Terminološko-konceptualne metastaze

Oddaja
30. 5. 2021 - 20.00

Prispevek, ki sledi, bi bržkone obveljal za bizarno, če ne kar obskurno zadevščino, če se tako imenovani etični obrat v literarni vedi s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let minulega stoletja ne bi zgodil ali – previdneje rečeno – razglasil v ameriških akademskih krogih, ampak v statusno manj privilegiranih in posledično globalno manj vplivnih krožkih učenjakov po svetu. Pojav, ki se ga je z največ konsenza oprijelo ime etično kritištvo in ki se je kasneje v največji meri razširil v Združeno kraljestvo, na nemško, francosko, kitajsko in južnokorejsko literarnovedno sceno, je namreč v svoji konceptualni drži, precedensih, izpeljavah in nasploh pojavnih oblikah tako mnogoter ter mnogotero problematičen, da se ne le upira jasnemu, glasnemu in predvsem nedvomno smiselnemu teoretskemu zaobjetju, temveč se ob vsaki pojavitvi bojuje za vzpostavitev lastne identitete, prepričljivosti in upravičenosti napram ustaljenih pristopov k pisani besedi.

Slovenski akademski prostor in za dogajanje v njem zainteresirana domača javnost, kamor je nenazadnje – pa čeprav z zamudo – etično-kritiški projekt kljub vsemu in v zasevkih le zašel, ima to srečo, da premore človeka, odločnega, da teoretskega divjega žrebca ukroti in udomači, mu doprinese nekaj nujno potrebne refleksije in ga karseda brez pomanjkljivosti plasira bralstvu kot zaokroženo, a odprto teoretsko celoto. Toda najprej nekaj tehnikalij. Knjiga Etični obrat v literarni vedi literarnega zgodovinarja, teoretika, esejista, prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti Toma Virka je tristopetdesetstranski špeh in avtorjeva štirinajsta samostojna knjiga ter prva od – zaenkrat – dveh knjig, ki jih Virk posveča razmerju med etiko in literaturo. Delo je pred tremi leti izšlo pri založbi Literatura v zbirki Novi pristopi, koliko novega, predvsem pa, koliko pristopnega ponuja, bomo poskušali artikulirati v nadaljevanju tega prispevka kot tudi v sklopu naslednjega Objekta meseca, ki bo na sporedu jutri, 31. maja, ob 20. uri, ko se bo pod ereševskim kritičnim snajperjem znašla druga, bolj praktična Virkova knjiga iz tega tematskega ciklusa, ki nosi naslov Literatura in etika.

Intuitivno se zdi, da je razmerje med etiko in literaturo očaško staro, in kako bi ne bilo tako. Etika je namreč za vsako šoloobvezno osebo najmanj vprašanje, kaj je dobro ravnanje in kako živeti skladno z njim pri nadvse krepostnih starih Grkih, če prisilno odmislimo – za njih zagotovo slastno dobro – fukanje dečkov in sužnjev. Podobno bi lahko dejali tudi za literaturo, ki – nekoliko na škodo egipčanskih in mezopotamskih himen božanstvom ter indijskih epov – asociativno prihaja na misel kot kapitalno delo slepca in potujočega pevca, ki mu ni bilo težko prepevati o desetletnem klanju pred Trojo. Še frekventneje morda prihaja na misel v obliki vprašanja, zakaj bi – ali provokativneje rečeno, zakaj ne bi – depresivni in ubogi študent zaklal profitoljubne bakice, kot tudi, kako to, da je transpozicija matere ko luda [ko lUda] tekla za vozom, katerega agonično nenehno odmikanje metaforično podoživlja vsak količkaj empatičen bralec. Toda starost, še manj pa empatija, nista temeljna faktorja, ki bi merodajno povzemala trajno zlepljenost literature in etike skozi zgodovino.

Zasluge za omenjeno zlepljenost gredo prej zgodovinsko kontinuirani praksi oziroma, povedano drugače, dejstvu, da nešteta literarna dela, starejša in mlajša, predstavljajo, polemično naslavljajo, aludirajo ali kar neposredno predpisujejo določena etična prepričanja v skladu s kontingentnimi okoliščinami in moralnim duhom posameznih obdobij ter družb, od Sofoklejevega pa vse do Kunderovega zgodovinskega momenta. Ukvarjanja z etiko v okviru literature se je ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. oprijel slab sloves anahronističnega moraliziranja. Didaktično-pedagoški vidiki literature so se zdeli preživeti, čeprav še zdaleč ne odpravljeni, in so se bili primorani, skupaj z moralno-etičnim čistunstvom umakniti tedaj prihajajoči "bolj umazani" modernistični in formalistični literaturi ter strukturalističnemu dojemanju vseh svetnih pojavov, ki je ambiciozno ciljal na znanstveno eksaktnost teorije v vseh njenih domenah, torej tudi v sferi literature. In čeprav so tako prvi kot drugi etično dimenzijo literature družno reducirali na imanenco forme, pa težko zatrdimo, da je bila etika na ravni literarne vsebine in konteksta – v 20. stoletju pa do etičnega obrata – v literaturi popolnoma odsotna. Točneje bi bilo reči, da je v tem času interes za etično kritištvo pač začasno zamrl in v nekakšnem izgnanstvu čakal na svoj ponovni prevzem teorijsko-interesne oblasti.

In jo je dobilo, vendar bi temu lahko le pogojno rekli obrat, v kolikor ne želimo žaliti lika in dela kalibra Kopernik ali Kant. Etično kritištvo za razliko od omenjenega revolucionarnega dvojca po ponovnem vzniku v literarni vedi ni ravno obrnilo na glavo oziroma temeljno pretreslo lastne stroke, kaj šele svet misli v celoti, ampak je pomenilo predvsem oživitev zanimanja za nekaj, kar je človek že spoznal, le da tokrat z na novo premišljenimi izhodišči, potmi izpeljave, drugačnimi poudarki in v prvi vrsti z drugo vizijo, ki pa je kljub temu nadaljevalo s poskusi odgovora na izvorno vprašanje, kako literatura in etika sobivata, kaj nam ena lahko pove o drugi in obratno ter kaj v praksi vsakdanjega življenja početi s konsekvencami in sklepi njune teoretične obravnave. Etični obrat v literarni vedi lahko potemtakem razumemo zgolj v smislu cikličnega obrata, povratka k zamrlemu zanimanju, katerega značaj je bil prej osvežujoč kot prevratniški.

Podobno zadržano, čeprav argumentativno kompleksneje in dosledneje, o uporabi pojma obrat govori tudi Virk, zato bomo ta izraz pod okrilje uporabe vzeli tudi mi in ga – sledeč Virku – razumeli kot programsko usmeritev k različnim vidikom odnosa literatura - etika, tako znotraj literarne vede kot tudi znotraj filozofije. Ta odnos nas namreč od razglasitve ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes drži v šahu kot nekaj zanimivega in aktualnega, implicitno temu pa najbrž tudi potrebnega, za naš čas in človeka v njem. Glavni akterji tega obrata in njegovih zgodnejših in poznejših realizacij, s katerimi se v svoji knjigi ukvarja Virk, so bili, poleg raznoraznih literarnih teoretikov različnih šol, predvsem filozofi. Od tod izvira precejšen odstop prostora v knjigi etičnemu kritištvu Marthe Nussbaum, za katerega velja, da je eden redkih konceptualno zaokroženih skupkov dognanj s tega področja. Idejne korenine vleče iz neoaristotelovskega etičnega arzenala pojmov, kamor spadajo v navezavi na literaturo koncepti, kot so vrlina, prijateljstvo, vzgoja in učenje o moralnem ravnanju, predvsem pa poudarek na posamičnih, konkretnih primerih etičnega odločanja, ki imajo bore malo skupnega oziroma ne zmorejo vsakokrat odgovarjati ali – metaforično rečeno – služiti nečemu takšnemu, kakršno je Platonovo nebesno Dobro ali Kantov kategorični imperativ.

