KAJ BO POMENILO BITI ČLOVEK V PRIHODNOSTI?

»Težko že prebiram knjigo, tako da polzim po strani vrstico za vrstico, in občasno se zalotim pri nenavadni gesti: kot da nekje na svojem telesu iščem režo, v katero bi bilo mogoče potisniti disk in takoj prenesti vase vse potrebne megabajte. Tako vajen sem namreč že na ta način dopolnjevati svoje službene možgane – svoj računalnik. V nekaj sekundah požre in si dobesedno zapomni sto megabajtov, trideset tisoč strani, ki si jih sam ne bom nikoli zapomnil, tudi če mi jih v času mojega življenja nekako uspe prebrati. Ušesa in oči ne zadoščajo več mojim potrebam po sprejemanju informacij, usta in roke pa ne zmorejo posredovati vseh signalov, ki se gibljejo po nevronih mojih možganov. Branje, poslušanje, pisanje in govorjenje, vse to premikanje oči, ušes, rok in ustnic so smešno neučinkovita sredstva intelektualnega sporazumevanja: kot bi rakete na izstrelitveno ploščad vozili s konjskimi vpregami.« (Mihail Epštejn, Znak_vrzeli)

Sodobni človek se vse bolj naravno in domače počuti v družbi tehnologije, ki se je z razvojem od robustnega in okornega orodja k »mehki« in uporabniku prijazni ter zabavni opremi integrirala v vse pore kulturnega življenja človeka. Tehnološki »podaljški« v obliki računalniške tehnologije so naša sedanjost, ki obenem naznanjajo nov horizont sprememb človekovega okolja, njegovega telesa in njegovih čutnih zaznav.

Sodobni človek se vse bolj naravno in domače počuti v družbi tehnologije, ki se je z razvojem od robustnega in okornega orodja k »mehki« in uporabniku prijazni ter zabavni opremi integrirala v vse pore kulturnega življenja človeka. Tehnološki »podaljški« v obliki računalniške tehnologije so naša sedanjost, ki obenem naznanjajo nov horizont sprememb človekovega okolja, njegovega telesa in njegovih čutnih zaznav.

Letošnji festival Speculum Artium v organizaciji Delavskega doma Trbovlje – Trbovlje Novomedijsko Mesto je pod naslovom Obrisi prihodnosti predstavil mednarodni izbor tehnoloških in umetniških projektov, ki v sedanjosti napovedujejo bodočnost. Poleg ogleda glavne atrakcije festivala – Hondinega humanoidnega robota ASIMA - ki je v Trbovlje pripeljala več kot 5000 obiskovalcev, nam je dogajanje ponudilo prostor za premišljevanje pomembnih vprašanj uporabe robotike in ostalih tehnoloških dosežkov sodobnosti. Postali smo hi-tech – skoraj nevzdržno nam je živeti v sedanjosti; čeprav drvimo naprej v fluidnosti časa in prostora, si želimo zdrveti še hitreje, da bi videli, kaj nas čaka in kakšen bo človek v prihodnosti.

O prihodnosti, reševanju sveta, novi renesansi in etiki smo se pogovarjali z avstralskim umetnikom Stelarcom, ekipo humanoidnega robota ASIMA iz Honde Robotics in japonsko novomedijsko skupino ARART.

STELARC

»NAJPOMEMBNEJŠI PLANETARNI PRITISK NI TEŽNOSTNA PRIVLAČNOST, TEMVEČ INFORMACIJSKI NABOJ. TELO MORA IZRASTI IZ SVOJE BIOLOŠKE, KULTURNE IN PLANETARNE VZDRŽNOSTI. MORA SE ODCEPITI IN ODITI. KO BO ENKRAT DOSEGLO UBEŽNO HITROST PLANETA, BO IZSTRELJENO NA POEVOLUCIJSKI POTI. TELO BO POSTALO IZSTRELEK, KI GA ŽENE LASTNA ŽELJA, NE SAMO ZATO, DA BI NAŠLO POTRDITEV SAMEGA SEBE, TEMVEČ ZATO, DA BI POSTALO NEKAJ DRUGEGA. NAŠA STRATEGIJA NE MORE BITI SAMO VEČNO OHRANJANJE VRSTE, TEMVEČ OSREDOTOČENJE NA FIZIČNO SPREMEMBO VSAKEGA POSAMEZNIKA. […] TELO SE MORA SPREMINJATI, OBLIKOVATI IN DELOVATI.« (Stelarc, I Levitate, What's Next …)

Stelarc, eden izmed pionirjev robotskih instalacij, se v svojem dolgoletnem delu posveča raziskovanju alternativnih vmesnikov telesa, kot so različne proteze, medicinski instrumenti in sistemi virtualne resničnosti. Najbolj poznan je po svojem projektu dodatnega, umetno ustvarjenega ušesa na levi roki, znani pa so tudi njegovi performansi s tretjo roko, želodčno skulpturo in obešanjem telesa s prediranjem kože. Stelarcov primarni medij ostaja njegovo lastno telo kot individualno izrazno sredstvo, ki s pomočjo tehnologije spreminja arhitekturo svoje anatomije. Tehnologija je v tem kontekstu prepoznana kot instrument za preseganje zmožnosti telesa in osmišljanja nepričakovanih, doslej še neznanih paradigem o človeku in svetu. Stelarca smo povprašali, kako vidi prihodnosti in kakšna vloga pripada umetniku v kontekstu tehnološke evolucije človeka.
* Izjava se nahaja v posnetku

Človek postaja hibrid biološkega in tehnološkega, ki deluje znotraj virtualnosti in resničnosti. V katero smer se bo razvijal odnos med človekom in strojem?

