SI SE SPREHODIL PO MESTU?

Stojim na pont des Arts in zrem v leni tok Sene, glavne arterije Pariza. “Isn’t it romantic honey, we’re finally in the city of lights!” zaslišim na svoji desni. Če bi lahko, bi par ameriških turistov na most gotovo priklenil tudi ključavnico z vgraviranimi inicialkami. Včasih se mi zdi, da je mesto le kulisa, igrišče za trume turistov, ki uživajo v haussmannovskih mansardnih mestnih vilah in pristno francoski izkušnji. Morda bo par pozneje zavil v Louvre in se mimo Nike Samotraške sprehodil do Mone Lize, stisnil selfie in se mimo Napoleonovega kronanja odpravil do izhoda ter svojo pot nadaljeval po tulerijskih vrtovih.

Turist je v Parizu na misiji - obiskal bo čisto vse najpomembnejše kulturnozgodovinske točke v mestu v treh do petih dneh, kolikor traja njegov obisk. Mesto si bo ogledal, spregledal pa bo njegovo zgodovino in prebivalce, saj ga bo razumel kot muzej, v katerem si lahko ogleda kurirano predstavljeno dediščino, ki jo sicer opazuje na fotografijah. Pariz se kaže kot urejeno, izčiščeno mesto brez nesnage, zanemarjenih ulic in revnih delavskih sosesk. Mesto kot iz škatlice.

Danes v mestu ni turistov. Francoska vlada je po neuspelem poskusu obvladovanja epidemije s policijsko uro od šestih do šestih zapovedala ponovno zaprtje javnega življenja. Lastnega stanovanja ni priporočeno zapuščati. Zato se odpravim na sprehod po mestu, kot ga opiše Eric Hazan v knjigi A Walk Through Paris. Hazan dviga tančico buržoaznega pogleda tujca na Pariz in nam predstavi revolucionarno, delavsko zgodovino mesta, ki ni nikoli zares izginila. Med platnicami knjige nas popelje na sprehod od jugovzhodnega predmestja Ivry do severnega Saint-Denisa. Ulice, trgi, parki in ostali prostori mesta, ki nosijo znana in manj znana imena, med navidezno enotnim sprehodom zaživijo v novi luči spoznavanja spregledane zgodovine in sedanjosti. Če je bilo 19. stoletje v Parizu revolucionarno prav zaradi njegovega proletarskega prebivalstva, je s postopnimi namenskimi posegi v arhitekturno in urbano tkivo mesto postalo igrišče in živi muzej obiskovalcev in bogatašev.

Med sprehodom skozi mesto, omejeno z že davno porušenim obzidjem in zamejenostjo na dvajset predelov, se izognemo bleščečim spomenikom, ki danes vabijo turiste, čeprav se zdi, kot da jih ne moremo obiti. Kulturno dediščino mesta vidimo v vsakem njegovem kotičku, kulturna zgodovina mesta ga je zaznamovala do te mere, da je mesto samo postalo muzej. Vsak košček tega urbanega muzeja na prostem predstavlja izhodišče za interpretacijo, vprašanje, kako bomo predmete razumeli, pa ostaja odprto. Hazan pred nami razprostira možnost razumevanja podstati mesta, ki s postopno turistifikacijo in gentrifikacijo izginja.

Na svoji poti skozi vertikalo mesta nas Hazan opozarja na barikade, ki so stale na tedaj še ozkih ulicah tako med junijskim uporom leta 1832, revolucijo leta 1848 in pariško komuno 1871. Vendar ne izpostavlja zgolj herojskih dejanj velikih imen, ki so se vpisala v revolucionarno zgodovino ali pa jo oplazila s svojo nekoč obstoječo slavo. Predstavi nam tudi imena pogosto pozabljenih revolucionarjev, ki so leta 1848 postavili temelje za danes opevano pariško komuno, čeprav so bili zgolj navadni delavci: mesarji, gradbinci, trgovci s konji, urarji … Če je zgodovina revolucij pogosto prikazana kot Delacroixova slika Svoboda vodi, jo Hazan prikaže na podoben način, kot komuno orišejo fotografije komunarda Bruna Braquehaisa - neposredno in surovo.

S postopno prenovo Pariza po načrtih Georgesa-Eugena Haussmanna v drugi polovici 19. stoletja so novonastali bulvarji na strateško pomembnejših točkah postali preširoki za postavljanje barikad. Postopna prenova postavlja temelje sedanji turistifikaicji mesta - široki bulvarji z uniformiranimi fasadami ustvarjajo kameram všečno podobo mesta. Še preden bi novi Pariz povsem zamenjal starega, je izginjajoče ozke, ponekod še srednjeveške ulice Pariza fotografiral Charles Marville; danes si lahko le s pomočjo njegovih fotografij predstavljamo, kakšno metropolo so z barikadami zasedli revolucionarji. Prenova mesta je z ulic nekdanjega središča pregnala obrtnike. Mnogi izmed njih so nekega marca pred sto petdesetimi leti zavzeli mesto. Ljudje so začeli nakupovati v veleblagovnicah.

Nova podoba mesta je onemogočila skoraj vsako možnost upora. To velja tudi za latinsko četrt, ki je dolgo ohranila podobo starega Pariza ‒  dolgo je ostala netlakovana, ulice so bile preozke za avtomobile, zgradbe zapolnjene s študentskimi stanovanji. Zato je bila lahko pomembno stičišče revolucionarne misli in skrivališče pred policijskimi patruljami. Zaradi bližine École Normale Supérieure in sorbonske univerze je razumljivo, da je latinska četrt veljala za študijsko in so bile njene ulice polne knjigarn ter sedežev založb. Toda po študentskih uporih so jo hitro prepoznali kot problematično točko, potrebno sanacije ‒ njene ulice so zapolnili z betonom in dragimi kavarnami. Študentje danes živijo v najemniških stanovanjih na obrobju mesta, kjer je najemnina vsaj trikrat višja od ljubljanske, in namesto o drugačni svetovni ureditvi razmišljajo, kako bodo preživeli mesec. Danes se v latinsko četrt lahko odpravimo na jutranjo kavo v pristno pariško kavarno in v ličnih knjigarnah poiščemo novo knjigo, ki bo stala na naši kavni mizici, obenem pa občudujemo edinstven značaj zavitih ulic, ki jih začuda ne moremo najti drugje v mestu. 

Ko dospemo na severni breg Sene in se postopoma bližamo bulvarju Boulevard Peripherique, ki ostro zareže mejo med mestom in periferijo, zapuščamo urejene ulice, obljudene s turisti, in se spustimo v skriti svet priseljenskih enklav mesta. Ostanki francoskega kolonializma, ki ne bodo prikazani v pocukranih ameriških serijah in ne ustrezajo popolni podobi mesta-muzeja, kot se ta želi kazati. Vendar tudi ta tipologija prostora izginja. La Chapelle, nekdaj prevladujoč arabski predel Pariza, je danes z nekoliko bolj ugodnimi cenami kvadratnega metra postal priljubljeno pribežališče mladih zaposlenih. Prihod srednjega razreda je prinesel potrebo po umiku čez ostro mejo nekdanjega obzidja mesta, ki ga predstavlja Boulevard Peripherique. Mesto je živi organizem, ki se ne širi - njegovi prebivalci ga preživijo ali pa jih v svoji novi vlogi turističnega Disneylanda izpljuni. 

Med sprehodom po mestu lahko izbiramo, kako ga bomo zaznavali. Lahko prevzamemo vlogo baudelairovskega flaneurja, ki mesto opazuje z estetskimi naočniki modernosti, ali pa prepoznamo točke kritične zgodovine, skrite v urbani krajini. Hazanovo pohajkovanje nas približa izkušnji debordovskega deriva - zdi se, kot da brezglavo tavamo po mestu in raziskujemo fiziografijo mesta, ki se razkriva samo na sebi, čeprav je pot natančno zasnovana. V mestu, ki postaja muzej, se ozremo na pogosto spregledane artefakte. Cilj sprehoda po mestu ni iskanje najbližjega kulturnozgodovinskega spomenika. Je iskanje zatajenega pomena zgodovine, razpršene v topografiji zamejene enote mesta.

Slika: Jarek Kubocki: Gustave Caillebotte, Paris a Rainy Day, 32nd day of Covid-19 Quarantine.