Blagovest kulturnikom: Nacionalni program za kulturo!

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
18. 2. 2022 - 13.30

Še vedno je februar. Mesec, ko se vsak pravi Slovenec med katere se ponosno prištevamo tudi Napihovalci in Napihovalke ‒ odloči, da bi bilo mogoče fino posvetiti vsaj en dan slovenski kulturi. Zato nam in vsakemu pravemu Slovencu sploh ni jasno, zakaj se kulturniki vedno pritožujejo? Dobili so svoj poseben dan za slovensko kulturo, ko vsi častimo pravo slovensko ustvarjalnost. Saj vsak pravi Slovenec ve, da je prava, dobra slovenska kultura čisti temelj njegovega življenja, za katerega bi dal svojo dušo! Je pa res, da Slovenec predvsem pošteno in pridno dela in ve, da so pravi slovenski umetniki le tisti, ki resnično ustvarjajo za slovenski narod, ne pa kar takole postopajo po slovenskih ulicah in posedajo v slovenskih kafičih. Samo v izjemnih slovenskih kulturnikih se skriva ključ do slovenskega duha. Napihovalci z žalostjo ugotavljamo, da so kulturniki izgubili stik z izvorom živega duha Slovenstva.

Še dobro, da je slovenska vlada slovenski javnosti poslala blagovest slovenske kulture za naslednjih sedem let – zdaj bo vsem jasno, kaj pomeni prava slovenska kultura in kaj si zasluži naš slovenski denar. V Nacionalnem programu za kulturo 2022-2029, ki ga je napisala skupina anonimnih, a nedvomno izrednih in zagotovo slovenskih strokovnjakov, že v uvodu povedo, kaj je slovenska kultura – da bo ja vsem jasno: »Kultura je to, kar določa človeka v njegovem odnosu do okolja, v katerem živi, bodisi naravnega bodisi družbenega, je njegov način, kako s svojim prebivanjem v svetu in na njem ta svet s svojo ustvarjalnostjo, domišljijo, humanističnim poslanstvom in duhovnim premislekom razvija, preoblikuje, dopolnjuje, nadgrajuje, humanizira, prevprašuje in obenem v izvornem pomenu latinske besede cultura animi s takim delovanjem skrbi za rast svoje duše. Zaradi tako širokega pomenskega razpona kulture se poskuša danes pri določevanju njenega obsega in vloge širiti tudi obseg in smernice delovanja kulturnega sektorja, saj se ta ne samo globalizira, ampak tudi bolj kot kdaj koli prej povezuje z drugimi področji človekovega delovanja. Digitalizacija je okrepila prisotnost kulture in olajšala dostopnost do nje v vsakdanjem življenju posameznika, pospešen tehnološki razvoj je spodbudil povezovanje z znanostjo, prek uveljavljanja kreativnih industrij se kultura povezuje z gospodarstvom, vse bolj se uveljavlja pomen kulturne dediščine za celovit turistični razvoj države.« Malce smo – kot Slovenci – sicer zadržani do takšnih globalističnih opredelitev, a jih vsaj levičarji ne morejo zavrniti.

Seveda so se vrli slovenski strokovnjaki za kulturo že v naslednjem odstavku ovedli nevarnosti pretirane širine: »V spremenjenih okoliščinah delovanja, ki širijo kulturo v vse pore družbenega življenja, obstaja nevarnost, da postane kultura, ki ima nacionalni in strateški pomen, tako rekoč vsaka človekova dejavnost, saj pojem kulture dobiva zelo univerzalen, pogosto pa pavšalen, razpršen in izmuzljiv značaj. Še posebej velik izziv je torej, kako v današnjih procesih, ki pogosto stremijo k poenotenju kriterijev, pogojev in vsebin kulturnega delovanja in kulturne izmenjave na svetovni ravni, ter ob hitrem razvoju tehnike in znanosti ne samo ohranjati, ampak še nadalje razvijati narodno kulturno substanco, to je posebnosti, enkratnost in kakovost slovenske kulture, kar nacionalni program že v naslovu obeta, obenem pa zagotavljati pogoje za tak razvoj slovenske kulture, ki bo sodobna, vpeta v mednarodno dogajanje in bo odgovarjala izzivom časa, s katerimi se soočata tako današnji posameznik kot sodobna družba. Na račun globalizacijskih procesov, ob katerih preti nevarnost poenotenja, nikakor ne smemo izgubiti iz uvida individualnega vidika, saj je razmišljujoč, prevprašujoč in kritično presojajoč posameznik pogoj za ohranjanje nacionalne kulture.« To že zveni kot prava smer za našo, slovensko kulturo. Seveda moramo govoriti o naši, slovenski nacionalni kulturi – saj gre vendarle za naš, slovenski Nacionalni program za kulturo!

Nadaljujmo: »Zato je še toliko bolj pomembno, da se natančno opredeli tisto kulturno substanco in kulturne posebnosti naroda, ki so za nadaljnji razvoj slovenske družbe nujno potrebne, strateško pomembne in z vidika našega nadaljnjega obstoja prednostne. Ta opredelitev pa je možna samo ob upoštevanju vloge in pomena kulture v naši preteklosti.« Ni prihodnosti brez slovenske kulture, ali bolje rečeno, prihodnost bo slovenska ali pa je sploh ne bo. No, pa tudi brez klenih slovenskih otrok je ne bo. Ampak demografsko vprašanje morda le ni ključno za očrt prihodnosti slovenske kulture.

Zato se naši vrli slovenski strokovnjaki za kulturo ozrejo v našo veličastno – slovensko ‒ kulturno zgodovino: »Kultura je imela v slovenski narodni zgodovini zelo pomembno vlogo. V času Trubarja, ki je tedanje slovenske pokrajine v okviru habsburške monarhije prvič ozavestil kot povezan, enotni kulturni prostor, je prek jezika postavila temelje za poznejše narodotvorne cilje. Prav iz spoznanja o jezikovni povezanosti se je konec 18. stoletja začela in še veliko bolj izrazito v 19. stoletju razvila zavest o narodni identiteti, ki je v duhu Prešernove Zdravljice po marčni revoluciji prerasla v jasno artikulirane politične zahteve. Kultura na Slovenskem je s tem postala in ostala kritični spremljevalec družbenega dogajanja. Četudi je bila kdaj zvesta zagovornica ideologije, ki je po drugi svetovni vojni opustošila naš duhovni prostor, nič ni moglo utišati njenih prizadevanj za povezanost in enotnost naroda, ki ju je najprej soustvarjala s pomočjo skupnega jezika, pozneje z izoblikovanjem narodnobuditeljskih zahtev po umetniškem in znanstvenem udejstvovanju v domačem jeziku, nazadnje pa – kot najvišjo stopnjo narodove zavesti – z razglasitvijo samostojne države Slovenije, ki smo jo uresničili pred 30 leti.«

Žal pa je slovenska kultura, ki je s slovensko osamosvojitvijo dosegla svoj najpomembnejši cilj za naš, slovenski narod, vse od tega slavnostnega ‒ slovenskega ‒ trenutka v nekakšnem zatonu. Kot se bolje izrazijo pisci nacionalnega programa: »Taka vloga kulture v slovenski narodni zgodovini zaradi odsotnosti politične moči naroda v preteklosti je po eni strani imenitno izhodišče za njeno družbeno priznanje in veljavo, po drugi pa prinaša bodisi lažno udobje in ležerno (samo)zadovoljnost z doseženo osamosvojitvijo in lastno državo kot dokončnim narodotvornim ciljem, kar načenja narodove ustvarjalne ambicije, zmanjšuje izrazno umetniško moč, slabi potrebo po kulturnem delovanju in udejstvovanju, bodisi se povsem prepusti težnjam po globalizaciji sveta ali se preobrazi v stalno potrebo po družbenem anarhizmu, kar spodkopava temelje demokracije, svobode govora slehernega posameznika in ustvarjalne neodvisnosti.« Tonemo, slovenski tovariši, rešitve za našo slovensko kulturo ni na vidiku!

A brez skrbi – naši vrli slovenski politiki so sestavili slovenski načrt, kako se bomo ognili popolni regresiji: »Naloga načrtovalcev kulturne prihodnosti Slovenije je torej zagotavljanje takih kulturnih politik, programov in pogojev, ki bodo krepili ustvarjalno moč tako posameznika kot družbe. Ustvarjalnost namreč spodbuja družbeni razvoj in obenem omogoča, da se izoblikuje kulturna identiteta posameznega naroda. Skrb za kulturo je torej posredno skrb za ohranjanje duhovne rasti celotne družbe in narodne zavesti. Ozavestiti je treba dejstvo, da kultura sooblikuje vse druge segmente družbenega življenja, zato so njena vsebinska pestrost, odprtost, dostopnost in kakovost na vseh izraznih področjih nujne za celovito oblikovanje posameznika. Obenem pa je prav kultura z ohranjanjem kulturne dediščine, tudi arhivsko dejavnostjo, nosilka človekovega družbenega in narodnega spomina. Ohranjanje in krepitev kulturne identitete naroda je zato dolžnost države in obenem temeljna pravica državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki se izvaja od podpore umetniškemu ustvarjanju, varovanju kulturne dediščine in kulturno-umetnostni vzgoji do skrbi za položaj slovenščine v javni rabi. Obenem je treba spoštovati pravico slehernega posameznika v Republiki Sloveniji za uresničevanje kulturne raznolikosti in verske svobode ter varovanje kulturnih pravic kot človekovih pravic.«

Končno se bo v Slovenijo vrnila prava kultura. Takšna, v kateri bomo lahko uživali čisto vsi Slovenci – nagrajena bo le slovenska vrhunskost, ki bo privabljala slovenske množice. Saj veste, vloga slovenske kulture ja ni, da bi razdvajala; buditi mora slovenske občutke edinosti, sreče in slovenske sprave. Napihovalke in Napihovalci upamo, da so te tolažilne slovenske besede kakor balzam v primerjavi s kulturniki, razvajenimi od lenobe in dekadence, ki jih skoraj ne upamo imenovati slovenski. Upamo, da bodo ob teh besedah prevzeli dostojanstveno ‒ slovensko ‒ držo, ne pa da nagajajo kot nekakšni tuji aktivisti. Napihovalke in Napihovalci komaj čakamo, da bo slovenska kultura spet častila čisto slovensko ustvarjalnost in da se bodo slovenski kulturniki skromno ovedli, da so zgolj navadni, a slovenski, podjetniki in se nehali pritoževati. Kdo pa jih sili, da ustvarjajo neslovensko kulturo?

Za pravšnjo mero klene slovenske kulture poskrbi napihovanje.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.