TAKI 183

»Taki 183 je manhatanski najstnik, ki svoje ime in svojo hišno številko zapiše kamorkoli gre. Pravi, da to preprosto mora početi.« Tako nekako se bere uvodni paragraf leta 1971 objavljenega novinarskega članka v enem izmed osrednjih ameriških pa tudi globalnih časopisov New York Times. Ker gre za enega prvih medijskih zapisov, če ne prvega pa vsaj enega izmed bolj famoznih, o kulturi grafitiranja, ni treba posebej ponavljati, da ta operacija, lastna medijskemu diskurzu kot takemu, TAKIJU 183 podeli status enega najslavnejših tagov v zgodovini grafitiranja. Še vedno pa kakšen raziskovalec intrigantne zgodovine grafitiranja operira s sicer zgrešenim podatkom, da je TAKI 183 tudi prvi writer, kar v mednarodnem grafitarskem slovarju označuje izpisovalce tagov. Navedena dejstva že kar sama od sebe terjajo, da lahko tag TAKI 183 mislimo kot zaprašen umetniški objekt, ki kot nek točno določen problem sproža neke še ne točno določene linije mišljenja, ki destabilizirajo marsikateri navajen miselni sistem.

Novinarski zapis iz New York Times, s katerim tagi kot bistvena komponenta oz kot sam akt grafitiranja vstopijo v medijsko reprezentacijo.

Iz oddaje:

Formula IME+HIŠNA ŠTEVILKA taga ni nič drugega kot konstitucija identitete, ki se veže na prostorsko in ne na kakšno drugo določitev. Hkrati pa ta identiteta ni identiteta avtorja, kajti nenehno izpisovanje nekega imena, taga, ravno ukine avtorsko funkcijo, avtor postane goli prostorski ali teritorialni simulaker. Natanko ponavljajoče izpisovanje lastnega podpisa dekompozira in razprši vsakršno identiteto avtorja. Kar ostane in kar bomo mislili kot smisel tega ponavljajočega dejanja, je teritorializacija, v pomenu kot ta koncept mislita Deleuze in Guattari.

Jasno nam mora biti, da lahko podpis kot tag razumemo natanko kot določeno funkcijo nekega miljeja, ki je postala ekspresivna. Toda, dodajata Deleuze in Guattari, kvalitete ekspresije ne moremo reducirati na subjektov impulz ali karakter. Drugače rečeno, ritem ni vezan niti na subjektovo notranjost niti preprosto na zunanje okoliščine, ampak se giblje sam od sebe. »Ekspresivne kvalitete med sabo privzemajo variabilna ali konstantna razmerja […]; ne konstituirajo več plakatov, ki označijo teritorij, ampak motive in kontrapunkte, ki izražajo razmerje teritorija do notranjih impulzov ali zunanjih okoliščin, bodisi da so dana bodisi da niso dana. Nič več podpis, ampak stil«.

Tag lahko razumemo natanko tako, kot prehod iz podpisa v stil. Oziroma podpis kot stil. Kot v tekstu (Meta)Physical Graffiti: »Getting Up« as Affective Writing Model piše Jennifer Edbauer, stil povzroča afekt, preko katerega deluje taganje. Rečemo lahko, da stil »generira agregat senzacij ekscesa, ki pritegnejo pozornost, interes in afektivno investicijo. Potemtakem afektivna definicija stila kot kompozicije ne govori le o kvalitativni in kontekstualni produkciji stila, ampak tudi o njegovi zmožnosti generirati stopnje investicij in skup senzacij. Če se vprašamo, kaj pisanje počne, lahko pokažemo na intenzivno izkušnjo afekta in stila.« Ali kot še pravi Edbauer: »Tagi postanejo materialna sila, ki se sreča s celim kupom drugih teles in sil. To ni le materialni učinek določenih literarnih in diskurzivnih praks, ampak tudi visceralen efekt«.

Da ne kompliciramo in okolišimo, stil lahko razumemo kot tisto, kar prek povzročitve afekta povzroči tudi nek učinek in materialni pomen. Pri taganju pa se ta stil kaže natanko skozi princip getting up, princip ponavljanja, ritma in naposled refrena. Še enkrat Deleuze in Guattari: »V splošnem smislu, lahko refren imenujemo kot katerikoli agregat načinov ekspresije, ki začrtajo teritorij in se razvijejo v teritorialne motive in pokrajine (imamo optične, gesturalne, motorne itn. refrene)«. In imamo tudi tage. Tag kot urbani refren, ki če kaj, potem kot prvo počne natanko to, da skozi teritorializacijo dekodira različne politične, umetnostne, korporativne in kulturne miljeje, če si dovolimo tako reči.