Naivno utegne zveneti, da literatura ni idejni, motivni in tematski potencialni vir za filozofsko etiko, ampak je sama po sebi že etika, torej  filozofija morale – kar je sicer samo po sebi problematično ne-razločevanje. Nussbaum to razumevanje podpre s praktičnimi primeri, pretežno iz opusa Henryja Jamesa, roman oziroma pripoved kot tako pa ustoličuje za idealno zvrst, od katere naj bi imelo etično kritištvo največjo korist. Stavi na človekovo izkušnjo etičnih dilem, literatura, zaloga življenjskih položajev in alternativnih pogledov na to, kaj na bi etično življenje bilo, pa zanjo ni črpališče abstraktnih in občih pravil. Prednost raje daje dojemanju posamičnih situacij, ki artikulirajo različno kompleksne etične dileme, pri tem pa ne naslavlja zgolj intelekta kot presodnega za etiko, ampak tudi čustva. Pripoved, in ravno v tem je njena idealnost, omogoča prikaz kompleksne in kontingentne posamičnosti ter skuša ujeti umsko neujemljiv proces etičnega odločanja in premišljanja, ki širi bralčev izkustveni horizont. Zveni jebeno, če predpostavimo nadidealnega bralca, ki bo prepoznaval avtorjeve, svoje, tretje, povrhu pa še tekstualne intence, a bil obenem sposoben poslednjega razlikovanja med resničnostjo in fikcijo, med realnostjo in matrico.

Izmed filozofov se v Virkovem Etičnem obratu osrednje tematizirano javljajo tudi Alasdair MacIntyre kot predstavnik naratološkega etičnega kritištva in Emmanuel Levinas ter Jacques Derrida kot predstavnika etik Drugosti, če omenimo zgolj nekaj najodmevnejših imen. Levinasovo etično kritištvo jedrno karakterizira njegova vseprisotna antipodnost Heideggerjevi filozofiji, v kateri ima bit primat nad vsem ostalim, kar ji Levinas odreče in na njeno mesto postavi Drugost v smislu absolutne drugačnosti od vsega, kar je v svetu materialno ali umsko dano. To naj bi bilo tisto, kar bit šele omogoča in kjer se v zadnji instanci poraja prostor etičnosti, saj le – sicer vselej posredni – vpogled v čisto Drugost omogoča nepogojeno in nepristransko, torej po svoje spontano in zategadelj pristno etičnost človeka zaradi etičnosti same. Derrida je na drugi strani oče dekonstrukcije, o kateri je vsaka humanistična duša slišala že vsaj nekaj, pa naj gre za filozofsko, jezikoslovno ali literarno perspektivo. Dekonstrukcija s podobno abstraktnostjo kot Levinas razkriva Drugost, vendar prvenstveno v povezavi s svojima osnovnima kategorijama – jezikom in tekstom –, kar je posledično pomenilo zlitje ali, bolje rečeno, izenačenje dekonstrukcijske metode branja – seciranja povednosti teksta tukaj in zdaj v odnosu do teksta samega in ob uporabi razlike kot konstitutivne kategorije – z etiko, ki s tem ni postala nič drugega kot retorični učinek teksta. Slednje Virk upravičeno očita dekonstrukcijskemu etičnemu kritištvu, med drugim preko etike branja ameriškega literarnega teoretika Josepha Hillisa Millerja, pa tudi Paula de Mana, saj etike, kot pravi v sklepu poglavja o dekonstrukciji, ne gre »definirati zgolj na ravni jezika, kot specifično jezikovno operacijo,« zgolj kot diskurzivni način, če nočemo, da je končni rezultat – lahko si mislite – razmeroma poljuben in preveč abstrakten teoretski konstrukt. To kritiko lahko že samo zaradi abstraktnosti naperimo tudi proti Levinasovem etičnem kritištvu. Še posebej če pomislimo, kot prvo, na njegov ambivalentni odnos do literature in, kot drugo, na dokaj nedostopno govoričenje ter – izven avtarkičnih mučnih naporov slehernikovega uma po dojetju konceptov tipa odgovornost do drugega, obličje, bližina, neskončnost, očetovstvo, sinovstvo, pizda materinovstvo – nemarno dolgo pot do sklepov, da je literatura nekaj takega kot »mrmrajoča tišina il y a«, most med etičnim in neetičnim, da sama po sebi sploh ni etična, a da na široko odpira vrata v etičnost. Zveni kot nekakšna mantra, kot doživetje, ki bi, če bi se udalo umskemu zaobjetju, ne bilo to, kar je. Kaj točno naj bi s tem potemtakem počeli, razen motrenja, ostaja retorični šus v temo.

Glede na vselej kritične Virkove sklepe, lahko Etični obrat poenostavljeno razumemo kot obširno eksplikacijo dveh terminološko-konceptualnih opomb in zagat, ki ju navaja že v Predgovoru, k njima pa se po dolgi, ovinkasti in hermenevtično naravnani poti ponovno prebije ob koncu. Prva se tiče samega poimenovanja etičnega kritištva in trudnega iskanja najustreznejšega prevoda angleškega »ethical literary criticism,« kar – glede na ohlapnost in neprisebnost etičnega kritištva kot zaokročene celote – niti malo ne preseneča. Druga opomba in zagata je poglavitnejša in se tiče sinonimne, zamenljive in zatorej nedosledne rabe pojmov morala in etika, kar povzroča številne nesporazume in intepretativni kaos. Pomenska razgradnja obeh pojmov bi terjala knjigo zase, z opombama pa želi Virk predvsem razjasniti, da bo izraz morala sam uporabljal za označevanje določenih življenjskih pravil in norm, vezanih na določen nazor in izročilo, izraz etika pa za izvirno ali najelementarnejšo človekovo moralno zavest, za glas v človeku, ki ponavlja, da preprosto ni vseeno, kako živimo in ravnamo, zavedanje o tem pa že predstavlja neko pasivno etično držo. Toda praksa nudi nejasne primere, v katerih se ljudje pri razločevanju enega od drugega pogosto držimo občutka, kar priznava tudi Virk, ki meni, da ni kos vprašanju, ali je razloček med enim in drugim sploh mogoče uloviti v splošno definicijo. Omenjeni zagati se morda še najuspešneje zoperstavijo ali, natančneje, ognejo predstavniki etik Drugosti. Temu kakopak botruje dejstvo, da se pri takem dojemanju etike etičnost katapultira v sfere neizrazljivega in abstraktnega, kjer slovarske definicije sovpadajo ena z drugo, vse dokler se ne porazgubijo v mraku zgolj intelektualno dostopne totalitete.

Kakofoniji, kot se pogosto izrazi Virk, med posameznimi koncepcijami etičnega kritištva, pa ne botruje zgolj terminološka zagata med etičnim in moralnim, temveč tudi različno ambiciozni in raznoliki pristopi k legitimaciji področja etičnega kritištva, ki se prav zaradi tega ne more prevesiti v metodo. Skupnih imenovalcev med posamičnimi poskusi izgradnje teorije enostavno ni, kar pomeni, da lahko o njem naposled govorimo le kot o pristopu, identitetno pogojenim zgolj z najsplošnejšim kriterijem, ki je takšno ali drugačno tematiziranje razmerja etika - literatura. Katero ali kako razumljeno etiko in katero ter kako razumljeno literaturo? Odgovorov je milijon in zmeda je neizogibna, zaradi česar se zdi, da etično kritištvo navkljub današnji razširjenosti in ustaljenosti tovrstnih premišljanj še vedno tava v porodnem krču svojega ponovnega vzpona kot necelovit in neenoten pristop, nezmožen postati jasno zamejena in opredeljena metoda, s katero bi iz literature iztisnili tisto, za kar doživeto in zgodovinsko nepretrgano menimo, da nam ta ima za dati oziroma, povedano drugače, vanjo zavestno ali ne sami vnašamo etične aspiracije, situacije in dileme, jih na debelo zagrebemo s poetiko, potem pa postajamo in se čudimo ob naprezanju, s katerim skušamo v obratni smeri rafinirati smotre, za katere smo vnaprej plačali s smislom.     

Toda tudi tu je na delu nek smisel tega nesmisla. Če interpretativni sferi, etičnemu kritištvu torej, kjer naj bi se resnična, dosledna in jasna tematizacije etike in literature lahko zgodila, priznamo mnogovrstni karakter, ki ni zvedljiv na nekaj univerzalnega, potem se nedoslednosti, protislovnosti, nejasnosti in mistifikacije znotraj posameznih poskusov te vrste izkažejo za nekaj povsem normalnega in spontanega. Prav spontanosti pa se – kot že rečeno – v etičnem kritištvu pripisuje moč, iz katere naj bi se porajalo resnično etično delovanje, ki popolnega razumevanja in celovitosti morebiti sploh ne zahteva, da bi se lahko artikuliralo v literarnem delu ali zgodilo v svetu. Lahko je tako, lahko tudi drugače, nikakor pa ne more biti vseeno, vse dokler se ne pojavi vizija, ki bo etičnost človeka našla v aetičnosti ali v kaki drugi, še bolj inertni kategoriji, ki nam bo ponujala zadovoljivo mero potuhe in morda tudi zadovoljstva - kdo bi vedel. 

Če sklenemo, lahko ponovimo, da se revitalizacija interesa za etično dimenzijo literature ni zgodila le zaradi zunanjih pobud, periodičnega nihanja v razvoju literarne vede, cikličnega vračanja fokusov posameznih literarnih obdobij, naveličanosti nad več desetletij trajajočo prevlado imanentnih in formalističnih metod, prignanih do ekstrema s poststrukturalizmom ali splošne krize humanistike ob koncu osemdesetih let, ko je vrednostno opustošeni svet klical po ponovnem prevrednotenju le-teh, čeprav je bil predhodno skorajda že prepričan, da jih ne zmore. Nak. Obnova zanimanja je nastopila prej zaradi neodpravljivosti oziroma neločljivosti etične razsežnosti od literature, enako kot to velja za njeno estetsko ali spoznavno dimenzijo. Ker je bila ta etična razsežnost vselej že prisotna, bi, kot smo omenili že na začetku, le stežka zatrdili, če sploh, da je etično kritištvo sprožil etični obrat. Ta je bil zgolj izrazitejši prelom z izčrpano aktualnostjo formalizmov, ki se, vsaj na tisti točki, še ni pretirano bal proste razpoložljivosti pojmov, s katerimi etično kritištvo operira in zaradi katerih mu po Virkovem mnenju, ki mu lahko pritegnemo, grozi izguba prepričljivosti, upravičenosti in v skrajni konsekvenci identitete, ki se z vsakim novim, teoretsko ohlapnim prispevkom vedno bolj razliva v prazno.

Etično kritištvo, kot bi na tej točki že moralo biti razvidno, podobno kot dekonstrukcija nima in iz očitnih razlogov, ki se gibljejo od terminološke nerazmejenosti in konceptualne nejasnosti pa vse do poplave parcialnih teorij, prepojenih z nanosi nekonsistentnosti, abstraktnosti in ezoteričnosti, vsaj zaenkrat še ne more imeti ambicij kakršnegakoli sistema. Zganjamo ga lahko neodvisno od tega, kakšno koncepcijo literature imamo in kako jo upogibamo, če ga le znamo v vsaki instanci upravičiti in prikazati kot smotrn umski napor za dosego bolj občega cilja, ki bo odgovarjal in služil spontani težnji, da se vsakič znova v podobnih ali enakih situacijah zavestno odzovemo manj naivno in bolj preudarno. Kaj nam bo izkustveni horizont, polje Drugosti ali odprtost literature za etiko brez pragmatičnosti? Virkova knjiga ne ponuja sinteze dognanj, izluščenih iz bolj ali manj neuspelih poskusov etičnega kritištva v polpretekli zgodovini, temveč ponuja skorajda izključno refleksijo, ki pa jo je etično kritištvo potrebovalo, v kolikor kot način mišljenja o literaturi noče razvodeneti, postati hermetičen in izločen iz resnega humanističnega diskurza kot bizarno intelektualno nagnjenje na meji med zavidljivo senzibilnostjo človekovega duha in mešanjem zraka.

Virkov doprinos k etičnemu kritištvu pa na podlagi prve knjige na to temo ni samo dodelitev zavesti le-temu o samem sebi in o obratu, iz katerega se je spet porodil, ampak tudi zaobjem idejnega ogrodja in orodja za nadaljnje raziskovanje tega področja. Knjiga kliče po nadaljevanju, po praktičnem prikazu etičnega kritištva na konkretnih literarnih primerih etičnih dilem, ki ne bodo le ilustracije spoznanj drugih ali vzvod kriticizma teh spoznanj, temveč bodo vodnjaki neke etike, ki je razen v literaturi ni najti nikjer drugje, kjer nam ne bi grozilo podleganje tihemu in zahrbtnemu predatorstvu teoretskih šablon.

 

Spisal Marko, lektoriral je Luka, tehniciral Linč, brala pa sva Biga in Muri.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.