Dolg kot aparat suženjstva

Dolg kot aparat suženjstva

Oddaja
17. 12. 2012 - 20.00

 

V času priprave te oddaje sem, kot bi bilo naročeno, prejel elektronsko sporočilo Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij iz Ljubljane, ki je vsebovalo tudi naslednji poziv:

„Finančna institucija TISE iz Poljske in Sklad 05 ponujata možnost pridobitve premostitvenega kredita za projekte financirane iz EU in javnih sredstev. Premostitveni krediti so namenjeni nevladnim organizacijam, socialnim podjetnikom, javnim zavodom in vsem drugim pravnim osebam, ki imajo podpisano pogodbo o izvajanju projekta. Zavarovanje kredita v obliki poroštva, hipoteke ali cesije ni potrebno, dovolj je vplačilo premije v Jamstveni sklad 05.“

Ta nič kaj prikriti oglas neke obskurne finančne institucije, ki ga nevladnim organizacijam te dni posreduje CNVOS, je lep primer, kako zelo resnično je parazitiranje finančnikov na javnih sredstvih Evropske unije, torej na sredstvih, ki naj bi bila namenjena izključno sofinanciranju neprofitnih dejavnosti, sociale, zaposlovanja, izobraževanja ali alternativne kulture. Pridobitev denarja EU je namreč vedno pogojevana z določeno finančno stabilnostjo kandidatov za sredstva - beri: s premoženjem -, kar v prevodu pomeni, da jih bodo veliko laže dobili tisti kandidati, ki že itak imajo zadosten promet na računu. Vsi ostali se bodo pač morali zadolžiti, če jim bo to sploh uspelo. Na njih bodo mastno služili zakamuflirani dobrohotniki, ki jim bodo v konkretnem primeru zaračunali 7 % obresti.

Drugi izhodiščni primer za našo temo dolga je povsem domač. Iz zaupnih virov je slišati, da država Slovenija v svojih zakotnih logih, stran od oči ljudstva, kot je pač v naravi države, pripravlja spremembo načina financiranja programskih vsebin, ki jih izvajajo neprofitne organizacije s področja kulture. Država namreč namerava izplačevati subvencije za nazaj, torej šele po porabi sredstev, kar v prevodu pomeni, da se bodo morale omenjene organizacije v večini primerov zadolžiti, da bi lahko zagnale in izvedle projekte, ki so uradno v javnem interesu. To se je sicer že pred leti dogajalo nekaterim organizacijam pri izvajanju projektov, financiranih s strani Evropskega socialnega sklada, in to tistih projektov, namenjenih usposabljanju ranljivih družbenih skupin na področju kulture.

Omenjena primera povsem ponazarjata razmerja, ki jih bomo premišljevali v nadaljevanju.

 

