Trikotnik Sanje Iveković

Trikotnik Sanje Iveković

Oddaja
27. 10. 2013 - 20.00

Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni! Zvočni valovi, ki so jih v tem trenutku deležna vaša ušesa, niso nič drugega kot prva oddaja Objekt meseca v novi sezoni. Ker tudi po poletnem odmoru in vseh svežih dognanjih o umetnosti, ki so nas prešinila med poležavanjem pod palmami na osamelih rajskih otokih, še vedno mislimo, da s tem, ko kontekst dobiva, dela sama izgubljajo, vztrajamo pri natančnem branju posameznih umetnostnih del, od katerih vsakemu namenimo eno oddajo. Za naslednje pol ure ste tako vabljeni, da skupaj z nami posvetite pozornost delu Trikotnik hrvaške umetnice Sanje Iveković.

Delo sestavljajo štiri fotografije v specifični kompoziciji in kratko besedilo, ki služi kot opis performansa, ki naj bi ga umetnica izvedla 10. maja 1979 v Zagrebu, ko je mesto obiskal predsednik Josip Broz. Prisluhnimo originalnemu besedilu.

 

Trokut

vrijeme: 18 min.

Akcija se događa na dan kad je najavljen dolazak Predsednjika u grad, a u njoj sudjeluju tri osobe:

1) osoba koja je na krovu hotela koji se nalazi preko puta zgrade u kojoj stanujem,

2) čuvara reda koji se nalazi na ulici ispred zgrade

3) i mene na balkonu zgrade.

Zahvaljajući betonskoj ogradi balkona samo osoba na krovu može vidjeti i pratiti akciju. Pretpostavljam da ta osoba ima dalekozor i voki-toki uređaj, pomoću kojeg može stupiti u kontakt sa čuvarima reda na ulici.

Akcija započinje mojim izlaskom na balkon. Iznosim dvije stolice, bocu whiskeya, cigarete, knjige. Sjedim, pijem, pušim i čitam. Zatim zadižem suknju i činim geste kao da masturbiram. Nakon nekog vremena zvoni zvono na vratima mog stana i preko kućnog telefona osoba koja se identificira kao službeno lice naređuje da se »uklone sve osobe i stvari sa balkona«. Time je akcija završena.

Savska 1

Zagreb, 10. svibnja, 1979.

 

Poleg tega besedila delo sestavljajo že omenjene štiri fotografije v specifični kompoziciji. Tri so postavljene po vertikali, četrta pa horizontalno poleg srednje izmed treh. Tako dobimo dva stolpca, v enem tri in v drugem eno fotografijo ter tri vrste, pri čemer je v zgornji in spodnji po ena fotografija, v srednji pa dve. Tri fotografije predstavljajo tri osebe, navedene v opisu performansa: najvišja prikazuje človeka na strehi hotela čez cesto, najnižja množico in »varuhe reda« pod balkonom, fotografija v drugem stolpcu pa Sanjo Iveković, ki na balkonu sedi in bere. Sredinska fotografija v prvem stolpcu prikazuje Tita z ženo Jovanko, kako se v avtu in s policijskim spremstvom vozi mimo množice na Savski ulici. Vse fotografije so posnete z balkona, tiste v prvem stolpcu torej prikazujejo tri aspekte parade, četrta pa samo umetnico na balkonu.

Tako dobimo trikotnik med umetnico, osebo na strehi in policajem na ulici ter četrti element – Tita, katerega status ni povsem znan, čeprav je očitno, da je njegova vloga ključnega pomena za cel dogodek. Titov prihod v Zagreb je bil namreč povod za performans, poleg tega pa je Ivekovićeva to fotografijo umestila v sam center postavitvene kompozicije. Prav ta centralna pozicija nam lahko služi za izhodišče premisleka o njeni vlogi. S to umestitvijo Tito namreč nastopi kot pogoj možnosti trikotnika, kot pogoj vsake izmed treh relacij med členi trikotnika, katerega naravo ta četrti element torej definira. Kako točno figurira Tito v vsakem izmed treh razmerij?

Na to vprašanje ne bo težko odgovoriti, saj je ime Tito v Jugoslaviji osrednja točka imaginarne zgostitve pomenov, vezanih na državo, jugoslovanski socializem, partizanski boj itd. Tako je njegova vloga v razmerju med osebo na strehi hotela in policajem na ulici pod balkonom očitna na podlagi dejstva, da Josip Broz zagotavlja simbolno pokroviteljstvo nad državnim aparatom. Slednji pa je s svojimi formalnimi pravili medij, v katerem se to razmerje oblikuje. Lahko si zamislimo, da je sporočanje med obema osebama potekalo prek policijske centrale ali pa, v kolikor je bilo neposredno, vsaj po določenem jezikovnem kodu, ki ga uporablja služba državne varnosti pri medsebojni komunikaciji prek elektronske opreme. Državni aparat potrebuje za svoje legitimno delovanje neko obliko pooblastila – ustni nalog ali podpis. Včasih je sicer mogoče dovolj, da se nekdo sklicuje na Tita, a prav ta sklic je pomemben, saj je tisti, ki omogoča, da mehanizem deluje.

Naslednje razmerje je razmerje med policistom na ulici in Sanjo Iveković. Policist pozvoni na domofon in ukaže, naj se »uklone sve osobe i stvari sa balkona«. Pri tem razmerju državni aparat naziva svojo zunanjost, ki naj bi jo upravljal. Ta naziv je zelo specifičen, saj je Sanja Iveković, če rečemo z Althusserjem, skozenj interpelirana kot subjekt, natančneje, kot subjekt moderne države. »Time je akcija završena« nam ne pove nič drugega kot: »Bila sem interpelirana, postala sem državljan.« Pomembna je jezikovna oblika, v kateri to nazivanje nastopa. Gre namreč za jezikovni ukaz, katerega objekt niso »osebe in stvari na balkonu«, ampak neko življenje, ki ga je treba obvladati tako, da mu z izjavljanjem pripravimo mesto, kamor se lahko umesti – mesto subjekta. Vzpostavitev razmerja med državnim aparatom in državljanom je uspela: Ivekovićeva se je prepoznala kot državljan, hkrati s pripoznanjem legitimnosti ukaza, torej premoči situacije, katere center je Tito, nad njeno intimno situacijo.

Ostane nam še razmerje med Sanjo Iveković in osebo na strehi hotela čez cesto. Ta oseba je pozicionirana na strehi zato, da s pogledom nadzoruje okolico gibanja predsednika Josipa Broza in odkriva potencialne grožnje normalnemu poteku parade. Opazovalec mora med vsem, kar vidi, opraviti nekakšno selekcijo, zagotoviti mora »vizualni red«, katerega koordinate služijo kot kriterij selekcije in kategorizacije objektov znotraj vizualnega polja. To, da je Sanja Iveković opažena in obravnavana kot deviacija, tako ponovno ni razmerje med dvema naključnima osebama, ampak je zagotovljeno z redom vidnosti, ki predhodi tako gledalcu kot gledanemu in v katerem Josip Broz ne nastopa zgolj kot eden izmed kategoriziranih objektov, ampak nasprotno, kot tisti element, glede na katerega se šele obravnava, selekcionira in kategorizira ostale objekte: koordinate vizualnega reda so dane šele z mestom in gibanjem predsednika, ki torej služi kot centralna referenčna točka diferenciacije vizualnega polja.

Če je bil medij prvega razmerja državni aparat, medij drugega jezik oziroma določena lingvistična oblika, namreč ukaz, pa je medij, v katerega je potopljeno tretje razmerje, pogled znotraj specifičnega vizualnega reda. Dobili smo torej majhno strukturico s tremi členi in tremi razmerji, ki so vzpostavljena v treh med seboj neodvisnih medijih. Skupni imenovalec vseh razmerij in element, ki poveže tri različne medije, je prav ta partikularna točka, označena najprej z imenom Josipa Broza - Tita. Primarnega razmerja tako ni najti med vogali trikotnika, ampak je primarno razmerje tisto med četrtim elementom in trikotnikom kot takim oziroma četrtim elementom in vsakim izmed treh medsebojno pogojenih razmerij.

 

- krajši premor -

 

Pozdravljeni nazaj v oddaji Objekt meseca, v kateri tokrat obravnavamo delo Trikotnik umetnice Sanje Iveković. Pri analizi smo izhajali iz kompozicije štirih fotografij in spremnega teksta, ki sestavljajo delo. Ugotovili smo, da je težišče trikotnika četrti element, ki ga zastopa četrta fotografija, namreč Josip Broz - Tito. Ta je tisti, ki na različne načine posreduje v vsakem izmed razmerij in je zato nujen pogoj obstoja trikotnika z ostalimi tremi členi kot njegovimi vogali. Pa je to resnično zadostna interpretacija? Ali ni tako, da zanemari nekaj bistvenega, namreč aktivni prispevek Sanje Iveković kot umetnice k situaciji? Dejstvo je, da vendarle ne gre za naključno dejanje nekega državljana, ampak je situacija namerno sprožena, celo inscenirana – da gre za performans. V dosedanji interpretaciji pa je bila Sanja Iveković zgolj pasiven element, ki ga uravnavajo razmerja, v katera je vpet. Bila je zgolj državljan - nevtralna kategorija moderne države.

A Sanja Iveković je ključen element v dogajanju - v to vlogo se postavi sama, in to kar dvakrat. Prvič v performansu, kjer se ‘naredi za objekt pogleda drugega’, kar spravi v gibanje državni aparat. In drugič se Ivekovićeva samopostavi s tem, ko v kompoziciji fotografij postavi fotografijo sebe poleg fotografije Tita. Indikativna gesta, ki je ne gre enostavno zanemariti. Da bi pripoznali umetničino avtorsko funkcijo, pa se moramo premakniti nekam drugam, v neki drug trikotnik. Zaradi kompozicije se zdi, kot da sta na podlagi te bližnje postavitve umetnica in Josip Broz izmenljiva in da je s tem mesto, ki ga zavzame Ivekovićeva v drugem trikotniku, prav osrednje mesto, ki ga v prvem zavzema predsednik. Ta sopostavitev je tudi zoperstavitev, umetnica se kakor ostala dva člena na neki način nanaša na Tita, vendar v nasprotju z njima to nanašanje do državne oblasti ni afirmativno, temveč z njo prelomi in poskuša v dano vezje vpeljati svoje lastne oblastne učinke. Zato želimo ugledati neki drugi trikotnik, v sredini katerega nastopa umetnica in, tako kot Tito v prejšnjem, predstavlja njegov pogoj, le da to počne na drugačen način.

Poglejmo si torej umetničin performans nekoliko bolj natančno. Opis navaja: Ivekovićeva sedi na stolu na svojem balkonu, pije viski, kadi cigarete in bere. Fotografije izdajajo še malo več, Ivekovićeva ima namreč ob tem na sebi majico s kratkimi rokavi z logotipom, ki vsebuje besedi »of America«, poleg tega pa knjiga, ki jo bere, spada v kategorijo marksistične literature. Predmeti, ki jo obkrožajo, tvorijo tako nekakšen paradoks: viski, majica in mogoče tudi cigarete asociirajo na Zahod in kapitalizem, medtem ko knjiga zastopa komunizem.

Zdi se nekoliko čudno in vsaj dokler ostanemo na ravni nabora predmetov, bi lahko sklepali, da umetnica ni povsem iskrena pri svojem branju marksistične knjige. Da gre bolj kot ne za ironično gesto, katere siceršnja vsebina je subvertirana z njenimi kapitalističnimi užitki, kakršno je pitje viskija ali kajenje. V tem primeru bi se naša interpretacija lahko zaključila in bi rekli: Ivekovićeva se v svojem performansu upira socialistični oblasti, jo zasmehuje z branjem marksistične literature ob uživanju v zahodnih produktih ter kaže na svojo željo po svobodi, ki jo omogočata Zahod in kapitalizem in ki je v končni fazi objekt državne represije. A to branje ni pravilno. Zanj problematično obeležje performansa – branje marksistične literature – je hitro odpravljeno kot ironična gesta. Če si pomagamo kar z izjavo Sanje Iveković, ko o mladih umetnikih in intelektualcih v 70. letih pravi: »Smo bolj predani socialističnemu projektu kot oblast.«

Branje knjige o komunizmu zato ni nujno ironična gesta, ampak jo lahko mislimo kot povsem resno. Vendar potemtakem ne moremo več obdržati nasprotja med 'marksistično' knjigo in ostalimi 'kapitalističnimi' predmeti, ampak jih moramo vse obravnavati enako. Kaj je vsem tem predmetom skupnega? Vsi so predmeti, ki nam služijo kot orodja vzpostavljanja odnosa do nas samih. Ivekovićeva si na svojem balkonu ustvari nekakšno cono uživanja, v kateri se (vsaj na videz) posveča le sebi: počasi srka viski, vleče cigaretni dim in premleva stavke iz knjige. Performira intimno okolje, v katerem je sama s sabo, kjer vso pozornost posveča sama sebi in kjer povsem zanemari zunanjost.

Intimnost pa je privilegirano področje libidinalnosti, torej strasti in želja. In čeprav bi akcija Sanje Iveković lahko vzbudila kakšno voajersko ali drugo željo pri opazovalcu na strehi hotela, se to ne zgodi. Edino, kar lahko razberemo v odnosu med umetnico in osebo na strehi, je nasprotno prav odsotnost vsake libidinalne investicije, glede na potek dogodkov celo napor, da do slednje ne bi prišlo. Očitna je tako prej čista libidinalna dezinvesticija, torej poskus popolnega obvladovanja, zadržanja in preprečitve želje na katerikoli strani. V dani sceni si je namreč ekskluziven nadzor nad željo poskušala zagotoviti državna oblast.

Z zavzetjem mesta težišča drugega trikotnika igra umetnica v slednjem podobno vlogo kot Tito v prvem, vendar z razliko v razmerju do ostalih treh členov trikotnika. Tito v prvem trikotniku namreč nastopa kot njegov pozitivni pogoj, ki je pri vsakem razmerju med členi afirmiran, medtem ko nastopa Sanja Iveković v drugem trikotniku kot njegov negiran in potlačen pogoj. Kar je s tem vpeljano med člene drugega trikotnika, je intimnost kot njihov notranji pogoj, ki pa se ga skuša na vsak način negirati, zanikati in potlačiti. Intimnost tako kot privilegirano področje libidinalnega, ki izzove ukrepanje državnega aparata takoj, ko se pojavi v javnem prostoru, razkriva njegov strah pred drugačnimi željami in željo po monopolu nad libidinalnimi investicijami posameznic in posameznikov.

Za konec je treba izpostaviti še problem samega branja tega dela, ki je bil v obravnavi namerno neupoštevan. Gre za to, da je po več poteh mogoče močno podvomiti o performansu kot primernem izhodišču. Znano je namreč, da Ivekovićeva na svojem balkonu ni bila sama, ampak je bil poleg nje tam tudi tisti, ki je fotografije posnel. Potemtakem scena performansa verjetno sploh ni bila takšna, kakršna je opisana v spremnem besedilu. Poleg tega je tudi več indicev, ki kažejo na to, da štiri fotografije sploh niso bile posnete ob istem času, ampak da gre verjetneje za kolaž fotografij iz različnih dogodkov in časov. Pa je bila današnja oddaja zato zaman? Je vse skupaj ena velika laž? Seveda menimo, da ne, vendar pa je to v končni fazi odvisno od vas, drage poslušalke in poslušalci. Hvala, ker ste bili z nami, in lep pozdrav do naslednjič.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.