume kot projekt "uprostorjanja politične teorije", pri čemer je znan tudi njegov argument o notranji povezavi med vojno in nasiljem enakosti, ki je determinanten za blago in za vse državne oblike. Država ima ob tem odločujočo vlogo pri vzpostavitvi odnosov med centrom in periferijo, pravzaprav ravno ta odnos izkazuje prisotnost kolonizacije, kar Lefebvre strne v nekakšno formulo: »Kjerkoli je dominantni prostor generiran in nadvladan s strani dominantnega prostora – kjer obstojita periferija in center –, tam je kolonizacija.«[7] V jedro kolonizacije, ki jo vrši država, je vpisana tudi reprodukcija odnosov dominacije, z vsemi »ponižujočimi in degradiranimi vidiki, ki včasih uidejo ekonomski analizi imperializma. ‘Kolonizacija’ predstavlja en del vloge države z reprodukcijo odnosov produkcije in dominacije: to je koordinacija abstraktnega prostora kapitala, ki je ‘zmlet v prah’, in motnja opozicije med hierarhičnimi delitvami družbenega prostora.«[8] Lefebvre s takim branjem vloge države opozarja na njeno temeljno vlogo na ravni prostora, ki je v tem, da producira homogene, fragmatizirane in hierarhične oblike abstraktnega prostora, ki korenito urejajo vsakdanje življenje posameznika. Abstraktni prostor je zanj prostor blaga, denarja in države, ki ga je ustvarilo meščanstvo in v katerem se je mesto razpočilo.

Strategije kolonizacije za francoskega marksista v neokapitalizmu delujejo tako na ravni države kot sveta. V državi se kaže v spremenjenih oblikah mest, ki so vse bolj organizirana po vulgarnem modernističnem ‘modelu izoliranih enot’ in kjer je prostor hierarhično rangiran v ‘kolekcijo getov’. Na tem nivoju, ki ga Lefebvre analizira tudi preko koncepta urbane revolucije, se kaže tudi s povezavami v značilnostih prostora raznih periferij, kot ga je možno videti v »nerazvitih državah«, slumih, prostorih migrantov in razseljenih delavcev, mladih, narkomanov, gejev in žensk: torej v prostorih, ki so za Lefebvreja tudi kraj, kjer bi lahko prišlo do revolta.

Glavni neuspeh spodletele revolucije 1968, ki se je v Franciji začela ravno v segregiranih getih, leži zanj predvsem v tem, da ni znala spodkopati moči imperializma in neokolonializma. Dialektika periferije in centra, ki je prišla na plan 1968, ga je spodbudila, da je oblikoval koncept »pravice do mesta«, ki izhaja iz »zavračanja, da je nekdo odstrajen iz urbane realnosti zaradi diskriminatorne in segregacijske organiziranosti«[9]. V začetku sedemdesetih Lefebvre svojo kritiko vsakdanjega življenja, dialektike in alienacije umesti neposredno v mesto, v konkretne urbane upore. Urbanizacija ima pri sami reprodukciji kapitala zanj odločilno vlogo, saj ustvarja dodano vrednost in obenem njegovo distribucijo preko najemanja zemlje, pri čemer se potenca kolonizacije sedaj ne vrši več v na novo pridobljenih ozemljih, ampak v metropoli.  Kolonije v neoliberalizmu dobijo nov obraz, saj so za Lefebvreja ustvarjene preko metropolitanske delne kolonizacije, ki so v Franciji vidne v odnosu med Parizom in drugimi »razvitimi« regijami na eni in perifernimi regijami na drugi strani. V tem procesu ustvarjanja periferij je dejavna ravno urbanizacija, ki ustvarja »mono-funkcionalna industrijska mesta v perifernih regijah in suburbane segregacije v večjih urbanih regijah«[10].

Zametke urbane revolucije, ki bi lahko ustavila te procese, je Lefebvre ob Franciji markiral tudi v Latinski Ameriki, bivši Jugoslaviji, Severni Ameriki. Podobnosti med temi urbanimi upori v teh kranjih so mu omogočile, da je vzpostavljal povezavo med prostorsko-družbenimi periferijami in imperialnimi centri, ki so bile nekoč značilne za bivše kolonije in so izkazane v strategijah akomulacij, dinamiki premestitev in sličnih oblikah prostorske organizacije. 

