Ljubljana na steroidih

Ljubljana na steroidih

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 10. 2020 - 13.30

Utrecht, četrto največje nizozemsko mesto, je, če parafraziram izjavo sošolke med uvodnimi predavanji, kot Amsterdam brez steroidov. Amsterdam je od Utrechta večji po številu prebivalcev in površini, ki jo zaseda, a tudi po prepoznavnosti, prav gotovo zaradi svoje turistične identitete. Kanali so širši, tipične nizozemske hiše nekaj nadstropij višje, število institucij, namenjenih raznim umetnostim, desetkratnik tukajšnjega in prav na vsakem vogalu stoji trgovina s spominki. Ali pa travo. Če se za Amsterdam zdi, da je center oblikovan okoli treh tematskih sklopov - rdeče četrti, turizma in pohanja, je središče Utrechta tudi zaradi njegove majhnosti še vedno namenjeno predvsem njegovim prebivalcem.

Pred selitvijo je bila moja ideja mesta Ljubljana, zato večjega kulturnega šoka ni bilo. Mesto, skozi katero teče reka Ren, se mi po mesecu dni zdi kot le malo zahodneje ležeča slovenska prestolnica, ki jo, ko slišijo, od kod prihajam, domačini navdušeno pohvalijo, kar še podčrta občutek nekega nevidnega sestrstva med mestoma. Enotna podoba mesta, zvesta opečnatim vrstnim hišam in z izjemo nekaj nebotičnikov zelo nizkim stanovanjskim zgradbam, na prvi pogled resda nima toliko skupnega z veliko bolj raznolikimi ljubljanskimi ulicami. Podobnosti privrejo na plano šele, ko nekega dne ugotovim, da se moj vsakdan tu in v Ljubljani skoraj ne razlikujeta. Tako v Sloveniji kot tu je mesto v doglednem času obvladljivo s kolesom, butični center ostaja zaprt za avtomobile, njegova peš cona, polna kafičev in lokalov, pa vsak dan žubori od ljudi, ki kofetkajo.

Že po nekaj dneh pa postane jasno, zakaj Nizozemska takoj za kanali in tulipani sproži asociacije na kolesarstvo. Kot nekdo, ki še vedno vztraja, da nikoli ne bo imela izpita za avto, se tu v primerjavi z Ljubljano počutim veliko manj neprilagojeno. Tukajšnje podnebje je z jesenjo prineslo dolgo obdobje deževnih dni, a ko na rdeči luči pri sosedu opazim ne le dežni plašč, temveč tudi dežne hlače, kar malo olajšano ugotovim, da me tu ljudje ne bodo začudeno opazovali, ko ob deževnih dneh še vztrajam na kolesu. Nasploh je marsikaj, kar pri nas zaradi izrazito avtomobilistično orientirane kulture izpade odbito, tukaj normalno. Cimra je tako v košari na kolesu iz trgovine prepeljala otroško posteljo in jogi, prehitela sem že gospoda, ki je tako prevažal stol, in tudi ob odhodu na potovanje kolo ni ovira. Ena roka kolesarke je namenjena krmiljenju, druga pa ob kolesu drži potovalni kovček - zakaj pa ima koleščke, če ne zato, da bi ga peljali.

Tudi njihova kolesarska infrastruktura so že skoraj utopične sanje. Mestnim stezam, ki zaradi obsega in kompleksnosti zahtevajo poznavanje in upoštevanje avtomobilističnih cestnoprometnih predpisov, se pridružuje še ekstenzivno omrežje medkrajevnih poti. Princip oštevilčenih vozlišč omogoča preprosto orientacijo tudi tistim, ki še vedno vztrajamo pri tako imenovanih neumnih telefonih. Sledeč zaporedju številk ob kolesarskih poteh lahko potujemo po lastnih ali vnaprej predvidenih trasah, ki med sabo povezujejo tudi večja mesta. Ker je tudi po večurnem kolesarjenju tako za nami kot pred nami le ravnina, lahko v povprečni formi do Amsterdama prigoniš nekje v štirih ali manj urah.

Mesto Utrecht je izrazito antiavtomobilistično. Ceste so večinoma prazne, avtomobili pa čez teden parkirani v družinskih soseskah ‒ po večtedenskem opazovanju se mi zdi, da jih na sprehod odpeljejo le ob nedeljah. Mestno jedro je tako ali tako za promet popolnoma zaprto, ima pa največjo garažo za kolesa na svetu. Statistika pravi, da v Utrechtu ‘živi’ več koles kot ljudi, kar so mi razložili takole: eno kolo imaš za vsakdan, potem vsaj eno ali pa dve za šport, eno je nevozno, eno pa zložljivo za na vlak. Nič čudnega, da se mi je sprva zdelo, da je Nizozemska kolesarsko vsaj kakšen korak pred nami. A po nekaj tednih in obiskih bližnjih večjih mest, pa pogovorih z nizozemskimi prijateljicami, so se sanje razblinile, saj se je izkazalo, da je to prej lokalna specifika kot pa lastnost vsakega nizozemskega mesta.

A Utrecht ni potencialna verzija Ljubljane prihodnosti le v vseh dobrih aspektih. Kaj lahko je prototip mesta, ki je veliko bolj podleglo trendom globalizacije in gentrifikacije. Kljub vztrajnemu ohranjanju unikatne arhitekturne podobe je v njem izredno težko najti alternativne prostore, ki bi ponujali mesto v mestu različnim marginaliziranim vsebinam. Je kot Ljubljana, ki bi imela namesto Metelkove in Roga desetkrat več identično oblikovanih hipsterskih kafičev. Je Ljubljana čez nekaj let, če se ne bo kmalu začelo reševati stanovanjske stiske mladih in študentov, saj odbitih cen nimajo le sobe v centru, temveč tudi v četrtih, ki so z javnim prevozom oddaljene tudi do petindvajset minut. In je bel, tako očitno bel, kot da se ne nahaja v državi s kolonialno preteklostjo in imigrantsko sedanjostjo, na koncu se sprašujem le, kam so potisnjeni njihovi ‘drugi’. Skoraj tako kot doma, torej.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness