Predzadnji festivalski dan Mesta žensk

Predzadnji festivalski dan Mesta žensk

Recenzija dogodka
17. 10. 2012 - 14.53
 / Kultura

Četudi je letošnji festival Mesto žensk zaznamovalo krčenje programa v duhu vsesplošnega varčevanja in zategovanja pasu, je ta kljub vsemu postregel s sprehodom čez obilico performansov, razstav in koncertov ter nam vsaj za teden dni ponudil mesto Ljubljana, ki nas je po brzicah mestnih prizorišč vodilo v radovedna raziskovanja ženske. Kakopak ne le starajoče se, se razume, temveč tudi in hkrati tiste, ki premleva svoje mesto v družbi, in tiste, ki išče robove svojega aktivizma.
V zadnjih izdihljajih nam je festivalsko vzdušje po poti naložilo ogled javne predstavitve delavnice META_DRUŽINA pod vodstvom angleške umetnice Julie Bardsley. Ta je že v septembru na avdiciji brskala za šestčlansko skupino lokalnih performerk, ki naj bi jih v prvi vrsti zaznamovala iskrenost izraza ali celo njihova amaterskost, ki bi kot nekakšna podstat ponudila še neizoblikovano odrsko prezenco. Na odru Kreatorija DIC pa so se po večini znašle tiste, ki se zares ali malo manj zares spogledujejo z gledališko in plesno prakso.
Julia Bardsley je po raziskovanju v Teresini in Riu v Braziliji in uprizoritvah za AiR na QMU v Londonu in Trouble Festivalu/CIFAS v Bruslju izvedla novo uprizoritev projekta »družina«. Ta vseskozi prevzema različne forme, saj socialni kapital performerjev, ki ga ti vnašajo v nastajajoče delo, spreminja razumevanje in posledično uprizoritve.
Tako se je na odru Dijaškega doma Ivana Cankarja pred nami pojavilo prizorišče, oblepljeno s papirjem, obrobljenim s telovadnimi klopmi, ki je sugeriralo prostor, namenjen fizični in psihološki vadbi ter vzajemnemu delovanju dinamike moči, torej telovadnico. Prostor je vizualno zaokrožila kombinacija bež-roza barve, barve, ki še najbolj spominja na človeško meso.
Velika groteskna mačeha/očim, sama Julia Bardsley, je v maniri zapisovanja arhetipskih vlog, kot so oče, mati, sestra, brat, teta, stric, na papirnato steno napotovala na različne slike, ki so jih performerke že skozi delavnico postavile, vendar je zaporedje slik ostajalo odprto, v rokah velike mačehe/očima, ki je dresiral svojo generično družino. Performerke, ki so svoj obraz skrivale v tančici nogavic, s tem pa zabrisovale za sabo vsakršno sled specifične osebnosti, so skozi gib telesa raziskovale idejo  Družine, se odzivale v trenutku in si prizadevale ustvariti meta Družino. Vendarle pa se zdi, da Julia Bardsley skuša skozi generiranje meta družine ponuditi prav subverzijo slednje ter rušiti konvencije, arhetipske predpostavke, hkrati pa rušiti konvencije tudi samega prostora, telovadnice in na nek način kreirati hibrid obeh. Prav zato je meta Družina lahko performans v nastajanju, zaznamovan z mnogoterimi lokalnimi specialitetami in odkloni, ki lahko v novem prostoru doživi novo rojstvo. Performerke se v zadnji instanci, osvobojene tančic, ki so zakrivale njihove obraze, in v odsotnosti velike mačehe/očima dokončno osvobodijo generičnih pravil.
Še istega večera nas je popotovanje po Mestu žensk vodilo, vsaj tiste, ki od groteskne velike mačehe/očeta meta Družine nismo bili preutrujeni, v Staro Elektrarno na dvourni performans Zagovor na zofi. Performerski tandem Leja Jurišić in Teja Reba sta posvetili svoj izzivalni smehljajoči se performans trem članicam punk skupine Pussy Riot, ki so bile zaradi 50-sekundnega nastopa v moskovski katedrali obsojene na dve leti zaporne kazni. S tem sta nam performerki pod težo večera in dolgega dne ponudili ironično satiro enobesednih medsebojnih replik ne le ruskega, pač pa tudi slovenskega političnega prostora skozi prizmo feminističnega gledišča.
»Sveta mati, blažena devica, odženi Putina, odženi Putina, odženi Putina!« so na pustni torek v katedrali Kristusa Odrešenika kričale članice anarhistične zasedbe Pussy Riot. Pri tem je šlo za politični protest proti tretjemu Putinovemu mandatu in podpori, ki mu jo je izrekla Ruska pravoslavna cerkev. Protestom v podporo trem zaprtim članicam, Nadeždi Tolokonikovi, Jekaterini Samucevič in Mariji Alehini, se je pred časom pridružilo tudi Mesto žensk, poleg festivala Rdeče zore in Lezbično-feministične univerze. V svoji podpori so te zahtevale izpustitev obtoženk in pravično sojenje.
Zagovor na zofi je tako skozi subverziven humor nadaljeval nekakšen protest zoper delovanje politične oblasti v Rusiji, naslanjajoč se zlasti na zaključni govor ene izmed obtoženk, Nadežde Tolokonikove, s tem pa izpostavljajoč absurdnost in resnost obstoja političnih zapornic v današnji Rusiji. Performans sta umetnici začinili še s kančkom samoironije, tematizirajoč in kritizirajoč zlasti domačo politično situacijo, ki kakopak spričo razmer ni mogla izostati.
Dvourni performans sta umetnici zaradi navdušenih aplavzov nadaljevali, vendar smo se v pozni uri petkovega večera, izčrpani  od vtisov tistega dne začeli viti iz dvorane, aplavz nekaterih pa je dokončno prekinil performans.
Za nami je bil predzadnji dan festivala, ki je ponudil še zadnje gledališke performanse. Mesto žensk je tako v svoji polnoletnosti po mestu posipalo drobce ženskih glasov, ki so v festivalsko vzdušje ogrnili vsakega tistega, ki je vsaj za hip stopicljal po njihovih sledeh.
Na predzadnji dan je po Mestu žensk vneto stopicljala Alja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness