Arhitektonika entnacifikacije

Arhitektonika entnacifikacije

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 4. 2020 - 13.30

Ministrstvo za notranje zadeve je za področje Münchna dne 23. 10. 1934 izdalo naslednje poročilo: »V noči iz 20. na 21. oktober 1934 je bila za celotno mestno področje izdana patrulja zoper vse uradnim organom poznane homoseksualce. Od osme ure zjutraj so trije uslužbenci in policijski pes pregledovali Angleški vrt, dva sta pokrivala Maksimilijanov trg in okolico, zlasti strogo so bile nadzorovane znane točke zbiranja, in sicer prostor s pisoarji na glavni železniški postaji, veceji na Petrovem trgu in na Maksimilijanovem mostu. Racija je bila izvedena na tej in tej ulici ter v tem in tem lokalu, tudi v s strani gejev pogosto obiskovani krčmi Črni ribič. Od 145 prijetih oseb je bilo 99 izpuščenih, 39 pa jih je ostalo v preventivnem priporu, od koder jih bo kasneje bavarska politična policija premestila v koncentracijsko taborišče Dachau.« 

Navedeno poročilo temelji na 3. 7. 1934 izdani direktivi, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot strogo zaupno posredovalo policiji za vzdrževanje javne morale. Z njo je bilo naloženo, da se mora z vsemi na razpolago danimi sredstvi poseči v kakršnokoli obliko protinaravnega nečistovanja. Kombinacija dokumentov nas postavi v tretje nadstropje Centra dokumentov nacionalsocializma, dokončanega v mesecu aprilu leta 2015, ob 70-letnici osvoboditve mesta München izpod nacizma. 30-milijonski projekt je postavljen na temeljih t. i. Braunes Haus, ki je bila od leta 1930, ko jo je Nacionalsocialistična nemška delavska stranka kupila, pa do njene porušitve v zračnih napadih ob koncu druge svetovne vojne centrala nacistične stranke, v kateri so imeli pisarno sam Hitler, vodstvo rjavosrajčnikov in vodstvo Schutzstaffel, organizacije, ki je bolj znana po zloglasni kratici - SS.

Če je stavba takrat predstavljala center nacistične zasedbe širšega območja približno petdesetih stavb, v katerih je bila vzpostavljena mreža nacistične birokracije, naj bi nova stavbna arhitektura z otvoritvijo v letu 2015 »v korespondenci z mestnim okolišem« izrazito prepoznavno dajala vtis preloma s svojo zgodovinsko vlogo. Če povzamemo še nekatere cilje arhitekturnega natečaja, na podlagi katerega je Center dokumentov nastal, naj bi hrbtenico celotnega projekta ponazarjal arhitektonski koncept, ki naj ne bi povzročal pretirane sentimentalnosti in občutka spominskega obeleževanja, temveč bi si prizadeval odsevati funkcionalnost demokratičnega učenja ter izobraževanja o problematiki.  

»Koncipiranje Centra dokumentov je zavestno usmerjeno v ta prostor kot kraj zločina, pri čemer gre za soočenje z žrtvami in z osebami, ki so vznik nacionalsocializma povzročile,« idejo opredeli Winfried Nerdinger, profesor zgodovine arhitekture in ustanovni direktor Centra dokumentov, »poudarek pa je na odkrivanju vzročnih povezav in pogojev, ozadja in funkcij ter biografskih dejstev, ki naj to historično stvarnost poskušajo razložiti, ne pa razvijati empatije.« Nerdinger je na čelu štiričlanske znanstvene skupine - večinoma so bili to zgodovinarji z različnih nemških univerz - nacionalsocializem v Münchnu kot glavnem mestu gibanja predstavil na domiseln in večplastno diskurziven način. Z začetkom v najvišjem, četrtem tematskem nadstropju se obiskovalec najprej seznani s formacijo nacionalsocialistične ideologije v 19. stoletju, s predstavitvijo prvega Hitlerjevega puča v Weimarski republiki in z dogajanjem vse do prevzema oblasti leta 1933. 

Obiskovalca, ki ima sicer kot študent zastonj vstop, pri tem ovira množica članov nemške zvezne vojske, katere starejši člani imajo privilegij prenosljivega lesenega stola in ki med ločeno vodeno predstavitvijo divje sodelujejo. Hrušč mu nekoliko otežuje popolno razumevanje avdio predstavitve, katere preko enostavnih naglavnih slušalk podana vsebina tokrat še dodatno razčlenjuje fenomen politične propagande. Delovanje te je sicer nazorno predstavljeno še s kopijami propagandnih plakatov in znanstveno potvorjenih dokumentov, ki naj bi dokazovali pretirano množenje židovskega populusa. Čeprav vsebinsko tipična, je predstavitev oblikovno izvirna: pozornost prevzame zlasti obskurno prikazovanje boljševiškega tipa zla. Pred geji in Judi so naciste motili komunisti. 

Tudi v nadaljevanju je zanimanje zbujajoča zlasti pluralnost forme. Sovjetski ujetniki, denimo, so bili tega in tega dne na prisilno delo poslani v eno in nato še v drugo regionalno tovarno vojnega blaga. Da so bili delodajalci na njih lažje pozorni, so imeli ujetniki na hrbtu oznako SU, krajše za Sowjetische Union. Pred privilegiranimi nemškimi hipsterji so torej znamke nosili Rusi. Hugo Boss in BMW sta le dva primera družb, ki so v vojnem času profitirale ob zastonj delovni sili. Lep in podoben primer kapitalističnega izkoriščevanja dane situacije, čeprav ob očitno drugačnih zgodovinskih pogojih, bi bilo sicer še izredno množenje ad hoc premium kosov tradicionalne bavarske noše, ki postane v času Oktoberfesta pravilo. Tudi ta najde mesto v Centru dokumentov, kot prikazuje ena izmed prispevku priloženih slik na spletni strani. 

Ob koncu stalne razstave sledijo film o osvoboditvi Münchna in klasične predstavitve nacistične kapitulacije, presenetijo pa obsežne zbirke biografij žrtev, ki vključujejo Rome, Jude, ženske aktivistke in nekatere druge sicer zapostavljene skupine oseb. Skratka, gotovo je na ogled ponujena neka nova dimenzija podatkov, ki so drugje izpuščeni. Primer povsod drugod, razen na dogodkih zmedenih nemških ustavobranilcev manj problematiziranih tem je tudi predstavitev sodobnejših in nič kaj pozabljenih nacionalističnih tendenc, ki v Nemčiji, zlasti v zvezni državi Saški, dobivajo vedno nove manifestacije: primer teh je denimo gibanje Nationalsozialistischer Untergrund ali pa kontroverzna politična stranka Alternative für Deutschland, ki tudi v bavarskem parlamentu dosega več kot 10-odstotkov sedežev. Vendar nota ob vsem tem precej striktno ostaja znotraj zastavljenih programskih načel, izkušnja pa nemoralična.

Česar ostale ustanove ne ponudijo - podobne ustanove, denimo nürnberški Dokumentacijski center nacionalsocialistične stranke, to je v muzej nacizma predelan kompleks za praznovanje dnevov rajha, pa ostanejo na ravni površinskega popisovanja grozot - je možnost vpogleda v delovanje nacizma kot institucionalno vzpostavljenega sistema norm. Dostop do dokumentov razkrije, da je bil nek upravitelj posestva Hans Mend iz Berga dve leti zaprt – vendar tokrat zaradi tega, ker je v eni izmed krčem trdil, da je homoseksualec sam Hitler. 

Dejansko razsvetljenje doživi obiskovalec z vstopom v klet, ki so jo sicer nacisti kot nekoliko bolj skrito mesto centrale uporabljali za zapiranje in mučenje političnih nasprotnikov. Ta je predelana v manjšo knjižnico, ki vključuje kopije dokumentov, monografije z vseh možnih področij, zbirke aktov sodišča in državnega tožilstva, popise medicinskih poskusov in seveda, kot se za Nemce spodobi, varnostnika, ki ti ob vstopu prepove vnos neprozorne plastenke. Z vstopom v bazo podatkov tako obiskovalec konča, ampak v bistvu šele začne z obiskom. 

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness