Dialogi z etiko

Oddaja
31. 5. 2021 - 20.00

Megleni uvod v zamegljeno področje etičnega kritištva
 / 30. 5. 2021
  V včerajšnjem Objektu meseca smo zagrizli v teoretsko tvarino monografije Etični obrat v literarni vedi, ki je plod največjega komparativista pri nas, Toma Virka. Prva od dveh monografij o etiki v literarni vedi je bila namenjena popisu oziroma orisu ali pa, najnatančneje, kartiranju tega, kar naj bi etično kritištvo bilo. Drugi del, Literatura in etika, ki je pri založbi LUD Literatura v zbirki Novi pristopi izšel letos, pa je – kot avtor poudari že v uvodu – namenjen praksi, torej temu, kako etično kritično pristopati do posameznega literarnega dela. 

Literatura in etika je torej praktični poskus teoretiziranja o etičnem obratu v literarni vedi. Če se torej v prvem delu literarna dela pojavijo zgolj kot ilustracija določenega koncepta znotraj etičnega obrata, je drugi del namenjen praktični aplikaciji teh njegovih dognanj. V pričujoči oddaji se bomo osredotočili na glavne prednosti in pomanjkljivosti tega poskusa prakse in na koncu pokazali na možne razširitve etičnega kritištva. 

V ozadju Virkovega dvodelnega monografskega projekta poleg etičnega kritištva in prevrata, ki je bolj obrat vase kot zares prevrat, tli žerjavica nečesa, kar lahko po drobcih ali v večjih deležih najdemo pravzaprav pri večini slovenskih komparativistov. Janko Kos je že pred skoraj pol stoletja v svojem učbeniku Očrt literarne teorije postavil še danes prevladujočo opredelitev  literarnosti – tistega, kar dela literaturo literarno. Po Kosu je to sinergična mešanica spoznavne, etične in estetske funkcije. Kot smo zapisali v prvem delu motrenja Virkovih del, je velika vloga etične funkcije v preteklosti privedla do vznika didaktične literature. Razvodenelost in preveliko ohlapnost etičnega kritištva smo omenjali že v prejšnji oddaji, a za slovenski literarnovedni kontekst je poleg že naštetih pomanjkljivosti problematično zlasti to, da je Kosova delitev literarnosti na tri literarne prvine pripeljala k temu, da literarna veda zgolj vedno znova utemeljuje, zakaj človek potrebuje literaturo. 

Zato se ob branju predgovora k drugemu delu Virkovega projekta ni moč izogniti pomisleku, da gre pravzaprav za afirmacijo trditve, da človek res potrebuje literaturo, etično kritištvo pa je pomembno predvsem kot orodje za utemeljevanje te trditve. To pa je v nasprotju z objektivnim dejstvom, ki ga izpričujejo podatki o majhnem slovenskem zanimanju za literaturo, in je torej nenavadna pozicija. Še toliko bolj je ta pozicija nenavadna glede na svetovno književnost in literarno vedo, ki sta to vprašanje pustili za sabo z različnim teoretskimi pristopi in navsezadnje vpeljave literarnega diskurza kot zgolj enega izmed možnih diskurzov. Če je bil namen monografije Literatura in etika torej razpihati oblake dvoma o nujnosti etičnega kritištva pri nas in širše, je učinek ravno nasproten: prostor literature in predvsem literarne vede še nekoliko zoži; stisne ga v kalup, ki ga je postavil Janko Kos. 

Kot je poudarjeno že v prvem delu motrenja, je etični obrat prej vrnitev kot obrat, zato se poskus praktične aplikacije etično kritiškega pristopa začne z vrnitvijo k Homerju, Heziodu  in Sofokleju, na »začetek« literature same. Četudi je izbor primeren, saj gre za dela, ki so v mentalnem slovarju povprečnega bralca, se vendarle poraja pomislek. Antična Grčija velja za zibelko – etike seveda, filozofije, zgodovine, biologije, astronomije, mehanike. Če smo zelo vulgarni, lahko na to listo vključimo prav vse. Ampak ali ima še smisel Grčijo imenovati zibelka vsega, če je že jasno, da so enako razvite civilizacije in celo bolj razvite od starogrške obstajale tako na območju stare Grčije – recimo kretska in minojska – kot tudi drugod po svetu, recimo indijska in mezopotamska. Imele so literarna besedila, etiko in moralne zakone. Postavlja se torej vprašanje, zakaj prav grškim antičnim delom priznavati primat in prvinskost. Te literarne zahodnocentričnosti se v nobenem od esejev zares ne znebimo. 

Obenem pa že ta uvodni esej o starogrških delih oziroma avtor sam pove, kako težko je pravzaprav literaturo interpretirati zgolj enostransko. Četudi je v Antigoni, na katero se nanaša esej, osnovna misel o moralnih zakonih, ki so nad človeškimi, nadčasovna in nadhistorična, pa Iliade ter Heziodovih Del in dnevov ali Teogonije ni moč zvesti zgolj na etično dimenzijo. Heziodovi deli Teogonija ter Dela in dnevi namreč ne odpirata zgolj razprave o etični sodbi posameznih dejanj in vedenj, ampak pričata o nekem vrednostnem sistemu zgodovinsko specifičnega višje situiranega razreda. Tako deli nista kompendij nekih splošnih pravil ali prikazov antične družbe, temveč se dotikata zgolj enega njenega dela – kot kažejo objektivni viri, tudi najmanjšega: moških z lastnino, starejših od 18 let. 

Problem ozkosti etičnega kritištva je mogoče najbolj pereč, ko poskusi Virk implementirati teorije v interpretacijo romana Ljubljena afroameriške avtorice Toni Morrison. Ljubljena je kompleksen večplasten roman, ki na eni stran govori o nedvoumno osebnih problemih, kot so detomor in odnosi med otroki in starši, ter o problemih, povezanih s sistemom, ki spodbuja strukturno neenakost: suženjstvo, diskriminacija, seksizem. V ospredju je predvsem detomor, ki od vseh naštetih še dandanes vzbuja največ neprijetnih občutkov. V romanu Ljubljena, ki se dogaja v času pred državljansko vojno na ameriškem Jugu, doživi protagonistka mama Sethe [sethə] po pobegu s suženjske kmetije razsvetljenje in želi ubiti svoje štiri otroke, da bi jih obvarovala pred suženjstvom na kmetiji Učitelja, ki nadomesti prvotne bolj zmerne lastnike kmetije Ljubo doma, kjer je Sethe sužnja. Uspe ji ubiti zgolj najstarejšo hčer, ki je niti ne poimenuje in je tako pokopana zgolj kot Ljubljena. 

Čez osemnajst let se k Sethe v hišo Baby Suggs, kamor se je s preostalo družino umaknila po detomoru, vrne osemnajstletno dekle, ki zahteva, da jo vsi kličejo Ljubljena. Doma terorizira družinske člane in požira Sethe. Zadnje pa je zgolj posledica tega, da je pojavitev Ljubljene – čeprav je tudi Sethe jasno, da gre najverjetneje za prikazen – odraz problema, ki je Sethe mučil vseh teh osemnajst let: ali je storila prav

To vprašanje poskuša secirati tudi Virk in ovrednoti ga izrazito negativno: »Ali ni Sethe s tem hčerke oropala možnosti, ki jih lahko ponuja življenje, možnosti, ki so seveda vedno nepredvidljive, ki so lahko slabe ali dobre, glede katerih pa se nazadnje vendarle sami odločamo, ali je ‘življenje vredno življenja’ ali ne?« (Virk 172: 2021). Iz tega citata veje tudi visoka stopnja konservativnosti, ki pa je vendarle in žal v sozvočju s tem, kar se dviga tudi v našem delu sveta. Nekaj vrstic kasneje pa označi Sethejino odločitev kot »ironijo usode«, saj bi ob predpostavki, da je hčerko ubila okoli leta 1855, morala počakati zgolj deset let, da bi bilo suženjstvo prepovedano, v Ohiu pa je to veljalo že v času njenega detomora. Obenem pa se v isti sapi naveže tudi na vse mučenje, ki ga je morala Sethe prinašati – natikanje žval, molzenje, prisilna spolnost. Ironija usode? Ne, strukturno nasilje.

Poimenovanje strukturnih razlogov sistematične degradacije posameznega družbenega razreda za »ironijo usode« in označitev romana Ljubljena kot takega, ki ima velik potencial za etično kritištvo, s svojim molkom pravzaprav zanika ključno komponentno samega romana, to je rasizem. Z odpravo suženjstva rasizem ni kar izginil, ampak se v ZDA in širše vedno znova obnavlja. Obenem pa je tudi nujno poudariti, da dejstvo, da je bil Ohio kot del ameriškega Severa v odnosu do sužnjev naprednejši, še ne pomeni, da je to v polnosti izvajal. Kot kaže roman Colsona Whiteheada, Podzemna železnica, je bila ponovna predaja že osvobojenih sužnjev njihovim lastnikom na Jugu pogosta praksa. 

Veliko bolj kot zgolj vprašanje detomora bi z etičnega vidika veljalo preučiti nasilje, ki ima v romanu vlogo kazni, a tudi povračila. Torej: ko se nasilje ene strani nad drugo prelije v nasilje druge strani nad prvo, je svet zopet v ravnovesju. Sethe mora Ljubljena mučiti, da ji vrne za greh odtegnitve življenja. A tudi takšna interpretacija konflikta je zelo posplošujoča in prav tako ignorira sistemske vzroke, ideologijo, ki je Sethe prisilila v tako radikalno dejanje. 

Do danes detomor ni zamrl in kot se je pokazalo ob nedavni obsodbi ženske, ki je novorojenko dala v plastično vrečko, ga je še vedno najlažje interpretirati kot posledico psihičnih nemirov, začasnega stanja neprištevnosti. Psihične motnje pa vendarle niso zgolj posledica napačnega ravnovesja v – nemara zgolj ženskih – možganih, temveč na to ravnovesje vpliva posameznikova okolica. Interpretacija romana, kot jo plasira Virk, torej ne odpira pravzaprav ničesar novega, ampak zgolj z drugimi sredstvi nadaljuje posplošujoče predstave o zgodovini afroameriške skupnosti. Podobna teza je prisotna tudi v razčlenitvi Coetzeejevega romana Sramota, ki ga ni mogoče obravnavati brez razumevanja družbenopolitične zgodovine Južnoafriške republike. 

Povsem drugače pa je z romanom Kandid, ki ga Virk obravnava vzporedno z romanom Bulgakova Mojster in Margareta in kakopak the romanom Dostojevskega za vsakega komparativista, Brati Karamazovi. Že na prvi pogled gre za tri zelo raznolike romane, ki so bili napisani v zelo različnih družbenih okoliščinah in imajo zelo različna izhodišča. Podobno kot pri romanih Ljubljena in Sramota je tudi pri romanu Mojster in Margareta pomemben družbenopolitični kontekst – to je stalinizem, kot se je vzpostavil v sovjetski družbi. Nenazadnje je roman zaradi svoje pikrosti v Rusiji v celoti izšel šele leta 1967. Toda tudi v romanu Bratje Karamazovi etična razsežnost in individualne etične odločitve niso padle z neba, temveč so nastale na podlagi skrbnega študija ob pisanju romana in tudi osebnih izkušenj samega pisatelja. Zanimivo je, da se Virk ne zaustavi ob vprašanju očetomora kot zrcalne slike detomora iz Ljubljene, temveč ob trpljenju otrok, ki presunejo najčistejšega izmed bratov, Aljošo. 

Precej drugače pa v povezavi z etičnim kritištvom deluje roman Kandid ali optimizem, ki ga je Voltaire lansiral kot satirični odgovor na Leibnizevo idealistično filozofijo. Roman je prepreden z etičnimi dilemami, v katerih se Kandid vseskozi odloča za najboljšo možnost, a ostaja tisti, ki izgublja – vse dokler ne zavrne plehkega filozofiranja o pravem smislu in etiki in se raje odloči za vrtnarjenje. V tem je, kot ugotavlja Virk, izrazito monološki in poročevalski. V odpiranju etičnih dilem torej ne odpira druge strani; odločitve so predstavljene v nekakšnem vakuumu. Ključna razlika med Kandidom in prej omenjenima romanoma pa je pravzaprav to, da je bil Kandid napisan zato, da prikaže nesmiselnost Leibnizeve filozofije – gre torej za tendenčni roman. V tej luči torej s Kandidom ni mogoče primerjati romana Bulgakova, četudi gre v obeh primerih za satiro, niti ne Bratov Karamazovih. Oba namreč delujeta izrazito diaološko, tako da se za protagoniste vso pripoved odpirajo nove in nove etične dileme, na katere ni mogoče odgovoriti enoznačno. Četudi gre torej za dela, ki govorijo o teodiceji, kar je osnova za primerjavo v eseju, torej o vprašanju upravičenosti zla in moči dobrega, so si romani preveč različni v svojih bistvih.  

