Spati v mestu, ki nikoli ne spi, 1. del

Nič te ne more pripraviti na divji zahod Združenih držav Amerike, ki te pričaka na drugi strani oceana, tudi če si namenjen na vzhodno obalo. V trenutku, ko zapustiš varno nevtralno okolje letališč in avtocest, ki se ne razlikujejo dosti od vseh drugih, si skoraj nasilno vržen v hiperkapitalistčino okolje. Ko prvič zapustiš staro celino, si težko zamisliš, da te bo kmalu po pristanku pričakala postapokaliptična veduta papirnatih hišk predmestja in megalomanskih nebotičnikov, ki falično prebadajo nebo. Da boš hodil po pločniku, ki je v lasti lastnika najbližje zgradbe. Da te bodo ogovarjali neznanci in hvalili tvojo novo roza torbo. In tako se znajdeš v New Yorku, v mestu, ki nikoli ne spi in v katerem je mogoče čisto vse.

Po predragem uberju z letališča John F. Kennedy si vržen v urbani urejeni kaos skoraj popolne mreže vodoravnih ulic in navpičnih avenij Manhattna. Obdani z reklamnimi panoji, ki nam želijo prodati Pepsi ali pa najnovejši iPhone, smo vstopili v deželo, v kateri lahko z dovolj denarja kupiš vse, tudi osebnost. Vsako križišče odpira mnogotere priložnosti za prodiranje v mesto. Vsakih nekaj ulic odpira popolnoma nov svet novega okrožja. Smo v mestu, kjer je vse tuje, drugačno in čudno. Kjer lahko kupiš le tampone z aplikatorjem in kjer ne moreš nastaviti temperature vode pod tušem. Kjer imajo stanovanja z luksuznimi najemninami slabšo zvočno izolacijo kot vsaka ljubljanska luknja in kjer v tisočakih plačuješ izključno za lokacijo. Kjer je skoraj vsaka javna površina pravzaprav v zasebni lasti in kjer te množica tisočerih glav, s katerimi deliš svoje dnevne poti po velemestu, zlahka pogoltne.

Že po krajšem sprehodu po ulicah, ki niso pretirano zapolnjene z avtomobili, nam hitro postane jasno, da ima v tem okolju vse svoje točno določeno mesto. Hitro postanejo jasne ločnice med bivalnimi deli mesta in komercialnimi ter pisarniškimi conami. Med hipsterskimi lokacijami in okoljem delavskega razreda. Neizmerno hitro opazno postane, kateri del mesta je namenjen zgolj svinjsko bogatim elitam, kateri nekoliko manj bogatim milijonarjem, kateri srednjemu razredu in kateri socialnemu dnu. Razredne razlike med prebivalci sosesk in drugih manjših predelov mesta, ki so zgolj del ogromnega konglomerata, niso le vidne – zaznamo jih lahko z vsemi svojimi čuti.

Če je vonj marihuane po letošnji legalizaciji rekreativne uporabe nekaj, kar ni nenavadno niti v najbolj komercialnem Midtownu in na preobljudenem Times Squaru, je cigaretni dim nekaj, kar v tem mestu skoraj ne obstaja. Razen v najbolj zjebanih predelih mesta, v katerih že od nekdaj živijo črnska populacija in drugi na socialnem dnu. Ko v Harlemu izstopimo iz podzemne, nam bo v mestu sicer blago vseprisoten vonj trave butnil v obraz, mimogrede pa bo gospa srednjih let na vrhu stopnic prižgala še cigareto. V tem mestu je sorta, imenovana kadilec, za evropske standarde povsem preredek pojav. Res bi bilo čudno, če bi to v Ameriki izumirajoče bitje opazili v katerem izmed bolj buži predelov mesta, kot so Chelsea, Soho ali Village. Kjer živijo ljudje z veliko denarja, se pač ne spodobi, da bi se srečevali z umazanijo nižjih razredov.

Razlike so opazne takoj, zaznane pa so lahko tudi po petih prehojenih ulicah. Govorimo o desetih minutah hoje. V času, porabljenem za sprehod iz Harlema proti Central Parku, v nobenem drugem mestu ne bi doživeli dosti. Pa smo žal v New Yorku. Srečamo lahko najmanj tri ljudi na horsu, ki v svojem deliriju ležijo na betonskih ploščah ulic in se včasih sunkovito premaknejo. Poleg negibnih nam iz polja zaznave ne morejo uiti niti tisti, ki s praznim pogledom tavajo po ulici in zgolj zamaknjeno zrejo v obdajajoči svet. Zaradi številčnosti niti ne štejemo, koliko brezdomcev nam je prekrižalo pot in nas prosilo za drobiž. Včasih se nam zazdi, da je za nas varneje, če pot opravimo s sklonjeno glavo in se na prebivalce mesta z manj sreče ne oziramo. Najboljša dežela na svetu je pozabila na svoje prebivalce, zakaj bi se nanje ozirali sami?

Enako velja za vsako vožnjo s podzemno. Nikoli ne moreš vedeti, kaj te bo pričakalo, ko vstopiš v vagon metroja. To je lahko brezdomec, ki spi na sedežu tik ob vratih, kupček človeških fekalij ali pa prijazna gospa, ki pohvali tvoje pokrivalo in te povabi, da se usedeš poleg nje. Sproti te skrivaj opozori na pretečo nevarnost ropa, ki jo predstavlja dekle na manjšem rutinskem roparskem obisku vagonov. Prehajanje med vagoni newyorške podzemne železnice je zaradi nevarnosti med vožnjo sicer prepovedano. Vendar se vsake toliko lahko zgodi, da zaslišiš zvok odpiranja vrat vagona, zvok vozečega vlaka postane glasnejši in v vagon vstopi oseba, za katero takoj veš, da te bo prosila za drobiž. »I am a retired homeless veteran from the Iraq war with diabetes type one. I wanna get a cheeseburger and a coke at McDonald’s today. I need to get three more dollars.« Postopoma vsi glasnejši in tišji kriki na pomoč zbledijo v megalomanskosti mesta, v katerem se vsak najbolj zanima za svoje lastno preživetje.

Kjerkoli v mestu si, se ne moreš izogniti pogledu na v nebo vzpenjajoče nebotičnike, ki odločno zaznamujejo obzorje pogleda majhnega človeka v betonskem pragozdu. Hkrati lahko zreš v oči brezdomca in v najvišje donosne naložbe na svetu. Pošastno visoke stolpnice srednjega in spodnjega dela otoka so na obzorju mesta vidne s skoraj vsake točke. Billionaire row je novo nastajajoča ulica, zapolnjena z neverjetno visokimi in ozkimi nebotičniki, ki so lahko inženirsko čudo, v nekaterih primerih pa popolna polomija. Te naložbe v zraku, stanovanja, v katerih najbogatejši promil procenta najbogatejših ne nujno živi, si jih pa lasti, bodo kmalu ustvarile novo zaveso med uptownom in downtownom. Sicer so nebotičniki v New Yorku že od sredine devetnajstega stoletja statusni simbol prestolnice kapitala. Z omejenim prostorom pač ni druge poti za gradnjo kot navzgor, majhna parcela lahko samo na tak način prinese ogromen dobiček. Zunanje okolje bajno bogatih je vsem postavljeno na ogled. Vendar oseb, ki uživajo v svojih milijonih ne bomo srečali na ulici, še manj verjetno na metroju. So le nevidni vseprisotni stvarniki vidne razlike. Dokler ne postanejo opazni, ker želijo postati vidni. A več o tem prihodnjič.

_______________

Foto: Petra Meterc