Schmensiaria generica

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 2. 2021 - 13.30

Všeč mi je med karanteno se sprehajat po stari Ljubljani. Proti večeru socialni vakuum zalije koridorje med stavbami in ostanejo le še ... granitne kocke, tlakovci, asfalt ... realnost. Nič turistične vzhičenosti, ki iz provincialnega baroka primašta idilično selfie-fasado. Nič neobrzdane želje biti Nekje, kjer se ti bo zgodilo Nekaj, pri čemer si kobiličji roj ne vzame časa ne za eno ne za drugo, preden odvihra k naslednji fatamorgani. Nič hlastanja po generični robi v izložbah, ki si z izkoriščanjem kitajske delovne sile na vse kriplje prizadeva simulirati unikatnost. Nič promenade. Ni niti uvoženih kelnarjev za uvožene goste v uvoženi piceriji. Ostane rahel alpski vetrič in blago razkrajajoč vonj reke. Ljubljana se mi po desetletjih zopet pokaže kot tista provincialna vukojebina - v kateri si se moral prekleto potruditi, da si našel še kaj odprtega -, ki se je spomnim iz srede devetdesetih. Prikaže se mi spet kot kraj, ki ni zgrajen iz fantazem, pač pa iz ometa, ceglov in žbunja v betonskih teglcih - kot mesto, torej. 

Po to izkušnjo zadnja leta, kadar utegnem, zbežim v Trst. Med razpadajoči omet in naspidirane motoriste. V smog in pristaniški smrad. V mestni vrvež lokalcev, kjer srečaš vse razen SUV-jev in vila blokov. Mesto normalnih proporcev, dodobra zguljeno, z občasnimi zaplatami dolgčasa, je mesto, ki ga moje nezavedno še prepozna za mesto. Seveda se bo nekdo oglasil - »stari, ti romantiziraš« - in - »ne mi rečt, da Trst nima svojih malomeščanskih snobov«. Slednje drži. A najlepša manifestacija malomeščanstva ni v Trstu, pač pa malce bolj severno. Pojdi z mano. 

*** *** ***

Zapelješ se na sever Tržaškega zaliva in parkiraš nad Devinskim gradom. Poiščeš Rilkejevo pot, ki te vodi po robu kraških pečin, od koder lahko daleč spodaj opazuješ jadrnice in gojišča dagenj. Srečanju s smrdljivim avtokampom in zijali za žičnato ogrado sledi sestop skozi grmovje, iz katerega štrlijo ruševine recepcije kampa iz polpretekle zgodovine, temu pa pristanek v sesljanski marini - zguljen asfalt, štanti z nebroj oblikami ocvrte hrane in razpadajoča plaža, vse skupaj najbrž zadnjič obnovljeno v osemdesetih letih. Vseprevevajoča melanholija poražencev kapitalistične dirke te ne more pripraviti na to, kar te čaka v naslednjem zalivu. 

*** *** ***

Na prvi pogled se zdi, da se je v klif zarezal modernistični hotel, ki se z dobrimi petnajstimi nadstropji razteza od gladine do kraškega roba. Nato pa je veter tja nanesel trose idilične ribiške vasi, ki se je zarasla v njegovi sredini. Na drugi pogled prepoznaš domače oblike nakupovalnega centra - ogromno garažo v pečini, sivo tlakovane pešpoti in “kuriran nabor butičnih trgovin”. Dobrodošli v Portopiccolu. Kraju, ki te prepričuje, da je mesto - s stavbami čudnih oblik in tlorisov, vsemi iste karamelno bež barve; z okni točno dveh različnih velikosti, katerih izmenjavanje naj bi zakrilo, da jih je narisala ista arhitektova roka v enem zamahu; s kletnimi okni, ki so dejansko izpušne reže klimatske naprave. Mediteranska vratca v delavnico so recimo prostori za vzdrževalno osebje, saj se Potemkinova vas ne čisti sama. Rustikalni kamniti prizidek hišice v sebi razkrije dvigalo. Pa vendar Portopiccolo ni hotel, čeprav je v njem tudi hotel; ni shopping mall, ker so stanovanja naprodaj; tudi ni mesto, ker upravitelj naselja pričakuje od lastnikov dostojnost, da v Portopiccolu niso redno nastanjeni - kaj tako eksistenčnega bi bilo vendar prostaško. 

Ah, rečeš, že vem, gre za luksuzno varovano sosesko, ampak ni ne luksuzna ne varovana. Cene niso nepredstavljive. Biofensisendviček 50 % dražji od ljubljanskega, parkirišče cenejše kot v Bohinju, dostop do plažnega kluba te bo stal vsaj 30 evrov na osebo. Drago, ampak predstavljivo drago. V pristanu so jahte, a ne res drage. Pohištvo v lokalih bi lahko bilo iz IKEE. Portopiccolo ni kraj bogatašev, ampak navzgor mobilnega srednjega razreda z mentaliteto nabuhlih SUV-jev in vila blokov. Portopiccolo je 100 % čisti koncentrat zokifikacije. Ne bi se čudil, če bi za vogalom zagledal Koželja in Zokija, kako vneto pišeta zapiske. 

»Daj, piši: garaža, hotel, šoping center, bež barva pa javno-zasebno partnerstvo.«

Portopiccolo razgali piccolomentaliteto piccolomeščanov. Ljudi, ki ne ločijo pravega kraja z zgodovino in živo skupnostjo od treh zidov s streho. Ljudi z logiko najnižjih skupnih imenovalcev, ki zapopadejo, da je avto drag šele, ko je velik - in da bi izrazili svojo ekonomsko nadmoč, ti ga mone zaparkirajo v faco v momentu egojakulacije. Če enačiš menjalno vrednost z izkušnjo, je pravzaprav vseeno, kje si - v Monte Carlu, Portorožu ali fatamorgani severno od Trsta. Vrednost doživetja je višina računa. Važno pa, da je čisto - in Portopiccolo je čist ko’ Kampus. Edina dodana vrednost je publika, ki naj občuduje razkoš, zaradi česar je rampa Portopiccola visoko dvignjena tudi za nas, finančno podhranjeno rajo. A kot lokacija zgolj ekonomske izmenjave je mali pristan mesto duhov - prvega septembra nas je bilo tam nemara petnajst. Hodeč po praznih ulicah, ne ubežiš občutku, da se bo cela reč razblinila, če trikrat pomežikneš. Ali pa se bo iznenada prikazal vunbacitelj in te, negodnika, pospremil ven iz schmensiarie generice

*** *** ***

Portopiccolo ni kraj v vakuumu, čeprav si na vso moč prizadeva za takšen vtis. Poleg uradne leži čisto dostojna divja plaža, od koder lahko občuduješ avtohtono kraško floro, gojišče dagenj direktno pred šmensarijo ter ogromne razpadajoče pomole. Preden sta se namreč obe strukturi malega pristana - modernistična in postmodernistična - leta 2015 hkrati ugnezdili na svojo lokacijo, je bil na njej opuščeni kamnolom. Oziroma v ekonomskem žargonu: tam je bilo “degradirano območje”. Kot je bilo pred obnovo degradirano okostje Cukrarne v Ljubljani, četudi se je razraslo v živalski rezervat sredi centra. Kot je degradirana Tovarna Rog, četudi je udejanjila v EPK-programu napovedano pobudo akcije meščanov od spodaj navzgor. Ponovimo piccololekcijo: območje ni degradirano, če na njem poteka ekonomska izmenjava, je na njem možno parkirati SUV ali jahto, je bež barve in je čisto ko suza

Doma plesni zokifikacije ni moč ubežati niti izven centra, saj se infestacija širi po mestnih žilah in preobraža ulice, kot sta Vodnikova in Parmova, v od zgoraj vsiljene brezdušne uprizoritve Ikeinega kataloga s točno definiranimi vlogami uporabnikov. Izginjajo ulice kot nevtralni prostori srečanja, ki jih napolnijo in preoblikujejo skupnosti, vreme in rastje. Izginjajo tudi osebne zgodovine prebivalcev, ki smo si kraje vpisali v spomin. Tako iščem mestne oaze, od koder še puhti vonj egalitarnega socializma. Utilitarne površine, ki jih vsakdo lahko uporablja po svoje in se ne pretvarjajo, da so kaj drugega kot tisto, kar so. Zapuščene ceste ob industrijskih conah. Podhodi. Vrtički, ki za živo mejo skrivajo deset razpadajočih biciklov in tri nakupovalne vozičke, kot je edino pravilno. Najraje ne bi razkril svoje najljubše poti, ampak je itak prepozno. Videl sem načrte. Skušal si jo bom vtisniti v spomin, preden MOL tam zgradi ... Jebeni. Faking. Velodrom

 

*** *** ***
V delu članka je za podlago uprabljen posnetek Grey Heron Robertine Šebjanič iz 2020. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.