Disco Elysium – The Final Cut: dodatna in bolj izpiljena doza žuranja

Špilov, ki bi vsaj posredno na piker in humoren način pljuvali po greznici sodobne politične situacije, ni veliko. Ko nas je jeseni 2019 neodvisna estonska video igralna založba ZA/UM pod vodstvom pisatelja in glasbenika Roberta Kurvitza presenetila z mojstrovino v žanru igranja vlog, Disco Elysium, se je zdelo, da so komunisti in fašisti in vsi ostali vmesniki končno dobili ustrezno sredstvo za kanaliziranje svojih fantazij in frustracij. No, vsaj za adekvatno praxis v unikatno barvitem, izometrično postavljenem steam pankovskem virtualnem svetu, razfukanem od tisočletnih ujm vojevanja in političnih hajk. Disco Elysium od lanskega leta naprej v obliki Final Cut različice s popravki in dodatki rajca tudi uporabnike konzol in ne samo PC master race.

Čeprav lahko Disco Elysium uvrstimo v žanr iger igranja vlog, pa se v marsičem razlikuje od svojih popularnih predhodnikov in sodobnikov. Klasike v žanru igranja vlog, kot so Fallout, Mass Effect, The Witcher ali pa strateško orientirani špili v seriji Divinity: Original Sin, poleg zgodbe z več možnimi razpleti avatarju s takšnimi ali drugačnimi atributi ponujajo tudi obilico zabave v obliki brezglavega klanja sovragov, če ne, pa vsaj napeto taktiziranje preživetja v popolnoma odprtem svetu. Disco Elysium namesto over the top nasilja, ki bi igralčeve možgane nahajpalo z valom dopaminske mrzlice, zgodbo predstavlja zgolj preko zajetnih količin dialoga in pripovednega teksta, kar posledično terja konkretno mero igralčeve pozornosti, predvsem pa pripravljenosti, da se bo produkta lotil konzumirati, kot da bere kako napeto detektivko.

Težkost in shizofrenost Disco Elysiuma še poglobi značaj glavnega protagonista, v kožo katerega se prelevi igralec. Potopljeni v um alkoholičarskega in amnezičnega protagonista – policaja, ki po vrhu vsega sliči še na Karla Marxa, smo neprestano priča njegovim notranjim bojem, ki se kažejo v psihotičnih epizodah in fuknjenih monologih. Z njimi se protagonist odziva na dogajanje v svetu Elysium in na nas – njegove zunaj svetne obvladovalce, delno odgovorne za potek teh blodenj. V prologu špila se Karl Marx wanna-be zbudi zmačkan od alkohola in še česa v lokalni beznici mesta Revachol in ugotovi, da je pozabil, kdo je – verjetno pa tudi, da je nekoč napisal Kapital. Policijski tovariš Kim Kitsuragi ga hitro opozori, da sta od štaba prejela ukaz raziskati identiteto brutalno umorjenega moža na dvorišču beznice. 

Kot prenekatere klasike v žanru iger igranja vlog poseduje tudi Disco Elysium sofisticiran sistem grajenja in nadgrajevanja likovih atributov ter izgleda lika z opremljanjem v inventarnem okvirčku. Izkustvene točke – nekaj jih dobimo na začetku špila, nadaljnje pa si prislužimo med igro – igralci investiramo v 4 razrede sposobnosti: psiho, intelekt, fizično moč in motoriko. Ti razredi potem diktirajo učinkovitost 24 osebnostnih lastnosti, denimo smisla za konceptualiziranje, smisla za umetnikovanje ali pa občutljivosti za psihoaktivne substance. Kot že rečeno, naš Marx ne vihti teh sposobnosti v obliki pištole, meča ali coprnije, ampak s skill checki na foro meta kocke v dialoških srečanjih. Bolj kot sta posamezna sposobnost in njej korelativen tip osebnosti nadgrajena, večja je možnost, da se nam bodo v pogovornih menijih odprle nove možnosti odgovora. Obviously. Inovacija glede na predhodnike pa je unikaten sistem nabijanja raznoraznih političnih točk. Če bomo občanom Revachola denimo kurcali buržuje, se bo naš politični kompas zavihtel na levo proti komunistom, ljubezen do militarizma in nacionalizma pa ga bosta potisnila na desno.

Kot je za pričakovati od igre z odprtim svetom, nas Disco Elysium ne sili v takojšnje opravljanje dolžnosti za fašistični varnostno-policijski aparat, tako da smo frej pri raziskovanju lokalnega života, v katerem se lepo zrcalijo blodnje preteklih in sodobnih politik na planetu Zemlja. Po propadu komune fiktivnega historičnega materialista Kras Mazova so kot dežurni levičarji ostali le še socialdemokrati in wanna-be socialisti, moralisti in ultraliberalci pa s svojo »by the book« dogmo ne morejo zakriti brezjajčne centristične pozicije, ki je dandanes kvečjemu samo še izgovor za boomerski status quo. Ker pa je stvaritelj igre, Robert Kurvitz, navsezadnje v postsocialistični kolonijici živeč leninist, srečamo nemalo pikrih komentarjev tudi na račun dogme znanstvenosti sovjetskega socializma. Ti cel čas plavajo v mejah očitnega simpatiziranja s komunističnimi pozicijami, saj igra ne moralizira o brutalnosti Kras Mazove komune in njenega režima, ampak igralce žene v preizpraševanje konkretne implementacije njenih parol kot ključnega odgovora, ki bi nam razjasnil trenutno apolitično ledeno dobo zaspanega mesta Revachol.

Po uspehu originalne različice igre in po tem, ko so njeni financerji razvijalcem še malo odprli denarno pipco, je lansko leto izšla še razširitev Disca Elysium. Tako nas v Final Cutu pri prebijanju skozi neštete dialoge skoraj cel čas božajo špikerirane linije. O prokleti impresivosti tega podviga priča podatek, da so pisci scenarija v igro prelili okoli milijon besed in pri tem verjetno vseeno niso postali alkoholiki. Poleg odlično odigranih dialogov in popravkov nekaterih hroščev vživetost zašpilijo še manjše, malo manj impresivne razširitve originalne zgodbe. Glede na investiranje v specifičen tip ideologije ima igralec na koncu priložnost odigrati približno urico dolgo kampanjo, v kateri se lahko poglobi v refleksijo svojih odločitev.

Disco Elysium pokaže, da imajo video igre kot specifičen medij pomembno vlogo pri posredovanju takšnih ali drugačnih konceptov, ki jih v obliki suhoparno napisane enciklopedije ljudje verjetno ne bi tako veselo absorbirali. Da pa to še ne vodi v pranje možganov, nas potolaži dejstvo, da igra igralca ne forsira v izbiranje politične ideologije. Igra je dostopna tudi iz čisto praktičnega vidika, saj od konzumenta ne terja beštijske mašine, še vedno pa presune z unikatnim estetskim grafičnim stilom. Disco Elysium tako ni le še en naslov v nizu generičnih iger igranja vlog s poudarkom na igrivosti in zmogljivosti, ampak nam vizija njegovega glavnega avtorja, Kurviza, skozi predelano osebno izpoved ponudi zrcalo aktualnih družbenih razmer. Definitivno marketiranja vredna revolucija. 

V svoj virtualni komunistični imago je investiral Matej.