V oddaji Misliti arhitekturo na frekvenci Radia Študent se premikamo k naši zadnji etapi prikaza dela Henrija Lefebvra, kjer nas zanima knjiga Produkcija prostora, izdana 1974. Ta obsežna monografija je v marsičem zbir že nakazanih tem o odnosih dominance v prostoru, namenjena pa je predvsem redefiniranju pomena prostora. Jedro knjige vsebinsko sloni na peščici udarnih formul. Glavno vprašanje knjige ni, zakaj je filozofija z drugimi vedami sprva ustvarila številne teorije o prostoru in jih nato opustila zato, da je prostor na koncu nek nevtralen vsebnik, ki ni več vreden temeljitega premisleka. Celovitost znanja o prostoru v je Produkciji prostora drugotnega pomena: francoskega marksista tu prvenstveno zanima družbena konotacija prostora.

Zato kot izhodišče postavi vprašanje: »Na kakšen način obstajajo družbena razmerja?«  Prva definicija družbenega prostora, ki nam bo služila tu za prvo izmed priročnih formul za analizo te knjige, je: »Družbeni prostor je družbeni produkt«. Gre za prostor, ki ga ne velja enačiti z miselnim prostorom (filozofov in matematikov) ali fizičnim prostorom (narave), ampak za prostor, ki nastane kot derivat specifičnih produkcijskih načinov družbe. Družbeni prostor vsebuje za Lefebvreja namreč družbena razmerja reprodukcije in produkcijska razmerja, ki se razlikujejo od družbe do družbe.

V preteklosti so družbe z nasiljem, zvijačnostjo in delom v njegovi perspektivi oblikovale svoj prostor. Ta prostor je zato stvaritev množice vladajočih prizadevanj; nikakor pa ne more biti neka prazna vsebnost. S tem se premikamo do druge formule, ki nas bo tu zanimala in ki jo Lefebvre zapiše kot: »Produkcija prostora je proces«. Poenostavljeno povedano: prostor je proizveden, ni enostavno dan. Lefebvre strnjeno zajame to tezo, ki je obenem glavni teoretski doprinos te monografije, kot: »Produkcijski način ureja-proizvaja – sočasno z nekaterimi družbenimi razmerji – svoj prostor (in svoj čas).« Ker je prostor proizveden, je potrebno tudi fokus premisleka prestaviti iz prostora na družbeno produkcijo prostora, ki je za francoskega misleca ključna za reprodukcijo družbe in samega kapitalizma. To dikcijo še zaostri, ko pravi, da lahko družbena razmerja obstojijo le v prostoru, da je torej nosilec družbenih razmerij v celoti prostorski. Največ pozornosti pa je Lefebvre ob množici »kategorij« o prostoru, med katerimi so stvarni, idealni, absolutni, zgodovinski prostor, pričakovano namenil abstraktnemu prostoru, in s tem prihajamo do tretje formule, ki se glasi: »Kapitalizem in neokapitalizem sta proizvedla abstraktni prostor.«

V ozadju knjige Produkcije prostora je, tako kot domala v vseh knjigah Lefebvreja, formulacija političnega programa, ki naj bi s posegi v prostor prerezal veljavne odnose dominacije. Ob tem velja pristaviti, da se Lefebvre tudi tukaj kljub izkazani levičarski gesti težko otrese svoje evrocentrične pozicije: ta velja tudi za domet njegovega političnega programa. Meščanstvo naj ne bi znalo razrešiti vseh protislovij prostora, zato se v »sodobnem« svetovnem oziroma planetarnem prostoru premikamo v kaosu. Nad planetarnim prostorom sicer navidezno vlada in dominira politična oblast vendar ta ne vlada nad vzroki in razlogi tega prostora, ki so zbrani v tenzijah svetovnega trga, tehnike in znanosti ter demografskih pritiskov. Planetarni prostor pa je, na kratko, družbeni nosilec transformiranega vsakdanjega življenja. Produkcija prostora je tako predvsem delo z jasnim političnim programom, ki mimogrede obračuna z vsemi ostalimi teoretskimi ali ideološkimi opcijami, kot so fenomenologija, psihoanaliza, strukturalizem in lingvistika. Ta program, ki vse do zadnjega ostaja skrit v podrastju, Lefebvre na koncu le koncizno zapiše, in to je zadnja formula, s katero zaključujemo: »Življenje lahko spremenimo le s produkcijo prostora.« Ta poziv h korenitemu zasuku, k revoluciji, kriči iz prostora kot družbene paradigme. 

Lefebvre je zgradil ekstenziven marksističen prostorski aparat, ki tenzije družbenega, abstraktnega, imperialnega in tudi neokapitalističnega prostora umeščajo v sredino sodobnih družbenih in produkcijskih odnosov. Njegova teorija je s tem kot nekakšen okular, ki odstira konstitucijo sodobnega prostora, v katerem je arhitektura po eni strani objekt, ki daje temu prostoru dodano vrednost in je eksplicitno zvezana s kapitalom, po drugi strani pa omejuje prostor vsakdanjega življenja alienacije.

Čeprav Lefebvreja poleg evropocentričnosti zaznamuje tudi opazna monolitna, linearna teorija, ki ne dopušča drugih interpretacij, gre za markantnega teoretika, ki bliskovito razloži tudi sodobne fenomene, kot je na primer gentrifikacija, in je v slovenskem jeziku bralcem dosegljiv tudi s knjigo Misel Karla Marxa. V 20. stoletju je za sabo pustil mogočno sled. Čeprav je zadnji del Kritike vsakdanjega življenja končal domala po štirih desetletjih, leta 1981, so se nanj sklicavali tudi umetniki, med katerimi je situacionist Raoul Vaneigem izdal Revolucijo vsakdanjega življenja, teoretik Michel de Certeau pa je spisal Prakso vsakodnevnega življenja. Zaradi svoje markantne teorije o pravici do mesta je postal pravi guru botton-up aktivizma vseh vrst in zvrsti, tudi aktivistične arhitekture, o kateri je napisal prepričljivo kritiko kolega Karba v 18. oddaji Hertz Arhitektur. Lefebvre danes doživlja revival tudi v arhitekturni teoriji in kritiki, ki jo vodijo predvsem Lukasz Stanek, Christian Schmidt in Ákos Moravánszky. Če tisočim stranem Lefebvrejevih knjig dodamo še na tisoče strani njegovih interpretacij, pridemo do robustne knjižnice, ki zaznamuje materialistično analizo prostora.

Filozofska dela o arhitekturi v radijskem bralnem seminarju na Radiu Študent bomo ponovno vzeli v roke v ponedeljek, 23. oktoba, ob 20.30, ko bomo na frekvenci 89,3 MHz prebirali Fredrica Jamesona. Če boste septembra željni materialistične perspektive o arhitekturi, vabljeni na simpozij O oblasti v arhitekturi, na katerem bodo 21. septembra v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani govorili Mladen Dolar, Hilde Heynen, Teresa Stoppani in Sven-Olov Wallenstein.

Francosko začinjeni Misliti arhitekturo sem dajal glas Marko, za tehniko je skrbel Jure, v podlagi sta bila francoska muzičarja, uvodoma Erik Truffaz in nato Ibrahim Maalouf. Lefebvreja je po relacijah dominacij lovila Mateja Kurir. Na svidenje do naslednjega mišljenja arhitekture.

[1]      Stuard Elden, Adam David Morton, »Thinking Past Henri Lefebvre: Introducing "The Theory of Ground Rent and Rural Sociology", Antipode Vol.48 No 1 2016, strani 57-66, str. 58.

[2]      Več o tem glej: Greig Charnock, »Challenging New State Spatialities: The Open Marxism of Henri Lefebvre«, Antipode Vol. 42 No.5 2010, strani 1276-1303, str. 1286

[3]      Henri Lefebvre, »The Critique of Everyday life«, The One-Volume Edition, Verso, 2014.

[4]      Henri Lefebvre, »The Critique of Everyday life«, ibid., str. 37.

[5]      Ibid., str. 54

[6]      Łukasz Stanek, Christian Schmidt, Ákos Moravánszky, »Urban revolution now: Henri Lefebvre in social research and architecture, Surrey, Ashgate, 2014

[7]      Henri Lefebvre, »L'etat IV«, Paris: Union générale d'éditions, 1978, str. 173-4.

[8]      Stefan Kipfer in Kaniska Goonewardena, »Urban Marxism and the Post-colonial Question: Henri Lefebvre and ‘Colonisation’«, v: Historical Materialism 21.2, 2013, str. 76-116, str. 96

[9]       Henri Lefebvre, »Writings on Cities«, Oxford: Wiley-Blackwell, 1996, str. 195.

[10]     Stefan Kipfer in Kaniska Goonewardena, »Urban Marxism and the Post-colonial Question: Henri Lefebvre and ‘Colonisation’«, ibid, str. 101.