Ne ravno poklon Kataloniji

Ne ravno poklon Kataloniji

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 10. 2017 - 18.30

V preteklih nekaj oddajah, no, kar v večini oddaj od lanskoletne serije oddaj o Spinozi dalje, je mesto fokusa rubrike bolj ali manj dominiralo teoretsko polje, ki je tako ali drugače predstavljalo osnovo tez, podanih v okviru prispevkov, ki bi jih primarno lahko označili za politični komentar. Tisto, kar je slednje vseeno ločevalo od običajnega političnega komentarja, je bila odkrita raba filozofskih konceptov. Teh politični komentarji niso le predpostavljali kot svoje spontane filozofije, ki mora kot spontana filozofija po definiciji ostati neimenovana in nereflektirana, temveč so bili omenjeni s svojimi pravimi imeni. Omenjeni, a ne razdelani. Če je serija oddaj teoretskega značaja storila prav to – razdelala koncepte, jih povezala med seboj, pokazala na njihov izvor in medsebojno implikacijo – bi današnji radijski izpust lahko razumeli kot nekakšen povratek k formi starejših prispevkov: politični komentar opravljen na način eksplicitne rabe konceptov. Nasploh se bomo danes še veliko vračali nazaj.

 

Če govorimo o političnem komentarju in če slednjega pišemo 3. oktobra 2017, lahko brez pretiranega naprezanja možganov sklepamo dvoje. Prvič: komentiran fenomen bo po vsej verjetnosti vezan na referendum za neodvisnost Kataloniji, ker odmevnost omenjene teme ta trenutek rahlo prekaša odmevnost ostalih. Sicer pa – kaj so preostali trenutno relevantni politični fenomeni? Če sem iskren, v bistvu ne vem. Drugič: ker komentar pišem 3. oktobra, danes, ob izidu oddaje, pa se piše 8. oktober, obstaja velika verjetnost, da bodo določene stvari, ki jih je pisec zapisal pred davnimi petimi dnevi, preprosto postale zastarele. V tem primeru naprošam, da se za kretene namesto pisca označi trinoško enotnost linearnosti časa, Kataloncev in španske vlade.

No, kaj pa še lahko povemo o Kataloniji? Da je 1. oktobra, na dan referenduma, okrog volišč zavladal kaos, v katerem so španski policisti prebunkali in v solze spravili marsikaterega ljubitelja ustavno neobstoječe pravice do samoodločbe katalonskega ljudstva, čivkajo vsi od vrabcev do vseh ostalih vrst perjadi. Isto vseprisotnost je čivkanje podelilo komentarju pričakovano spravljivo praznega odziva EU, temu, da Španija sicer nikoli več ne bo enaka, da pa si Katalonci avtonomije po vsej verjetnosti ne morejo obetati, temu, da Kataloncem na-sebi ni všeč, da jih tepejo policijske falange in da zato postanejo Katalonci za-sebe, ter nazadnje temu, da seveda obsojamo vsako nasilje, ker s tem ljudem dajemo vedeti, da se v naših žilah pretaka vrlina, predvsem pa zato, da zapolnimo tistih par vrstic teksta več. Basically skoraj vse tisto, kar sem v tem odstavku storil tudi sam. Hohoho.

No, o vsem tem seveda čivka celotna Evropa, z mano vred. A ker noben tekst ni popoln, brez vsaj ene slabe rasistične šale, recimo, da smo Slovenci pač rahlo zaostali, vsaj kar zadeva preostanek Evrope. Zakaj pa smo zaostali? Ker v našem srcu vlada duh Balkana, ker smo balkanizirani in razdvojeni, ker nikakor ne najdemo tiste harmonične enotnosti, ki je sicer ne pozna nobena evropska nacija. A vendar, zdi se, da smo ravno to enotnost, ki pritiče le avtentičnemu duhu Evrope, ki je tej isti Evropi doslej vztrajno uhajal, končno našli mi, ki se – to je morda naključje – nahajamo v samem srcu Evrope? Res, še enkrat smo pokazali veljavnost dialektičnega zakona, ki trdi, da so tisti, ki za Evropo zaostajajo v svojem duhu in dejanjih, najbolj evropejski! Še enkrat? Torej smo zaklad že posedovali, pa smo ga, mi barbari, ne vedoč za njegovo vrednost zavrgli kot antično kulturo, ki jo sedaj ponovno odkrivamo! Pojasnimo vendar!

Katalonija in njen boj za neodvisnost sta tisto, kar brati slovensko javnost in levega in desnega, rdečega in belega prepriča, da odloži orožje, da kot v devetdesetih presežeta svoje razlike in se izrečeta v podporo narodu, ki se je v teh istih devetdesetih izrekel v podporo preseganju naših razlik in ki danes pod grožnjo milic z Juga presega lastne. Če oko vržemo na Peticijo v podporo katalonskemu narodu, lahko v isti postelji v spravnemu aktu zasačimo Milana Kučana, Dimitrija Rupla, zakonca s hribov ter Grego Repovža. Če je Marx trdil, da se zgodovina zgodi najprej kot tragedija, potem kot farsa, lahko mi trdimo, da se Mladina zgodi najprej kot Kučan, Rupel, Hribar in Repovž ter nato kot Kučan, Rupel, Hribar in Repovž. Priznamo! V tem preljubkem nacionalnem mitu v drugi seriji umanjka Janez Janša, a vendar bi za slednjega lahko rekli, da je za časa našega osamosvajanja bolj težko podpisoval peticije, ker je bil v zaporu, v dandanašnjiku pa ga od zapora tudi ni ločilo pretirano veliko.

 

Tako to gre. Kot pred davnimi časi se skratka nekritično sprejema nacionalni mit enotnosti, ki vsakemu zatiranemu, neodvisno od rase, razreda, spola in zelja obljublja prihod Noriškega kraljestva na zemljo! Ne vem, o kakšnem kraljestvu sicer sanjajo Katalonci, vsekakor pa sanjajo o nekem kraljestvu in nekem združenem ljudstvu. Tako to gre ta trenutek nekje v Španiji. Seveda pa so pretepeni Katalonci v zmoti, kot je bila v zmoti naša pomlad in naša trenutna … jesen? To kraljestvo že obstaja. Obstaja kot ideološki mit, v praznikih, šegah in običajih, v izrekanju o obstoju tega kraljestva kulture, ki enoti in kultivira razcepljeno prebivalstvo, ki zavoljo obstoja tega mita ni nič manj razcepljeno. To, da polovica prebivalstva na referendumu ni glasovala ter da so ankete kazale na od oka 50/50 možnosti za avtonomijo, ni nepomembno. Ja, v redu, Rajoyeva vlada je kraljevsko zajebala, ko se je volivcev lotila s pendreki in solzivcem in, ja, razpizden je tudi marsikdo, ki si avtonomije Katalonije ni želel. Se strinjam. A to ne pomeni, da si je želi zdaj. Odpor do pendreka še ni poklon Kataloniji. Orwell spizdi! Tvoja prisotnost je anahronizem.

Opis dvojne problematičnosti takšne logike najdemo v Osemnajstem brumairu dobrega starega Marxa. Prvič: Tako kot Marxovi buržuji govor enotnosti ubere najbolj tipično ideološko formo in določene partikularne zahteve prikaže kot obče, s tem pa pod enotno formo povzame ves spekter nezdružljivih razlik. Seveda trobljenje na fanfare nacionalnih mitov razlik ne odpravlja nič bolj kot enakost neenakih pred zakonom in eden izmed elementov iz spektra vsekakor ostaja dominantni. Razlike le zakriva, ko v avtonomistično prihodnost postavlja njihovo teleološko razrešitev. To je očitno, če pokažemo na dejstvo, da zagovorniki avtonomnosti nimajo nikakršne ideje o tem, kako naj bi stvari potekale po tem, ko bi bila avtonomija Katalonije enkrat zagotovljena. Cilj je zgolj avtonomna država kot taka, diskurzivna logika zagovora avtonomije pa bolj ali manj zvedljiva na izrek: »Bomo že, ko slednjo dobimo. Ko se enkrat znebimo Špancev, Srbov ali kogar koli že, bodo preostali problemi bojda minorni.«

Spomnimo se na Močnikove analize nacije kot ničte institucije, tj. institucije, ki razcepljeni in s konflikti prepredeni družbi ravno zavoljo svoje vsebinske praznosti omogoča, da vzdržuje praktični videz enotnosti kljub temu, da je družba v resnici globoko razcepljena. Ne samo kljub, saj ravno prek tega videza reproducira sedanje razcepljenosti. Točno to se ta trenutek dogaja v Kataloniji, je slavljeno v Sloveniji in se je v devetdesetih odvijalo v Sloveniji. S tem pa se zgodba o izbrisu ne konča, mi pa se od Prvič premikamo k Marxovem Drugič.

Ideologem nacionalno-kulturne identitete razlike namreč briše še na en način, ki mu bomo rekli izbris anahronizma. Gre za to, da govor o fiksni nacionalno-kulturni identiteti zakriva zgodovinsko različnost med antagonističnimi konjunkturami, v katerih se je skozi čas znašla Katalonija. Boj republikanskih milic proti Franku ni isto kot boj utopičnih nacionalizmov proti današnjemu konservativizmu v Madridu. Vendar se situacijo pogosto interpretira ravno prek takšnega enačenja. Vedno popularno sopostavljanje Orwellovih opisov in sedanjosti, ki je sicer napačno, vsekakor ni redko. Poglejte si recimo facebook Luke Mesca. Poglejte si profile vaših prijateljev in njihove objave revolucionarnih pesmih in jim velite, naj se vržejo skozi okno. Gre za isti vzorec – pri ideološkem izbrisu anahronizma, ne pri metanju ljudi skozi okno -, ki ga Marx prikaže na primeru rabe frazeologije rimske republike s strani vzpenjajoče buržoazije na presečišču 18. in 19. stoletja. Vsebina je druga, forma rabe popolnoma enaka.

 

Vse to je določen del radikalnejše levice pripeljalo do tega, da je nacionalni mitologiji očitala pozabo razrednega boja v prid nacionalizma. Če ne očitaš te pozabe, namreč nisi pravi levičar. Da gre za pozabo, je sicer na nek način res. Vendar zgolj na nek način. Govor, da je razredni konflikt edini realen, namreč omogoča hiter spust k napačni tezi, da za vsemi konflikti obstaja razredni konflikt v čisti obliki. Razredni konflikt, ki drugih tipov konflikta za svoj obstoj sploh ne potrebuje in bi se prav lahko pokazal v svoji čisti materialnosti. Če ne trdiš, da obstaja razredni boj kot tak, tudi pogosto nisi pravi levičar, ampak reakcionar.

Takšni logiki je oporekal Louis Althusser v svojem spisu Protislovje in naddoločenost prek uvedbe konceptov primarnega in sekundarnega protislovja, determiniranosti v zadnji instanci ter zgostitve in premestitve. Althusserjev izhodiščni problem je revolucionarna situacija leta 1917. Natančneje: zakaj se je revolucija zgodila ravno v najbolj zahojeni državi, in ne recimo v Angliji, kjer je bil razvoj kapitalizma na višku, s tem pa tudi razredna protislovja najbolj očitna? Če bi sledili logiki, ki zgodovino razume kot razvoj enega, tj. ekonomskega protislovja med razvojem produkcijskih sil in produkcijskih razmerij, bi se morala namreč revolucija zgoditi ravno tam, v Angliji. Pa se ni. Zgodila se je Rusiji, kjer šele vzpenjajoče protislovje med kapitalom in delom najde svoj soobstoj s protislovjem med vzpenjajočim kapitalizmom in še vedno obstoječim fevdalnim režimom, takratnim vojnim stanjem itd.

Althusser skratka našteje množico protislovij, ki soobstoja v isti družbeni formaciji – množico sekundarnih protislovij, ki v svoji zgostitvi na istem kraju pripelje do revolucionarnega vrenja. Te sekundarnosti, ki v razmerju do primarnega protislovja na prvi pogled delujejo kot gole slučajnosti, so primarno protislovje samo. Slednje ne obstaja nikjer drugje kot v okoliščinah, tj. v sekundarnih protislovjih, katerih zvezo v zadnji instanci določa ekonomska determinanta. V zadnji instanci, ker razredno protislovje oziroma protislovje ekonomskega tipa obstoji zgolj v svojih okoliščinah – v sekundarnih protislovjih, samo pa se nikoli ne prikaže v čisti obliki. Oziroma: »Ura poslednje instance nikoli ne odbije.«

Nacionalistični antagonizem med Barcelono in Madridom, ki ga trenutno opazujemo v Španiji, je ravno eno izmed omenjenih sekundarnih protislovij. Mar ni tako, da se ravno skozenj vlečejo in v njem soobstajajo neenakost med najbogatejšim predelom Španije – Katalonijo – in revnejšim preostankom pa antagonizem med ekonomskimi in političnimi elitami, med centralistično državo ureditvijo in regionalnimi zahtevami? Mar ni tako, da sam obstaja in se vleče skozi druga, našteta protislovja? Katalonija je primer mesta zgostitve, katere inherenten in morda dominanten člen je zasedel nacionalizem. Zavoljo tega, in ne zavoljo bebave slovenske nostalgije po devetdesetih, ki prežema naš levi liberalen prostor, je pojav Katalonije sploh zanimiv in politično relevanten. Iz istega razloga je ekonomistična redukcija, ki ga zvede na žalosten, a nepomemben odmik od tako imenovanih pravih vprašanj, milo rečeno zgrešena. Prava vprašanja namreč obstajajo ravno skozi njega.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.