O tisti drugi, o Zadie

O tisti drugi, o Zadie

Oddaja
26. 11. 2017 - 20.00

Ekscentrični lik pisatelja, ki bi ga lahko po byronovsko opisali kot norega, slabega in nevarnega za druženje, smo v zadnjem času dodelali. Pisatelj je mali podjetnik, povsem nujno je, da obvlada sodobno tehnologijo, da se zna promovirati na vseh možnih kanalih. Pa da je nor, slab in nevaren za druženje. Njegovo pisanje, vsaj tisto, ki je potem natisnjeno v knjigi, je sekundarnega pomena. Stvar je še toliko nujnejša, če je govora o ženski pisateljici, ki mora nujno povedati svoje mnenje o specifičnem ženskem dojemanju tematik odraščanja, odnosa do moških kolegov, otrok, percepcije same sebe in lastnega telesa.

Spomnimo se primera Elene Ferrante in bralcev, šokiranih nad dejstvom, da avtorica noče komunicirati z njimi drugače kakor prek svojih del. Kakšen škandal, pisateljica, ki hoče biti definirana zgolj prek svojega dela! Ki se noče pogovarjati o tem, ali se ji zdi sprejemljivo dojenje v javnosti ali ne! Ampak danes ne bomo govorili o »block buster hitu« svetovne literarne scene, ki je bil relevanten samo v momentu, ko se je zgodil. Še veliko je drugih pisateljic, ki se hočejo pozicionirati predvsem in zgolj s svojim pisanjem. Ena izmed teh je Britanka Zadie Smith.

Še vedno ni čisto jasno, zakaj ravno ona. Pri približevanju verističnega opisa življenja v Veliki Britaniji iz oči druge generacije priseljencev jo prekašajo vsi pisatelji in pisateljice, ki so pripadniki prve generacije. Prav tako pa se poraja vprašanje, do kakšne mere lahko Britanka sploh piše o specifičnih problemih priseljencev, ki jih sama ni nikoli doživela, saj je s potnim listom že od rojstva v »pravi« državi. Več kot očitno pa je v njeni pisavi nekaj, kar ji ne prinaša le bralcev, ampak tudi kritiške omembe in študije. Namen te oddaje je odkriti prav to - kaj dela Zadie berljivo in jo pri tem ločuje od množične literarne produkcije.

Govorimo torej o britanski pisateljici, hčerki jamajške priseljenke in Angleža. Ta perspektiva je izpostavljena predvsem v prvem romanu, Tako beli zobje, ki je izšel na prelomu tisočletja. Pari, ki jim je skupno zgolj to, da so s planeta Zemlja, se po spletu nerodnih naključij poročijo in imajo otroke. Samozadostni konec združi vse te like v prepletu čudnih peripetij, da pristanejo na naslovnicah dnevnih časopisov. Tako izrazito iztekanje k uporabi popolnoma neverjetnih scenarijev je kritik James Wood imenoval kot ključno značilnost histeričnega realizma. Histeričnost se skriva v hitrosti izmenjevanja različnih pripovedovalnih perspektiv, ki niso niti prefinjene in gladke, kot je to značilno za recimo Virginio Woolf v romanu Valovi, niti povsem ločene druga od druge v obliki poglavij, ampak preskakujejo in dajejo vtis smiselnosti. Pridevnik histerični izhaja iz opozicije realističnemu pisanju, že blizu novinarskemu poročanju, ki je normirano, usmerjeno in jasno. Namesto da bi fabula reševala predhodne zaplete, se ta še bolj zapleta in obnaša kot Freudove histeričarke, ki so svoje težave potlačevale in jih nadomeščale z različnimi simptomi. V primeru zgodbe je osrednja težava nepripadanje skupnosti, simptom pa je kopičenje likov in njihov težav. Temu botruje tudi časovna distanca, vzpostavljena med napisanim romanom in branjem romana avtorice tega prispevka – svet zgodnjega 21. stoletja je bil precej drugačen, kot je svet danes. V ospredju ni dokumentiranje neke skupnosti ob sorazmerno pomembnem trenutku, ampak ponujanje panoramskega pogleda na londonsko predmestje na prelomu ver, ras in razredov, s tem pa tudi filozofij in mišljenj.

Hkrati pa prav ta nered zgodb, ki ga je bojda začel že Dickens v viktorijanski dobi, dela romane Zadie Smith tako berljive. Navidezna plehkost in enostavni slog sta dva kriterija za izbiro plažne literature ali, če želite, literature za oddih. No, vsaj v anglosaškem svetu, torej Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Avtorica s svojim pisanjem odpira tudi vprašanje umestitve v literarno krajino svoje dobe, ker nobeno literarno delo ni nek samosvoj, samorastni fenomen, ki obstaja neodvisno od zunanjega sveta, ločeno od vplivov. Umestitev Zadie Smith v katerokoli literarno smer ali nacionalnost je še toliko težja zaradi specifik njenega akademskega življenja. Kljub temu da deloma živi v ZDA, ne moremo zares govoriti o neki posebni »špuri« sodobne afroameriške literature, ker je pozicija njenega pisanja bistveno drugačna od te, ki jo zavzema recimo Chimamanda N’gozi Adichie, če navedem eno izmed njenih sodobnic. Enako tudi ne moremo govoriti o britanski literaturi z navezavo na posebnosti britanske kolonialne zgodovine. Zadie Smith tako kot Elena Ferrante bralce izziva samo s svojim pisateljskim delom – oziroma je to njena želja, ki pa ni vedno upoštevana. In prav prek tematik, ki jih izpostavlja, je mogoče njeno prozo umestiti v literarno sedanjost.

Po šolsko se bomo najprej lotili prostora oziroma prostorov v njenih delih. Izbor likov, ki v prvem planu obsega predvsem priseljence, izsili tudi prostor osrednjega dogajanja – metropole, kamor se pač vsi migranti odpravijo v iskanju boljšega življenja. Nujno so to gigantska, nepregledna mesta. Pri tem pa ne gre ne za idealiziranje mesta kot kraja, kjer si vsak lahko najde nekaj zase, niti ne za prikaz samote posameznika v mestu, ki kot nenasitna žival neusmiljeno žre svoje prebivalce. Zlasti v prvem romanu, Tako beli zobje, se vzpostavi odnos med mestom in prišlekom, ki vidi mesto kot zgolj simptom za neučinkovitost matične kulture pri vključevanju takih, kot je sam, v svojo družbo, simbol zaprtosti.

Ta odnos pa je v največji meri zaznamovan z razočaranjem. Eden od likov romana, Samad, pride v Anglijo s tipičnim anything-can-happen odnosom in na klopco v enem izmed parkov vreže svoj priimek. Medtem ko ga vrezuje, preboleva svoj prvi dan v službi, ki se je izkazala za pekel. V bistvu mu iz prsta dobesedno lije kri zaradi nesreče pri delu. Ampak on se je podpisal v ta angleški svet, uspelo bo! Dvajset let kasneje ta napis opazi njegov sin, Millat. Nič se ni spremenilo, oče, pomisli, samo ničle smo. Kolonialno izživljanje smo prestavili na nam tuja tla.

In v luči tega je njegova kasnejša radikalizacija skorajda razumljiva. Predestiniranje terorizma, ki se pojavi na koncu, predstavljeno prek odstavkov o tistem čudnem tipu, ki Millatu razlaga o veri, zveni skorajda razumljivo. Gre za okoliščine, ki jih sedaj že poznamo: deprivilegirani položaj mladostnika, nevzpodbudno okolje, odraščanje. Zadie Smith ni avtorica, ki bi cele odstavke v svojih delih namenjala političnemu deklariranju ali zelo očitno izražala svoje strinjanje ali nestrinjanje s poljubnim političnim stanjem, kar pa ne velja za njene eseje, objavljene na New York Book Review. Ni pa politično apatična avtorica, saj svoje mnenje prekrije v naivnost histerije in realizma, kjer jo bralec prebere ali pač ne.

Pri govoru o prostoru v Zadijinih delih se ne moremo izogniti označitvi družine kot stičnega prostora skeps in problemov prav vseh likov, ki se pojavijo – čeprav zgolj za nekaj strani ali odstavkov. Generalizirajoč stavek, ki govori o družini kot osnovni celici, ki oblikuje posameznika, drži tudi v primeru Zadijinih romanov. Dodan mu je negativen podton, saj pod to klišejsko označitvijo družine najdemo obremenjenost z zgodovino izvorne kulture likov. Na to nakazuje že uvodni verz iz Shakespearovega Viharja: »Kar je preteklost, je prolog.« (II. dejanje, prva scena)

Nimamo opravka zgolj z Afroameričanko, ki se je poročila z belim moškim, ali Jamajčanko, poročeno s povprečnim Angležem, ki se opredeli zgolj, ko je v to prisiljen, pa še takrat najraje zmedeno molči in čaka, da nekdo drug spregovori namesto njega. Težave ne predstavlja samo barva kože, ampak zlasti etnična raznolikost v zakonih. Težava pa se razširi že zaradi nostalgične pripadnosti matični kulturi, ki jo liki čutijo in jo indirektno forsirajo na svoje potomce: Jamajčanka čuti neke nerazrešljive težave s tem, da se je njena hči »prodala« v angleški svet, beli moški, ki živi v Ameriki, se tudi le stežka privaja na norme, že jezikovno izražanje mu predstavlja problem. Kakšen vpliv ima to nanje, smo pojasnili prej – zmedenost in nenačelnost, občutek nepripadnosti so vse šibke točke, prek katerih vstopa fundamentalistično mišljenje.

Zanimivo je tudi to, da je determiniranost z družinsko tradicijo in poreklom manjša v vsakem sledečem romanu. Pri tem se ne zmanjšuje pomembnost same tematike, ampak je ta bolje umeščena v nek predstavljiv življenjski okvir likov v romanu. Medtem ko je v Belih zobeh praktično gonilna sila in deluje izumetničeno oziroma bolje rečeno izrabljeno, pa je v najnovejšem romanu Swing Time uporabljena kot sugestija, kje se lahko posameznik najde glede na obstoječo skupnost z lastno zgodovino.

Specifika Zadijinega pisanja je odsotnost izrazitih glavnih likov. Vedno gre za preplet nekaj usod, ki se povezujejo in odvezujejo druga od druge, to pa je motivirano prek mehanizma verižnega eksperimenta, če se lahko tako izrazim. Torej, majhna sprememba v duševnosti prvega lika sprovocira reakcijo v drugem, ki zaradi tega drugače izvede svojo dolžnost ali pa se bistveno zamisli glede svojih dejanj, kar vpliva na četrti lik, in tako naprej. Očitno je torej, da takšen mehanizem ne obstaja. Peripetije iz romanov delujejo tako zelo resnično, ker jih podkrepljuje učinkovita raba stereotipov, vezanih na okolje, v katero so postavljeni. Tu mislim predvsem reference na »mainstream« kulturo, kot je recimo Fred Astaire, fenomen Michaela Jacksona, in na jezik, kar je najjasneje opazno, saj prek njega sploh dojemamo smisel stavkov.

Stereotip, ki velja za specifično območje Londona in njegovega predmestja, je skorajda nerazumljiva različica angleščine, cockney. Že na čisto jezikoslovni ravni je očitna posebna izgovorjava, ki obsega požiranje glasov in celo spremembe mesta artikulacije pri nekaterih glasovih. Kar pa je premalo izpostavljena značilnost cockneyja ali pa sploh katerega koli jezika, je zmožnost prilagajanja in mešanja z jeziki v njegovi bližini. Zadijin jezik izkazuje prav to kvaliteto – pri starejših likih se pojavlja nuja po asimiliranju, po prikrivanju naglasa, pri mlajših pa je izrazito fluidna. Cockney z nekaj sledmi kreolizacije, spreminjanja na podlagi maternih jezikov, variira od skorajda čiste govorice, tako imenovanim RP-jem, v romanih zaznamovan s pravilno zapisanimi besedami, do trdega cockneyja, ki se v zgodbah kaže ne le preko poševnega teksta, ampak tudi z izpuščanjem črk in funkcijskih besed, to so recimo pomožnih glagolov, kar izgleda tako: »Man… All right. But me nah we wearin dat ting.« 

Vsi liki govorijo vsak zase, opisujoč zgolj del neke večje zgodbe, ki drži roman skupaj. Zgodba torej ni povedana iz perspektive ene ali dveh glavnih protagonistov, ampak je sestavljena iz neke skupnosti bolj ali manj povezanih likov. Na kakšen način je to izpovedano, smo že omenili; torej v prvih romanih histerično in zelo naivno, v novejših delih imamo opravka z mirnejšim tempom, še vedno pa je prisotna pluralnost resnic, ki se vsaka posebej izreka do neke tematike. Že večkrat omenjeni Millatov islamski fundamentalizem je iz gledišča tega lika predstavljen kot razumen za brezizhodno situacijo, v kateri se je znašel. Tudi Zorin obisk predstojnika oddelka, s katerim je zaradi svojega očeta tako rekoč na »ti« in kateremu se pritoži, da ni bila sprejeta na delavnico kreativnega pisanja zaradi očetove afere z nosilko delavnic, je razumljiv. Je pač otrok, ki se je zarasel globoko v akademske sfere, za katere je bila že od zgodnjega otroštva prepričana, da tako delujejo.

Wood, ki je Smith ob njenem prvencu kritiziral prav zaradi po njegovem mnenju kakofonije glasov, je za novejši slog Zadijinega pripovedovanja uporabil besedno zvezo polifonija glasov. Po Woodovih besedah se trudi posnemati tempo življenja v velikih mestih, kar bi lahko imenovali kot primer literarnega urbanega realizma. Harmonično pojavljanje različnih perspektiv v prozi, ki se odvija v mestih, pa še ni dovolj za nov literarni slog. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj poveličevati življenje v mestih, sploh velikih. Sicer pa bi lahko o različici urbanega realizma govorili že v primeru Zolajevih romanov iz cikla Rougon-Macquartovi. Zadijini liki ne kažejo depresije ali odtujenosti, ki sta lahko posledici selitve in življenja v prenatrpanih mestih. Liki imajo žalostne momente, dogodke, scene, ki pa jih zgodba sama razreši. To pa ne bi smel biti kredibilni pristop do človekove psihe. Problemi, ki se pojavljajo v psihi, ne bodo minili kar sami od sebe, zaradi toka življenja ali pa zaradi spleta večinoma neverjetnih naključij. Če je torej Woodu uspelo zadeti problematičnost Zadijinih zgodnejših del s pojmovanjem histeričnega realizma, pa je treba do drugega pojma, urbani realizem, pristopati bolj skeptično.

Kakšni so liki v romanih, je naslednje vprašanje. Prva ugotovitev je, da je zelo očitna razlika med moškimi in ženskimi liki. Mislim predvsem na to, da ima posamezen spol zelo drugače poglede na iste pojave. Pohvalno je, da pri tem ne prihaja do favoriziranja ne enega ne drugega pogleda na svet, ampak do svojevrstnega ujemanja, ko pride do deskripcije sveta. Torej, medtem ko na začetku omenjeni lik Millat ohranja svojo tako imenovano »zaplankanost« in vdanost v tragično brezizhodno usodo priseljenca, podobno stara vrstnica Irie zaupljivo zre v čase, ko ne bo pomembno, kakšne ali čigave gene bo nosil njen otrok, ker ga ti ne bodo omejevali tako kot so njo in njene vrstnike iz podobnih okolij.

Neizogibno je postaviti vprašanje, ali je Zadie Smith avtorica, ki v svojih delih vzpostavlja očitno feministično držo. Neizogibno zato, ker je pač ženska in se zato od nje pričakuje, da se bo čim prej opredelila glede specifičnih ženskih tem, kot so prijateljstvo, materinstvo, dojemanje lastnega telesa in drugo. Kaj pa sploh je feministična drža v literaturi – je to tlačenje in celo smešenje moških likov, povzdigovanje ženskih v njihovi ženskosti? Povzdigovanje določenega razreda ženskih likov na račun drugega? Za nekatere je feministična drža v romanih to, da se poudarja ženski boj za enakopravne pravice z moškimi. Ne eno ne drugo ne drži enoznačno za Zadie. Veliko močnejši moment od feminističnega je moment opolnomočenja oziroma empowermenta, ki ga zavzemajo starejši ženski liki do mlajših – matere do svojih hčerk. Govorimo o minornih zadevah - o tem, kako recimo gospa Belsey ne pusti svoji hčerki, da bi preveč časa zapravila za svoj zunanji videz, ali o tem, kako mati pripovedovalke v romanu Swing Time zahteva barvne učitelje, teachers of color [tičrs of kolr], ki bodo bolje motivirali svoje učence v šoli in v največji meri izhajajo iz barvnih družin.

Zaradi podobnih momentov opolnomočenja se je tudi pisateljica sama znašla na spolzkih tleh v medijih, konkretno z izjavo, da dekleta ne bi smela za urejanje porabiti več kot petnajst minut dnevno, pri čemer je izhajala iz lastne izkušnje vzgajanja hčerke. Odziv na mimobežno izjavo je bil izjemno negativen, Zadie so očitali domišljavost, predvsem se je izpostavljalo dejstvo, da ima urejanje za mnoge posameznice in posameznike pozitivni učinek in je skorajda ritual pomirjanja, tudi oblika zabave. Število člankov, ki jih je ta izjava sprožila, verjetno daleč presega število kritik, ki jih je prejel kateri koli njen do sedaj izdani roman. Jasno je, da lahko naslavljanje takšnih problemov jemljemo kot poskus subvertiranja patriarhata s svojimi normami za žensko, ampak ali je to edini problem, ki ga povprečna predstavnica ženskega spola izkusi v svojem življenju?

Takšna opolnomočenja tudi niso nekaj novega glede na literarno zgodovino, prisotna so že v romanih Jane Austen in viktorijanskih romanih tipa Jane Eyre. Pravzaprav so bile vse te junakinje veliko drznejše – na primer Jane Eyre je zavrnila poroko, ki bi ji zagotovila finančno stabilnost, ker snubca enostavno ni ljubila, čeprav je s tem tvegala, da bo izgubila tako službo kot tudi redka prijateljstva, ki so ji omogočala neodvisnost v trdni patriarhalni družbi Anglije 18. stoletja.

Nazadnje pa se zdi, da prav prek te nezmožnosti drznosti Zadijini liki artikulirajo probleme sodobne ženske, ki se skuša emancipirati. V tem procesu naleti na več kot eno oviro tako s strani recimo zaprtega akademskega sveta, v katerem dominirajo moški posamezniki, ki se lahko vmešajo v nekaj tako banalnega, kot je izbor študentov v delavnice kreativnega pisanja, kot tudi s strani ženskih skupnosti, ki se hitro ločijo in obsojajo na podlagi tega, ali kot mati delaš ali pa sama skrbiš za svoje potomce. Zadie jasno prikaže tudi premalokrat poudarjeno dilemo žensk, ki so del ali pa prihajajo iz barvno mešanih zakonskih skupnosti, ki so nezaželene tako pri skupnostih ene kot tudi druge etnične skupnosti.

Potencialna skepsa Zadie pri opredeljevanju likov in same sebe je zagotovo izpraznjenost izraza feminizem in izpeljanke feministični, na kar sem opozorila že prej. O tem je nedavno govorila tudi Margaret Atwood, kanadska pisateljica, ki je zaradi nedavnega uspeha serije Dekline zgodbe postala še večji simbol feministične avtorice, kot je bila prej. V intervjuju z igralko Emmo Watson je povedala, da ji vprašanje, ali je feministka, že preseda, ker obstaja toliko različnih pogledov na ta izraz, in še tisti, ki vodijo intervju, ne znajo pojasniti, kam merijo s svojim vprašanjem. Odmev tega lahko slutimo tudi pri Zadie.

Kljub temu pa je Zadie pisateljica, ki prikazuje zlasti pozitivne odnose med ženskami oziroma svojimi ženskimi liki. Videti je izrazit premik od bežnih zavezništev, ki temeljijo na tako imenovani »ženski žlehtnobi«, torej skupnem sovraštvu do neke tretje osebe, do iskrenih odnosov, kakor je recimo ta med gospo Belsey in gospo Kipps v romanu O lepoti, ki obe ženski navdaja z razumevanjem in upanjem. Takšni odnosi so kasneje nadgrajeni v zadnjem romanu, Swing Time, v katerem zgodba govori o vplivu otroškega prijateljstva na posameznikovo življenje. V literarni zgodovini dovolj velika redkost – veliko proze bodisi objektivizira žensko ali jo vilificira, opredeljuje kot zlobnega demona, katerega edini namen je pogubiti moško dušo.

Kljub vsemu pa lahko le stežka trdimo, da je Zadie feministična avtorica. Gotovo je, da je ženska, ki piše o specifičnih ženskih problemih, ampak do njih ne zavzema kakršne koli drže. Probleme zgolj izpoveduje, potencialna rešitev je v rokah bralca, ki bo prebral majhne zmage in svoboščine in v njih videl nekaj več kot zgolj »empowerment«.

Torej, kaj nam ponuja Zadie. Ničesar, kar bi bilo povsem nedosegljivo in neopisljivo, presega pa trivialno literaturo. Najznačilnejša značilnost njenega pisanja je v bistvu pluralna interpretacija vsakega dela posebej, saj uporaba te ni nikoli sama sebi namen. Niti všečnost niti sporočilnost ne trpita, če Zadie beremo kot plažno branje ali študiozno. Pri tem je vprašanje, ali je to smiselno.

Je Zadie Smith one hit wonder fenomen, muha enodnevnica na sceni? Časa od prvega romana, Tako beli zobje, do najnovejšega, Swing Time, je sicer preteklo kar nekaj, ampak kvaliteta variira. Obenem avtorica redno prispeva članke na portalu New York Book Review, ki se jih v tem tekstu nismo dotaknili, saj predstavljajo drugačen način ustvarjanja v njenem življenju. Veliko tvegamo tako s prečrtanjem kot s podčrtanjem njenega imena na trenutni sceni. Govorimo o delih, ki niso več postmodernistična zaradi spremenjene stvarnosti od tiste, iz katere je postmodernizem vzniknil, obenem pa nosijo marsikatero potezo tega sloga. Imamo pa tudi pisateljico, ki še ni zapisala vsega. Napišemo lahko vprašaj.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Najprej, 'barvne družine' je obupno napačen prevod. Prispevek je sicer zanimiv, berljiv, (nehoteno?) blizu slogu Zadie Smith (ki je medijsko zelo izpostavljena!(, z več zornimi koti, ki se prepletajo med seboj. Izrazito pa zmoti nerazumevanje feminizma in naivno spraševanje, kaj to danes sploh je. Takšno spraševanje je antifeministično.

Članek dobro izpostavi vprašanje podjetništva in umetnikov. To se mi zdi pomemebno. Nujno je treba biti pisatelj/pisateljica/umetnik/umetnica, če pa nisi podjetnik, je pa že drugo vprašanje. Vprašanje "duvanja", "pretvarjanja", "uspeti za vsako ceno" ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.