 Veliko stvari še ostaja odprtih, na primer eksperimentalna literatura – kako jo interpretirati s sredstvom etičnega kritištva oziroma ali je to sploh mogoče? Če bi strogo sledili Kosovim literarnim prvinam, bi pri večini eksperimentalnih pisav ugotovili, da etična funkcija v eksperimentalni literaturi ni v ospredju oziroma da je celo ni. Za iskanje etične prvine bi se potem morali obrniti h kontekstu vsakega posameznega dela, k njegovi genezi ter recepciji, kar pa ni več v dometu etičnega kritištva. 

Protipol eksperimentalni literaturi predstavlja pričevalska literatura. Že njena žanrska opredelitev je izredno zahtevna. Če sledimo grobi definiciji o literarnih prvinah znotraj literarnega dela, je za pričevalsko literaturo jasno, da je v ospredju etična prvina. Toda ali je res predstavljena v obliki etičnih dilem v delu? Ali ni nemara že v ozadju ogromen etični naboj, ki nagovarja, naj se neka zgodovinska anomalija nikoli več ne ponovi? Tu bi se že morali zateči h genezi dela in tja razširiti etično kritištvo. 

Izziv za etično kritištvo pa je lahko soočenje z dandanes zelo produktivnim žanrom avtofikcije. Ta kombinira prvoosebno pripoved o resničnem življenju in dogodkih s fiktivno pripovedjo in fiktivnimi dogodki. Nota je pogosto avtobiografska in postavlja se vprašanje, kako pristopati k temu z vidika etičnega kritištva. Pogosto namreč že pripovedovalec sam posredno ali neposredno podaja kritiko posameznih etičnih odločitev – Rachel Cusk na primer podaja takšen etičen komentar v romanu Obris med poslušanjem o življenju grškega bogataša in njegovih dveh propadlih zakonih.   

Problem Virkove Literature in etike sicer ni toliko sam izbor posameznih literarnih del, niti ne sredstvo, s katerim jih obravnava, temveč dejstvo, da je etični izpraševalec vedno posameznik, ki je tabula rasa, neodvisen in nedotaknjen od zunanjega sveta. Izpraševalec je v središču, izmenjujejo pa se etične dileme okoli njega. To pa je izredno pomanjkljiva shema, saj vedno znova ignorira okoliščine, ki so, kar tudi Virk na več mestih poudari, ključnega pomena za posamezno razrešitev nekega etičnega problema. 

Etična prvina literature se zopet ujame v zanko. V preteklosti je bilo to umikanje v didaktičnost, z etičnim kritištvom pa je to postalo poudarjanje individualnosti, neponovljivosti vsake etične dileme v literaturi, zaradi česar sploh ni mogoče postaviti kakšnih splošnejših etičnih usmeritev. In če je to največji domet etičnega kritištva, je to precej klavrno, saj se zdi, da bi moralo biti etično kritištvo sredstvo, s katerim bi bilo mogoče preseči individualne usode ter artikulirati nekaj bolj splošno veljavnega. 

Vse to nas vrača k vedno aktualnemu ponavljanju Kosovih besedil, ki bi mu nemara po analogiji s prešernovsko lahko rekli že kosovska struktura. Podobno kot je prešernovska nadomeščala institucije pri formaciji naroda in je bila nosilka nacionalne zavesti, sedaj pa deluje kot balon tega, kar naj bi literatura predstavljala, nadomešča v literarni teoriji kosovska struktura pogovor o družbeni realnosti del z govorom o njihovi superiorni individualnosti. Namesto da bi se literatura sistematično in argumentirano uporabila za artikulacijo družbene realnosti, se zapira v mehurček, ki je polprepusten tako za literarna dela kot za načine interpretacije teh literarnih del. 

Postmoderna doba terja rešitve, ki ne bodo zgolj plod neke opozicije. Eno izmed možnih poti je moč najti v romanu A Tale for the Time Being kanadsko-ameriške pisateljice Ruth Ozeki. Ime igre tega romana je hibridnost, ki jo pisateljica predstavlja z budizmom na eni strani in s kvantno mehaniko, zlasti z eksperimentom Schrödingerjeve mačke na drugi. Še posebej zen budizem, ki ga v roman najaktivneje prinaša zenbudistična nuna Džiko, babica protagonistke Nao, je tisti, ki pokaže najvišjo stopnjo produktivnosti v etičnem smislu. Ko se z vnukinjo Nao in še eno nuno odpravijo na morje, v supermarketu srečajo motoristična dekleta in Nao se takoj zboji, da bodo Džiko ta dekleta psovala prav tako kot druge obiskovalce supermarketa. Džiko, tedaj že več kot sto let stara nuna, se odloči, da se bo z njimi soočila. Pred njimi se prikloni in dekleta njeno dejanje sprejmejo brez komentarja. Na istem izletu se Džiko z Nao pogovarja o valovih, o tem, da jih lahko skuša tepsti, utišati, omiliti, ampak bo zaradi tega samo utrujena. Lahko pa sprejme, da je eno z njimi.

Vse to je del koncepta zazen, ki je meditativna disciplina, s pomočjo katere se posameznik sprijazni z načinom obstoja v svetu. Ne pomeni toliko izpraznitve misli, temveč prej vznik zavedanja, da je posameznik povezan ne le sam s seboj, ampak tudi z vsemi živimi bitji okoli sebe. Tudi s komarji, kar je za Nao precej humorna ugotovitev. Namesto izrazito dialoškega sveta, sestavljenega iz opozicij za in proti, imamo samo še pozicijo, v kateri soobstajajo različni deli. Glih isto, ampak drugače, bi rekla Džiko. 

Roman je na podlagi te enotnosti osnovan v več plasteh, ki se med seboj tesno prepletajo in celo vstopajo druga v drugo. Ruth kot zunajtekstovna oseba, pisateljica, vstopi v roman kot ena od protagonistk, ki prehaja tudi v Naojin svet, četudi se njena zgodba dogaja vsaj deset let prej. Enako pa tudi Naojina zgodba preseva v Ruthino – namesto spominov na življenje svoje matere Ruth v romanu začne z delom, v katerem se življenje njene matere preliva v življenje Džiko. Kvantna mehanika kot sodoben koncept, analogen zen budizmu, je v romanu pomembna zato, ker z eksperimentom Schrödingerjeve mačke pokaže, da obstaja čas, četudi kratek, ko objekt, mačka, obstaja v obeh stanjih, živem in mrtvem. 

V tej enotnosti se zdi, da leži potencial ne le etičnega kritištva, ampak tudi literature same z vsemi njenimi odvodi. Prihodnost namreč ni drobljenje, individualiziranje, jemanje iz konteksta, temveč je kontekst sam, je skupnost okoli besedila, je njen čas in kraj. Vakuum, v katerem bi bilo mogoče secirati besedilo, izginja – pa ne zato, ker kritičarke govorijo o implicitnih in eksplicitnih seksizmih v besedilih, ali pa ker ni več samoumevno, kdo o nekem delu piše in na kakšen način to počne. Literarno besedilo terja celostno obravnavo in ne le redukcijo na nekaj prizorov, tem ali prvin. 

Etično kritištvo ima kljub vsemu še vedno velik potencial. Ampak za to, da prevzame res prevratniško vlogo, se mora odreči skrajnim opozicijam pravilnih in napačnih odločitev. Pravilne in nepravilne odločitve so zgolj posledica konteksta, v katerem se neka odločitev zgodi. 

V drugem delu motrenja Virkovega projekta etičnega kritištva smo se soočili z nekaterimi prednostmi in slabostmi, ki jih kaže knjiga Literatura in etika komparativista Toma Virka, ter potencialnimi cilji, na katere bi se lahko to interpretativno sredstvo razširilo. Oddajo je napisala Anja Zidar. Lektorirala je Nataša. Brala sva Ana Marija Garafol in Kunta, tehniciral je Kramar.  

 

 

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.