This is an ex-parrot! in bolj ali manj živi Monty Python

This is an ex-parrot! in bolj ali manj živi Monty Python

Recenzija dogodka
14. 7. 2014 - 13.00

London je poln vsega. Potetoviranih bojevnikov nove dobe - poslovnežev a la Mads Mikkelsen iz Valhalla rising, v semiškah in z viktorijansko pristriženo brado - ker so brki tako passé! Kričečih prodajalcev v Camden Townu. Uniformiranih šolarčkov med dinozavri. Seveda - ameriških turistov, ki celo tu kvarijo čudovito zvočno sliko … Sicer pa, če se človek ogne big benov, london eyev in drugih od množice turistov do brezdušnosti izčrpanih mest je London lahko prav prijeten. Zelen v vonju sončnih popoldnevov. Poln barv in okusov, ki jih je na vogalu Temze skoncentrirala britanska imperialno-kolonizatorska požrešnost. Prijetno temačen v pivskih beznicah. London je, po delčkih in okrajih, prijeten. Sploh zvečer, ko …

nihče ne pričakuje španske inkvizicije!

Zato sem prišla v London samo zato, da jo vidim, to špansko inkvizicijo! Menjave straž, 512-urni performans Marine Abramović, ki je ždela nedaleč stran, tone vintage šopov in celo hektolitri pregovorno dobrega piva se lahko skrijejo pred češpljico na vrhu tega potovanja!

Pretežno in delno živi Monty Pythoni so že jeseni napovedali svoj zadnji nastop. Mrtvi Chapman, pošteno osiveli in porejeni Cleese ter ostala, skoraj osemdesetletna trupa: oba Terryja, Palin in Idle, vsi na pol sprti, vsi spet skupaj prvič po letu 1980. Torej ena teh reunion-revival zadev, kot pri nas vztrajno nenapolnjujejo Tivoli …

Revival šovov sicer ne maram. Ker so večinoma neuspešen, fantomski poskus oživeti nekdaj velike stvari, ki so danes - hočeš nočeš – vsaj za moja mlada leta – muzealije in zgodovinski spomin. Umetniki - ali samo starlete - največkrat uspešno zbanalizirajo, demistificirajo, celo uničijo tisto benjaminovsko avro, ki naj bi žarela iz njihovega dela. Na kratko, razočarajo publiko. Bila sem torej skeptična, ko sem videla velike naslove, češ da se Pythonovci vračajo. Preveč jih imam rada, da bi si sploh opomogla v primeru njihovega kolapsa.

Kljub vsemu, jesen je bila siva in sanjarjenje o poletnem izletu v London za Pythonovci mamljivo. Odločitev je logično padla – pojdimo na Pythone! In ja, zgodil se je čudež – kar sem izvedela šele kasneje. Kljub najbolj počasni in nezanesljivi internetni povezavi v Ljubljani, torej na filofaksu, se nam je uspelo prebiti v internetno čakalnico in dobiti premierne karte. Te so sicer izginile v samo 44 sekundah. Zaradi blaznega povpraševanja so seveda že v nekaj urah napovedali še deset dodatnih predstav, zadnja se ima zgoditi 20. julija.

In dejansko, 1. julija zvečer so množice zbrano romale proti gigantskemu kompleksu O2 v Greenwichu na jugovzhodu Londona. Zbrano pravim zato, ker že dolgo, če sploh, nisem videla množice, ki bi se dejansko držala navodil redarjev. Torej ne bentila, prehitevala, grizla in se prerivala, da bi prišla do svojega sedeža, kakršna je navada ponekod … Pisana množica stereotipno angleških gentlemanov, poslovnežev še z aktovkami, mladih zaljubljencev pa tistih starejših, ki so vidno preveč redni gostje pubov, je do zadnjega prostorčka zapolnila dvorano. In leteči cirkus je v ritmu odjavne špice poletel.

Orkester v živo. Plesalci in pevci. Ter štirje prikupno postarani gospodje v naslonjačih s cigarami, v belih oblekah z metuljčki. The Four yorkshiremen je z obujanjem mladostnih let prilično primerno izbran začetek predstave. Ki bo, kot se izkaže v nadaljevanju, nasploh samo nostalgično obujanje spominov.

Z drugimi besedami, preigravanje vseh velikih skečev. Za intermezzo opremljenih z odlomki songov, odpetih in odplesanih - žal ne v izvedbi Pythonovcev. Pomislim, da bi vsaj prepevali lahko sami. Naj bo, saj razumem, da Cleese pač ne dvigne več noge do nosu … In res se zdi, da to nikogar ne moti. S Pythonovci je vedno tako, ali jih imaš rad enkrat in za vselej ali pa ti ni jasno, v čem je štos.

Serija The Monty Python's Flying Circus (med 1960 in 1974) plus legendarni filmi, ki so sledili, je namreč avantgarda v humorju. Prenovili so smeh, pisali kulturne reference, celo dopisali Oxfordov slovar (gl. iztočnice pythonesque in spam).

Nadrealizem in absurd sta sopomenki Pythonov. Skeči delujejo po principu katahreze, vzgon jim da element presenečenja. Španske inkvizicije pač nihče ne pričakuje v svoji dnevni! V trenutku, ko skeču grozi, da bi zapadel v šablonsko ponavljanje ali se razpustili v dolgočasno preigravanje stereotipov, ki so jih polni odri sodobnih zabavljačev, se sunkovito preobrnejo. Drzno končajo. Terry Gilliam v viteški opravi odseka ali pa Cleese kot butler s plastično kokošjo protagonistu skeča odbije glavo.

Vsakdanje situacije so potencirali do skrajnosti, da maska njihove spodobnosti popoka po šivih. Dokler ne raznese pingvina na televiziji. In odkrije resnico. Morda praznino, ki se skriva za ličnimi tapetami modelno izdelanih dnevnih sob.

Z oznako avantgarda pa pride problem aktualnosti. Kako delujejo v konkretni situaciji tu in zdaj že milijonkrat videni skeči? Gotovo, element presenečenja je manjši. In nekatere, predvsem družbenokritične reference manj aktualne. In okusi po ogledu? Zdi se, da so se Pythonovci odločili, da sodijo v zgodovinsko avantgardo. Skeči kljub veliki potencialnosti niso bili aktualizirani. Z nekaj izjemami, recimo dodanim Stephnom Hawkingom.

Dobila sem špansko inkvizicijo, tudi pingvin je eksplodiral, Blackmail še vedno deluje … Prijetno in polno spominov na še bolj prijetne večere serijskih ogledov. Ne, k sreči nikoli patetično. Bilo pa je skoraj še preveč popolno, sploh z glasbenimi vložki, spolirano do skrajnosti. Urejeno kot stavbe londonskega Cityja. Do gole, mrtve kosti samega okostja skečev.

Revivali so frankenštajnovsko početje. Ni priporočljivo. Nevarno za srce in dušo. Skoraj bi se že vprašala, ali je sploh etično do oboževalcev. In njihovih denarnic. Tako kot nam Frankenstein Mary Shelley sicer priraste k srcu zaradi nečesa človeškega v njem, so se mi, kljub vsemu, z zadnjim nastopom spet prikupili tudi Pythonovci.

Tako je bil čudovito prikupen trenutek v skeču The Dead Parrot, ko ga je Cleese nenadoma spremenil v skeč The Cheese shop in Palina popolnoma zmedel. Izbruh zadrege, dobre volje, čistega smeha. Življenja. Tistega, kar sem vedno ljubila pri Pythonovcih.

Še vedno v strahu pred angleškimi damami v klobučkih in za vedno srčna navijačica starih Grkov v nogometnem dvoboju filozofov je s postaranimi Pythonovci nostalgično za vas popevala Anja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness