Crkavanje klime

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 8. 2021 - 13.30

Včasih, resda redko, toda včasih se mi dozdeva, da sem si s svetom in samim seboj na jasnem. Da stvari delam prav in pravočasno in zadosti, da v življenju ne zamujam in ne prehitevam in da moje zatrapanosti v sanje, v zaužite spodbujevalnike čutenja in v ljudi, ki jih ni, niso neumne nedolžnosti, izrazi moje medle prejebanosti z materino ljubeznijo, temveč vidiki te jasnosti, nejasne gotovosti. O tem in na tak šarlatansko preprost in objesten način razmišljam, po malem pa tudi čutim nekje med želodcem in grlom, ko v zgodnjih jutranjih urah dolenjske regionalke zamenjam za avtocesto A1 naših južnih sosedov.

Zajahaš jo, ko so v zraku še zmerom prisotni hlapi cvička, pritisneš na plin in drviš mimo zarje nad liškimi gozdovi, vse dokler te ne zajame vonj morja in njegovih igličastih glasnikov, pomešan z vonjavami od sonca prežganih smeti na počivališčih. Še en vdih in občutek izzvenevanja nihilizma, ki me morda niti ni nikoli zares zavzel, postane na las podoben kisli potovalni slabosti neprespanega in praznega želodca, ki je ni mogoče izbruhati. Smisel nato vložen, kakršen je, nekje med želodcem in grlom čaka na dni hude vrednostne lakote, ko prostora za beg ne bo več, pa čeprav bi vase zlil vsa cepiva tega, po novem jasnega sveta.   

Na zadnjem begu sem ugotovil, da evropski integracijski prijemi pri šahovničarjih delujejo, kot da bi jih »naumil« sam ban Jelačić na konju. Marketinški klic »pet kuna sladoled, deset kuna trampolin« se zdi kot stvar nekega prejšnjega, negotovega življenja. Že pred časom je omenjeni klic nadomestil nemi znak »pet kuna pišanje, deset kuna sranje«, za katerega sumim, da je del maščevalnega plana za vse »kuzarce vode«, ki jih že trideset let naročamo po Krkih, Rabih, Cresih in ostalih otokih kvarnerske Slove… čuj ti mene, Hrvaške.

Zdi se, da nam skušajo Hrvati vede ali nevede postopoma speljati nam na kožo pisano vlogo Avstrijcev v šupku Evrope, tiste Evrope, ki se bo, ko jo vsi dosežejo, verjetno odcepila od same sebe in ustanovila svojo Ameriko. Vanjo nas bo lahko potem spet leta in leta vključevala, popravljala ovratnike naših srajc in nam ravnala kravate – »to ti je civilizacije, brate«. Dubrovnik bo do takrat postal šolski primer evropskega obmorskega mesta; plaže, ozaljšane izključno s petzvezdičnimi hoteli in načičkane s pretežno nacionalpopulističnimi grafiti, obkrožene z ulicami, na katerih denar odpada od človeka kot koža luskavičarja – v kosmih in neprestano. Dubrovnik je tako rekoč utelešenje Gorenjčevih nočnih mor, iz katerih se najhitreje zbudiš, če od tam skočiš čez mejo, v Hercegovino.

Koliko časa še imamo, preden se bo Evropa odcepila od same sebe, najlažje preverimo prav v Hercegovini. Če je ta Freudu pomagala, da se je po spodrsljaju, poimenovanem po sebi, spomnil imena tistega zdravnika na vlaku, kako ne bi pomagala nam, da se spomnimo, kaj Balkan v svojem jedru še vedno je in kaj je to balkanstvo, zavedno jugovićev in naše nezavedno, navzven strukturirano kot pahorjanska govorica o spravi, dialogu, miru. Žilava je ta Hercegovina in njena arterija, Neretva, me vodi do Mostarja, kot da so vse stranpoti le slepe in zamašene vene. Poslušam domačinko, ki govori o tem, kako je za časa vojne Ulica Alekse Šantića, enega največjih pesnikov sevdaha, predstavljala frontno črto, koliko žrtev je terjal lokalni Sniper Tower in koliko stanejo zbrana dela Alije Izetbegovića. Namesto njih kupim džezvo, ki pušča – kot zanalašč, ker me lepota Starega mostu in stare mostarske gimnazije v barvi breskve, najlepše daleč naokoli, vnovič ne prepriča. Pušča me samega v sebi, z blokirano francoščino na jeziku in z očmi, ki gledajo in dopuščajo, da sentimentalnost oblega nedozorele možgane. To je Balkan, med drugim, vsa ta zapuščena joie de vivre.

Prehod med Federacijo BiH in Republiko Srbsko na poti proti črnogorski meji nakazujeta le pozdravna tabla in neprečrtanost cirilskih napisov. Zabačenost je ista, beda prav tako in celo krave mukajo enako, mamicu im kozmopolitsku, a je eno vseeno eno in drugo vseeno drugo. Edini izbruh srbstva in powerslavja doživim v mestecu Bileća na skrajnem jugu Hercegovine, kjer uletim v restavracijo, katere dve tretjini zaseda prava srbska svatba. Vsi stereotipi so prignani na kup: zastave, harmonika, pa silikon in rafal iz puške. Dve uri čakam na nekem mejnem prehodu s Črno goro bogu za hrbtom, nakar sem deležen policistovega augenmasa na delu. V trenutku preceni, da sem v redu in da lahko nadaljujem svojo pot. Dve uri čakanja za trideset sekund dela – tudi to razmerje je Balkan, med drugim.

Črna gora pa … kot Črna gora, točno taka, kot sem si jo predstavljal. Pol prodanega Rusom, pol Američanom, vse skupaj Kitajcem, povsod vmes pa naravne lepote brez primere. Skadarsko jezero, Virpazar, Kotor, Cetinje, razdalje so kratke, ceste pa ovinkaste, ozke in navkreber. Ves čas premišljujem, zakaj imeti v Črni gori bembaro ali merdža, če dovoljena hitrost le redko presega osemdeset kilometrov na uro. V odgovor se na glavni cesti med Danilovgradom in Podgorico spustim na približno deset kilometrov makadamske ceste, ki jo moj corsakov komaj zvozi, medtem ko mi džipi, roverji in cruiserji, švigajoč in prehitevajoč, dvigujejo pocestni prah. Slovnično občujem z njihovimi razširjenimi sorodstvi, kljub temu da vem, da bi mi osemdeset posto teh voznikov zaradi tega verjetno polomilo noge. S cevjo, odlomljeno od mojega avta. Še nikoli nisem videl, da bi popravilo ceste terjalo toliko kilometrov relija, niti da bi situacija zaradi tega tako hitro eskalirala.

Pogosto, resda ne vselej, toda pogosto se mi dozdeva, da si s svetom in samim seboj nikakor nisem na jasnem. Da stvari ne delam prav, da jih delam prepozno in premalo, da zamujam in prehitevam in da so moje zatrapanosti, vložene v tisoč besed, vredne počenega groša in pisateljskega ateljeja na psihiatriji. O tem in na tak šarlatansko preprost in objesten način razmišljam, po malem pa tudi čutim nekje med želodcem in grlom, ko v poznih večernih urah avtoceste in regionalke zamenjam za parkirišče pred blokom. Takrat me izčrpana, napol crknjena klima spomni na to, da je hlad jasnosti potrošna roba, ki se je na tem svetu ne da zavarovati.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness