William Ian Miller: Saga o izobčenem in svetem

William Ian Miller: Saga o izobčenem in svetem

Oddaja
3. 3. 2017 - 12.00

Med 20. in 24. februarjem je na Pravni fakulteti v organizaciji Katje Škrubej, profesorice za pravno zgodovino, gostoval William Ian Miller z univerze v Michiganu, ki je v okviru enotedenske šole predstavil teme iz srednjeveških islandskih sag in pravnega korpusa stare Islandije. Slednji namreč predstavlja najobsežnejšo zbirko pravnih norm, ki so se do nastanka prvih zapisov pod vplivom krščanskih misijonarjev prenašale ustno. Sage tu igrajo podobno vlogo kot moderna sodna praksa – pokažejo, kako so se pravne določbe, pojmi, pravila in načela uporabljala oziroma interpretirala ob soočenju z dejanskimi situacijami. Miller te zgodbe pozna v nulo, zato lahko o njih govori leta, kar tudi počne, čeprav se občasno prekine, da se razburi zaradi kakšnega od perečih problemov sodobnega sveta. Kako bi torej v nekaj stavkih povedal, kaj je tako zanimivega v islandskih sagah?

Izjava.

Kljub temu da je Islandija eden izmed tistih pregovorno zakotnih krajev, oddaljenih od civilizacije, njen literarni in pravni opus v mnogih ozirih presega dediščino krajev, ki so v istem času veljali za središča, na primer Norveška, Danska in Francija. V tem oziru nastopa kot radikalno odstopanje od predstav o odnosu med centrom in periferijo, saj je prav stara islandska družba izvor številnih zgodovinskih virov, ki pričajo o drugačnem poteku meja med obrobjem in središčem.

Izjava.

Med pojavi, ki jih pogosto zasledimo tako v staroislandski literaturi kot v pravu, sta izobčenstvo in motiv izobčenca.

Izjava.

Prav to nabiranje in združevanje izobčencev je predstavljajo nevarnost, da bi se ti povezali v nekakšno alternativno skupnost izključenih in ogrožali vključene. Zato je islandsko pravo uvedlo institut odkupa svoje izobčenosti z ubojem določenega števila soizobčencev.

Izjava.

Polna izobčenost oziroma »full outlawry« iz islandske družbe je predstavljala paradoks, saj izključeni pravzaprav ni mogel zapustiti prostora, iz katerega je bil izobčen. Znašel se je torej v situaciji, ki v današnjem času spominja na položaj notranje razseljenih oseb. V primeru slednjih, ki so prisiljeni zapustiti svoje bivališče, vendar hkrati ne morejo zapustiti državnega teritorija, pride do podobnega izpada iz politično-pravnega okvira. Čeprav notranje razseljeni za razliko od islandskih izobčencev niso formalno izobčeni, torej sankcionirani z neko uradno odločitvijo, so "out of the law", izven prava, saj izpadejo iz mednarodnopravnih opredelitev begunstva.

Izjava.

Poleg izobčenja Miller izpostavi tudi koncept svetega ali helgi, ki se v islandskih sagah in pravnem korpusu pojavlja v različnih besednih zvezah in pomenih, od svetega strela puščice, ki se je uporabljal kot uradni kriterij za merjenje distanc, do svetega prostora oziroma svetosti, lastne nekemu posamezniku.

Izjava.

Z razmislekom o izobčenstvu in svetem v srednjeveški islandski družbi je povezan tudi koncept tujega, družbi nenavadnega in zunanjega.

Izjava.

Pozicija tujca v stari Islandiji je bila neugodna predvsem zaradi pomanjkanja sorodnikov in zaveznikov, ki bi v družbi ustvarjali zavest, da je ta oseba lahko maščevana v primeru njenega uboja oziroma da ima podporo, s katero se lahko odzove na posege v svoje pravice. Miller pojasni, da je bila stopnja odtujenosti odvisna tudi od tujčevega porekla in statusa v njegovem domačem kraju. Zato so tujci pogostokrat ponarejali svojo identiteto in ustvarjali mite o svojem plemiškem poreklu. Priznanje kredibilnosti skonstruiranega družinskega drevesa je pravzaprav pomenilo priznavanje določenega družbenega položaja, s čimer so se že otresli svoje odtujenosti.

Tisto, kar je po Millerju skupno konceptom svetega, izobčenega in tujega, so meje, ki tako v pravu kot v obči percepciji razmejujejo notranje od zunanjega, znotrajpravno od izvenpravnega, dovoljeno od prepovedanega.

Izjava.

Miller izpostavi, da je pravo včasih nezmožno začrtati linijo, oziroma da je tudi pravu postavljena meja. V svojem članku De minimis et de maximis non curat lex se igra s pravnim načelom minima non curat praetor oziroma minima non curat lex - zakon ali pretor se ne brigata za malenkosti. Na podlagi primerjave primerov iz islandskih sag in prakse ameriških sodiščih izpelje koncept, da je pravo sposobno operirati samo v relativno stabilnih, zmernih situacijah. Svojo mejo doseže pri obravnavi ekstremnih primerov – bodisi premajhnih, bodisi prevelikih.

Izjava.

Podobno kot pravo ima tudi Miller svoje optimalne točke funkcioniranja. Izven proučevanja islandskih normativnih zbirk in sag je njegovo glavno področje zanimanja nekakšna komična intersubjektivnost. Ena izmed takšnih njegovih knjig, Anatomija gnusa, je bila prevedena tudi v slovenščino. Ker Miller v času snemanja intervjuja kaže visoko pripravljenost za komentar o politiki in volitvah v ZDA, mu zastavimo vprašanje v povezavi z gnusom Hillary Clinton do:

Izjava.

Eden izmed vidnejših povolitvenih dogodkov je bil udarec, ki ga je prejel eden izmed predstavnikov alt-right Richard Spencer. Kot specialist za krvno maščevanje in gnus ima Miller precej drugačno stališče do nasilja kot ostali akademiki, ki so fizično obračunavanje po večini obsodili kot absolutno nesprejemljivo v katerikoli okoliščini.

Izjava.

Edina stvar, ki lahko Millerja prevzame bolj kot ameriška povolitvena politika, je kritika akademske sfere. Pri tem opozarja na spremembo v študentski politični praksi, ki je po njegovi oceni v zadnjem desetletju zašla s poti v izumljanje novih spolnih opredelitev, izbiranje svoji novi spolni identiteti ustreznega stranišča, zatekanje v varne prostore in politično korektnost.

Izjava.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

nice!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness