Skrivnost opičje nostalgije

Serija pustolovščin Opičji otok je dobila še šesto nadaljevanje. Tokrat je po tridesetletnem premoru razvijalsko taktirko v roke zopet vzel izvorni avtor Ron Gilbert. Oče iger o podvigih pirata Guybrusha Threepwooda je po izdaji prvih dveh delov serije na začetku devetdesetih let zapustil igričarski studio LucasArts, ki si je lastil avtorske pravice. Serija je po njegovem odhodu zabeležila še tri – po besedah čistunskih navdušencev – nelegitimna nadaljevanja. Ko je letošnje poletje ostareli Gilbert po dveh letih skrivnega razvoja razkril namero o nadaljevanju zgodbe, je bila novica v kotičkih medmrežja sprejeta malone kot Jezusov drugi prihod. A kaj ko se je kmalu izkazalo, da bo desetletja pričakovani mesija – v nasprotju z željami nostalgikov – prišel v sodobni vizualni podobi. In, kar je menda še huje, celo sprejel zgodbo predhodnih, kot že rečeno, apokrifnih izdaj. Gilbert je bil tako že ob razglasitvi svojega povratka obsojen na križanje. Onemogočil je komentiranje na svojem blogu in se do izdaje igre zavil v molk.

Pustolovščine Opičji otok so znane kot satire popularnih stereotipov o piratih, ki jih je konec 19. stoletja z romanom Otok zakladov vpeljal škotski pisatelj Robert Louis Stevenson. Igre se tako kot njihov knjižni zgled odvijajo na tropskih karibskih otokih, polnih piratov z lesenimi nogami, kljukami, očesnimi prevezami in papagaji. Svobodnjaški morski rokovnjači čas namenjajo renčanju, brezbrižnemu nalivanju z grogom ter iskanju zakopanih zakladov … Kako jih v objestni omami uspejo najti, se sprašujete? Arrrr! Do skritih dragocenosti kakopak vodijo križci na piratskih zemljevidih! V letošnji izdaji studia Terrible Toybox in založnika Devolver Digital z naslovom Vrnitev na Opičji otok je sicer čutiti tudi odmik od lahkotnejšega vzdušja predhodnic. 

V igri se znajdemo takoj po ambivalentnem koncu drugega dela, z vpeljavo metazgodbe je vključena tudi povest preostalih treh delov. Po spopadu z glavnim zlikovcem v telesu majhnega Guybrusha najdemo istoimenskega protagonista serije, ki sinu zaupa tri desetletja zamolčano resnico o odkritju skrivnosti Opičjega otoka. Igra je razdeljena na pet poglavij, vsako s svojim okoljem in ugankami, ki odpirajo nadaljevanje zgodbe. Zavoljo ilustriranja igralne mehanike si na tem mestu privoščimo nekaj oprijemljivega, čeravno suhoparnega opisovanja reševanja ugank. V igri z računalniškim kazalcem nadziramo ostarelega pirata, ki za vstop v službo čistilca razbojniške ladje potrebuje metlo. Slednjo gradita ročaj in glava z vlakni. Držaj lahko izdelamo iz lesa z drevesa, do katerega – vsaj kolikor je verjeti govoricam v lokalni gostilni – vodi križec na posebej izdelani karti. Za izdelavo zemljevida moramo lokalnemu kartografu prinesti košček lesa za metle, tega z nožem skrivoma izrežemo z drugega omela. Igro tako sestavlja veriga zagonetk, ki jih rešujemo s pomočjo po okolišu bolj ali manj spretno raztresenih namigov. Inercije in brezglavega iskanja rešitev, ki sta pogosto značilnost žanra, vsled smotrne zasnove v naslovu presenetljivo skoraj ni najti.

Gilbert se je dobro zavedal pasti razvoja novega naslova, ki bržda ne more nasititi vseh apetitov nostalgičnih množic. Igro je oplodil z resnejšo, občasno že nekoliko motečo refleksijo zgodovine serije, nostalgije, staranja in pričakovanj navdušencev. Novodobni pirati Guybrusha napadajo z očitki o staromodnosti, posadka demonskega pirata LeChucka pa po večdesetletnih roparskih pohodih išče izgubljeno vnemo za sledenje vodji, ki se je v bitki s protagonistom predal fanatičnemu iskanju skrivnosti Opičjega otoka. 

Ob mešanju lahkotnejše in resnejše atmosfere igro gradi tudi zavedanje prismuknjenosti lastne izdaje, ki tu in tam oziroma sem in tja vsled pretiranega prevpraševanja lastnega obstoja prehaja v neokusno patetiko. Ko ostareli Guybrush svojemu sinu po zmagi nad zlikovcem razkrije skrivnost Opičjega otoka, mu pamž — v imenu igralca — potarna nad neprivlačnim koncem zgodbe. V odgovor dobimo skoraj cinično zaušnico v obliki modrosti, češ da v zgodbi ni pomemben cilj temveč pot, na kateri najdemo pravo skrivnost Opičjega otoka. Recimo prijatelja ali kaj podobno dolgočasnega. Čeprav bi konec brez zaključnega moralizma deloval bolj udarno, ga je nemara treba brati tudi kot kazanje sredinca čistunskim navdušencem, ki so desetletja objestno zahtevali legitimno nadaljevanje in razkritje skrivnosti Opičjega otoka. In to je, vsaj če pogledamo na številne užaljene odzive na medmrežju, Gilbertu z izdajo vendarle uspelo.

Foto: Tadej Pavković