Maurizio Lazzarato pravi, da je svojo zadnjo knjigo Proizvajanje zadolženega človeka napisal hitro, da bi ozdravil samega sebe. Koncept dolga opazuje predvsem prek teoretskega aparata Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija že dolgo, vse od leta 1962. Iz njunih razmišljanj je namreč na površje povlekel določene poudarke – na primer dejstvo, da je bil dolg prisoten tisočletja pred problemom menjave – ter jih združil z Nietzschejevo teorijo. Skupaj z marksistično teorijo denarja se omenjene vednosti združijo v dveh hipotezah: prvi, po kateri paradigma družbenega ne izhaja iz menjave, temveč iz dolga; in drugi, po kateri je dolg ekonomski odnos, ki je povsem povezan s produkcijo dolžniškega subjekta in njegove „morale“. Ekonomija in „etika“ od tu naprej delujeta skupaj. Poudarek, ki si ga je treba zapomniti, je na dejstvu, da se razredni boj v Evropi, tako kot se je doslej predvsem v drugih delih sveta, danes razmahuje okrog dolga. Tu je dobro opomniti, da je dolg sodobni sofisticirani način manipulacije denarja, ki spominja na umetno sproženo hiperinflacijo ali veliko ameriško depresijo. Ti in podobni mehanizmi so v resnici služili in služijo izčrpavanju denarja iz populacije. Kredit in dolg sta za Lazzarata ena in ista reč, samo vprašanje je, na kateri strani te reči ste oziroma, kot sam temu pravi, „ali se vaš čas lahko širi“. Odnos upnik-dolžnik ne dela razlike med delavci in brezposelnimi, potrošniki in proizvajalci, aktivnimi in neaktivnimi prebivalci itd. Vsi so in smo namreč „dolžniki“. Kot odlično prispodobo neoliberalizma v tej zvezi navaja ameriško univerzo kot „idealno neoliberalno družbo“. Zdaj, ko je dolg spremenjen v vrednostne papirje in ko ti papirji krožijo, je njegov vpliv večji kot kadarkoli prej. Posojila namreč vplivajo na samo subjektiviteto in vzpostavljajo nov nadzor, ki je drugačen od tistega, ki je prevladoval v postfordizmu. Kontrolo oziroma samokontrolo v resnici izvaja posameznik, ki mora v vsakem primeru poskrbeti za odplačevanje kredita. Če imaš kredit, trdi Lazzarato, je to zato, da si pod nadzorom. V jeziku oblastniških manipulacij – tako levičarskih kot desničarskih – so pravzaprav trajno vpisane zagate neoliberalnega stanja in vztrajno prikrivanje njegovega temeljnega vzvoda – to je izkoriščanja na relaciji upnik-dolžnik, ki ga avtor imenuje oblast dolga: „Oblast dolga se predstavlja kot oblast, ki se ne uveljavlja niti z represijo niti z ideologijo: dolžnik je 'svoboden', vendar morajo njegova dejanja in obnašanja potekati v okvirih, ki jih določa sklenjeni dolg.“ Dolg je torej treba razumeti kot temeljni družbeni odnos. Dolg je podružbljen, dobiček pa privatiziran. Dolg generira prekarizacijo, hkrati pa predstavlja sodobno obliko nadzora.

Da Maurizio Lazzarato ni zgolj sociolog in filozof, temveč tudi aktivist, je opazno na marsikaterem mestu v njegovi knjigi, katere nedavni izid v slovenščini, pri založbi Maska, v prevodu Suzane Koncut in s spremno besedo Petra Klepca, je bil povod za pripravo te oddaje. Knjiga Proizvajanje zadolženega človeka, s podnaslovom Esej o neoliberalnem stanju, v kateri se njen pisec povsem jasno opredeli do kapitalizma kot predvsem kompleksnega mehanizma eksploatacije, razgrne problematiko dolga v neposredni navezavi na trenutno krizo, ki nikakor ne obeta ponovne reformacije kapitalizma, temveč prej nakazuje smer njegove nujne odprave. Avtorjevo prizadevanje za korenite družbene spremembe je nedvomno povezano tudi z njegovim osebnim stanjem. Lazzarato se je namreč že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločil preseliti iz Padove v Pariz, a tej odločitvi je botrovalo njegovo uporništvo znotraj gibanja Autonomia Operaia. Niti v Franciji se iz bržkone očitnih razlogov ni trajno vključil v akademsko srenjo, pač pa tam živi in dela večinoma kot neodvisni raziskovalec. Sicer pa je med drugim soustanovitelj pariške revije Multitudes in član leta 1983 ustanovljenega Collège international de philosophie. V svojih raziskavah se največkrat ukvarja s problematiko nematerialnega dela, delovne sile, ontologije dela, prekariata, potem s kognitivnim kapitalizmom, biopolitiko, družbenimi gibanji, aktivizmom in umetnostjo. Njegova glavna dela, v svobodnem prevodu, so naslednja: Nematerialno delo - Forme življenja in produkcije subjektivitete; Revolucije kapitalizma; Vladavina neenakosti - Kritika neoliberalne negotovosti ter Politični eksperimenti. Zanimivo je, da v slovenščino doslej ni bila prevedena niti ena njegova knjiga, je pa bil leta 2007 objavljen njegov tekst "Boji manjšin in politika želje" v prevodu Andreja Kurnika.

 

Za razumevanje Proizvajanja zadolženega človeka, ki je sicer izšlo leta 2011, se je treba poglobiti v razumevanje odnosa upnik-dolžnik. Ta specifičen in v današnjem času zelo razširjen odnos spominja na odnos med globalni severom in globalnim jugom. Zadolženi človek je nekdo, ki je naredil „napako“, to je dolg, ki ga mora odplačati, da bi se za svoje dejanje odkupil. Po prvi veliki razlastitvi, ki je potekala med letoma 1980 in 2000, poteka sedaj obdobje druge velike razlastitve. Pogledati je treba premoženje nasploh in hitro bomo ugotovili, kako ogromna in absurdna je neenakost med ljudmi, kako neznanske so razlike v količinah premoženja, v katerih se utaplja bogata manjšina, medtem ko prekerna večina tone v čedalje globlje dolgove. Vprašanje lastnine je tako poglavitno vprašanje neoliberalnega kapitalizma, saj ravno odnos upnik-dolžnik odraža razmerje moči med lastniki in nelastniki kapitala. Večanje premoženjskih razlik je posledica druge razlastitve, ki se izvaja predvsem prek ustreznih davčnih politik. Davčne politike so že del aparatov za plenjenje, o katerih govorita tudi Deleuze in Guattari v 1000 platojev - Kapitalizem in shizofrenija. Če je bil ključ problema v fordizmu dobiček, v neoliberalizmu pa renta, so to v današnji krizi davki oziroma tako imenovana fiskalna politika. Davek omogoča, da se pomaga prvi in drugi glavi troglavega aparata dobiček-renta-davki. Tako se sedaj pogosto soočamo z vladavino skorumpiranih tehničnih vlad, ki so pravzaprav nekakšne davčne vlade, ki vsepovprek uvajajo radikalno varčevanje pri javnih storitvah, sociali, šolstvu, zdravstvu, raziskovanju, varstvu otrok, podpori hendikepiranim in duševno prizadetim osebam itn. A vse to počnejo zaradi krutega dejstva, da kapitalizmu ne uspe več pleniti oziroma proizvajati obljube o bogastvu, kot mu je uspevalo nekoč. Zato pač kapitalisti plenijo družbeno bogastvo. Da to lahko počnejo, morajo odpraviti kapitalistično demokracijo. To se je, po Lazzaratu, v evropskih državah zgodilo leta 2007. Od takrat namreč o vsem neomejeno odločajo predvsem Troika – oziroma Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad –, razne borze in čudne finančne institucije, kot so privatne bonitetne agencije. V Italiji so, na primer, praktično odpravili stranke, namesto vlade pa postavili izvršni odbor meščanstva. V Grčiji niso organizirali referenduma zaradi pritiska vladarskega dvojca Sarkozy-Merkel. Tisto, kar sledi oziroma čemur smo že priča, je čedalje bolj avtoritarni kapitalizem, ki bo po Lazzaratovem mnenju trajal še dolgo. Problem pa je predvsem v dolgovih, ki se jih nikakor ne bo dalo odplačati. Sam pri tem seveda ne more napovedati, kaj konkretno se ima v zvezi s to krizno situacijo še zgoditi. Vse pač kaže na dejstvo, da je s koncem kapitalistične socialne države prišel tudi konec sistema predstavniške demokracije. Kapitalizem obljublja regresijo in – logično – tone v avtoritarnost. Vedno bolj je očitno, tudi v Sloveniji, da se vzpostavljajo in tudi prakticirajo čedalje bolj represivni načini upravljanja obstoječega sistema neenakosti oziroma poskusi zatiranja različnih uporov. Po vsej Evropi in tudi širše je na dan prišlo tudi dejstvo, da so razlike med tako imenovanima levico in desnico zanemarljive. Lazzarato pravilno in tudi lucidno ugotavlja, da so te razlike „infra-super majhne“ in nikakor ne pristaja na demagogijo oblastnikov, ki nam sporočajo, da naj pozabimo na demokracijo, vse dokler spet ne pride obdobje gospodarske rasti.

Konec socialne države oziroma države blaginje pa pri tem nikakor ne pomeni konca državne suverenosti: „Socialna država se iz instrumenta reformizma kapitala spreminja v sredstvo vzpostavljanja avtoritarnih režimov.“ Država se vedno bolj umika in izginja, ko gre za njene javne in socialne funkcije, vendar ostaja povsem suverena do svojih prebivalcev, kar je domislica, ki so jo uresničili predvsem v Nemčiji. V Nemčiji je bilo namreč nekoč treba ponovno vzpostaviti državo, a na račun javnih pravic, ki jih je preoblikovala ekonomija. Država je tako postala ekonomska država. Evro pa je postal predvsem denar pod vplivom nemških finančnih centrov, za kar so po Lazzaratu zaslužni tako imenovani ordoliberalci. Ti so v petdesetih letih vpeljali in povzdignili vlogo nemške države pri zagotavljanju pogojev za nemoteno obratovanje svobodnega trga, zagotavljajoč nekakšno socialno tržno ekonomijo. Nova valuta oziroma denar je pet desetletij pozneje vzpostavil evropski politični prostor preko ekonomije. Država se je v resnici maksimizirala v prid liberalcem. Tovrstni pogoji so eskalirali do te mere, da reformizem ni več mogoč. Krize se pač ne da rešiti z morebitnimi reformističnimi prijemi. Tudi in predvsem zaradi tega, ker smo zgubili klasično referenco razrednega boja. Mi ga torej s tega vidika ne moremo izvajati.

Kje potem vidite možnosti za obrat oziroma za nujno potrebno reapropriacijo, je bilo vprašanje, ki sem ga zastavil Lazzaratu po zaključku njegovega predavanja, ki ga je organiziral zavod Maska v Gledališču Glej konec oktobra 2012. Ali morda vidite možnosti v svojevrstni spreobrnitvi krize predstavništva v prid izkoriščanim? Njegov odgovor se je sukal okoli predloga, ki precej izhaja iz horizontalnih demokratičnih praks emancipatornih družbenih gibanj. Podobno kot marsikateri aktivist je bil mnenja, da je treba iznajti transverzalno ureditev, tako kot je sam kapitalizem transverzalno urejen. Izumiti je treba orodje, ki preči mnogotere kapitalistične zagate in eksploatacije. Za to si je seveda treba vzeti dovolj časa in se iti politične eksperimente oziroma procese, kakršna sta tudi gibanja Indignados oziroma Ogorčeni in Occupy.

 

Poglejmo zdaj še nekaj osnovnih Lazzaratovih postulatov na temo dolga. Dolg je predvsem pred menjavo in to je po njegovem že antropološko nesporno. Odnos upnik-dolžnik pa ni bil nikdar dobro raziskan, zato si zasluži veliko več pozornosti in premišljevanja. Danes obstajajo razlike v višini zadolženosti glede na kolonialno preteklost različnih entitet. V južnih državah je evidentna večja zadolženost v primerjavi s severnimi, saj so tam praktično vsi zadolženi, če ne osebno, pa posredno, prek tako imenovanega javnega dolga. Problem je sama presežna vrednost, predvsem pa to, da finančnega kapitalizma – za razliko od industrijskega – ne znamo ali ne moremo učinkovito blokirati. Bolj vsebinska oziroma bolj temeljna družbena sprememba bi lahko izhajala iz spremenjenega razumevanja koncepta produkcije. Produkcija sedaj večinoma temelji na proizvajanju presežkov, kar v bistvu pomeni na izkoriščanju. Na prehodu v neoliberalizem je bila največja sprememba privatizacija denarja, saj so banke od držav sčasoma dobile pristojnosti, da izdajajo denar. Ta ključni prenos moči v privatne roke je odprl vrata še večjemu plenjenju. Kapitalizem pa deluje, dokler lahko pleni, ko mu to ne uspe več, se pač ustavi. Toda za kapitalizem danes ni več nobene predvidljive možnosti, kako bo še naprej povečeval vrednost - denarja. Zato je treba na celi črti povezave med koncepti denarja, davkov in demokracije narediti spremembe. Ob tem se je treba zavedati, da odnos kapital-delo ni središčen odnos. Kot ustrezen odziv na te razmere Lazzarato predlaga predvsem solidarnost, ki jo vzpostavljamo onkraj države. Z drugimi besedami: prekiniti je treba kombinacijo oziroma navezo dveh moral – morale dolga in morale potrošnje-uživanja, navezo, ki jo je v svojem predavanju lepo ponazoril s televizijskim dnevnikom, ki mu sledijo reklame. In če se skušam navezati na to misel: zgolj pretrgati to vez seveda ne bo dovolj, bo pa prekinitev zadostovala za odprtje polja možnosti v procesu socializacije želj, potreb, pravic in inteligenc.

Kapitalizem, kot nekje na sredini knjige Proizvajanje zadolženega človeka ugotavlja Lazzarato, pač ni struktura ali sistem, temveč je, rekli bi, work-in-progress, saj se nenehno predeluje, reorganizira in prilagaja imperativoma izkoriščanja in gospodovanja. Tudi oblast kapitalizma se potemtakem nenehno in še vedno dela: „Vladnost je proizvedla kolektivnega kapitalista, ki ni koncentriran v financah, ampak prečno deluje v podjetjih, administraciji, storitvah, političnih strankah, medijih, na univerzi.“ To prečno delovanje kapitalistu zagotavlja univerzalni jezik razvoja, vodenja in metod, torej neko povsod enako politiko vladanja. Kapitalizem prav tako „objektivno prikriva dejstvo, da denar deluje na dva v temelju različna načina: kot dohodek in kot kapital“. Kot dohodek pomeni plačilno sredstvo, s katerim kupujemo množico dobrin, a bi jih lahko precej enostavno pridobili tudi brez denarja, če ga le ne bi vsiljevala sama kapitalistična produkcija. Ta seveda zgolj reproducira že vzpostavljena razmerja oblasti in načine podrejanja ter s tem tudi sebe samo. Kot kapital deluje denar v smislu strukture financiranja – kot kreditni denar in navidezni denar financ. Slednji odloča o prihodnjih produkcijah, o blagu in o razmerjih oblasti oziroma podrejanjih, ki ta razmerja podpirajo. V tem smislu denar kot kapital predkupuje prihodnost.

 

Maurizio Lazzarato razmišlja takole: „Kdo bo plačal gore dolga, ki se je nakopičil zaradi reševanja bank in sistema oblasti ekonomije dolga? Odgovor neoliberalnega bloka oblasti je nedvomen. Vendar pa je to strategija, v kateri se lahko neoliberalnim čarovniškim vajencem zgodi, da jim bodo stvari ušle iz rok!“ Moč dolga je torej po njegovem treba preobrniti: „V nasprotju s konsenzualno teorijo 'družbe tveganja', retoriko sodobnega kapitalizma, je edini način, da bi blokirali in preobrnili – ne 'tveganj financializacije', ampak – uničevalsko moč dolga, v zmožnosti dolžnikov za akcijo in kolektivno misel.“

Poleg zahteve za odpisom dolgov, ki je prvi pogoj zavrnitve dolžniškega suženjstva, je potemtakem treba aktivno razmišljati o ponovnem prilaščanju skupnega oziroma delati na vračanju moči ljudem v okviru nepodredljivih proizvodnih načinov. Lazzaratov predlog je, da je treba oblastniškim institucijam in strukturam vsiliti „samorazmislek“, in sicer z bojem, ki družbo razdvaja, pomeni prelamlja obstoječe konsenze neenakosti. Dolg namreč odraža antiprodukcijo sodobnega kapitalizma, ki se pač izraža v politiki vsesplošnega zadolževanja, ki perpetuira obstoječe razmere. Oziroma, že sam dolg je antiprodukcija. In ta in takšna antiprodukcija pelje naravnost v totalitarizem, v revščino in socialno puščavo ameriškega tipa, saj zelo učinkovito uničuje socialne vezi, svobodno raziskovanje, izražanje kreativnosti in samo mišljenje. Vsa Evropa je, kot vemo, sredi tega uničujočega procesa. V Sloveniji se trenutni jezen, a povsem jasno artikuliran odgovor emancipatornih družbenih gibanj ljudstva na ta proces glasi: „Ne diskriminiramo – vsi ste gotovi!“ Ljudje namreč preprosto ne želimo več plačevati dolga, ki so nam ga vsilile vladajoče skorumpirane elite in nas pripeljale na rob revščine. Kar preprosto pomeni, da smo se odločno uprli kapitalističnemu izkoriščanju.

 

Brala sta Mateja in Maco, tehniciral pa je Linč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.