* Izjava se nahaja v posnetku

Soočeni z novo tehnologijo humanodinih robotov na novo osmišljamo, kaj pravzaprav pomeni biti človek:

* Izjava se nahaja v posnetku

Ko meja med živim in neživim postaja vse bolj nejasna, naša kognicija pa se dobesedno materializira zunaj nas – v umetni inteligenci, sposobni lastnega odločanja, se romantični pojem o enkratnosti subjekta zdi kot zastarela definicija preživete dobe. Kaj je tisto, kar določa človekovo individualnost, če je tudi človeško telo že postalo prostor eksperimenta in manipulacije?

* Izjava se nahaja v posnetku

Vedno večja avtonomija tehnoloških sistemov nosi s seboj tudi vedno bolj pomembna vprašanja o etičnosti početja, ki je še posebej problematična pri bio inženiringu in razvoju mikro in nano robotov:

* Izjava se nahaja v posnetku

Fizično zahtevni performansi so za Stelarca metoda procesiranja avtentičnega sporočila, ki ga želi posredovati s svojim umetniškim delom:

* Izjava se nahaja v posnetku

Microbot je novi projekt Stelarca in Stefana Doepnerja, ki se odmika od megalomanske robotike k nano in mikro napravam, ki bi kolonizirale človeško telo. Projekt promovira pomembnost tehnološkega raziskovanja za potrebe odkrivanja začetnih stadijev bolezenskih procesov, ki jih je človek sposoben zaznati šele, ko je že prepozno. Delo je trenutno v fazi konstuiranja majhnega, insektu podobnega robota, ki bo splezal na Stelarcov jezik. V končni izvedbi projekta pa je predvidena tudi določena operacija, ki jo bo robot opravil v Stelarcovih ustih:

* Izjava se nahaja v posnetku

In še najpomembnejši dogodek, ki je po Stelarcovem mnenju zaznamoval 20. stoletje:

* Izjava se nahaja v posnetku

ASIMO

Tako »po človeško« so v Trbovljah pozdravili najnovejšo različico Hondinega humanoidnega robota ASIMA, ki je na gledališkem odru odigral več predstavitev, v katerih je plesal, brcal žogo, tekel, poskakoval in nosil kavo. Honda Robotics je s projektom ASIMA – ime je akronim za Advanced Step in Innovative Mobility - ustvarila robota, ki bi nekoč pomagal ljudem pri vsakodnevnih opravilih. Raziskovalna platforma humanoidne robotike, katero gradijo že od leta 1986, se posveča razvoju vse bolj inteligentnega in avtonomnega robota, ki bi služil v dobrobit družbe.

ASIMO na odru je tehnološka atrakcija, ki si med čakanjem na naslednjo predstavo polni baterije v zaodrju. Vsaka gesta, ki jo robot uspešno posnema po človeškem obnašanju, nas navduši, kot da bi opazovali majhnega otroka, ki je naredil prvi korak ali izrekel prvo besedo. Ob gledanju ASIMA pozabimo, kako malo avtonomnosti pravzaprav premore in mu na koncu celo pomahamo, kot da bi se poslavljali od pravega človeka.

Predstavnika Honde robotics, Jean-Luc de Krahe in Jo Van de Kerhove sta nam poskušala odgovoriti na nekaj vprašanj o projektu ASIMO. Glede na to, da so ASIMA predstavili na festivalu novomedijske kulture, nas je zanimalo, kakšno je razmerje med umetnostjo in tehnologijo pri tem projektu:

* Izjava se nahaja v posnetku

Človeška oblika ASIMA nam kljub trenutnemu dejstvu o njegovi majhni avtonomnosti poraja vprašanje ali bodo človeka in njegove funkcije v prihodnosti nadomestili roboti:

* Izjava se nahaja v posnetku

Vedno večje možnosti prinašajo s seboj tudi vedno več odgovornosti. Kdo bo odgovoren za početje androidov in ali človeška etika sledi hitrim spremembam tehnološkega razvoja?

* Izjava se nahaja v posnetku

Bodimo naivni: ali bo tehnologija rešila naše težave?

* Izjava se nahaja v posnetku

ARART

ARART je umetniška skupina z japonskega Instituta za napredno medijsko umetnost in znanost, ki jo ustvarja profesor Masayuki Akamatsu skupaj s svojim študenti – animatorji in tehnološkimi inženirji. V navadni galerijski postavitvi deluje njihova razstava kot mesto ogleda klasičnih umetniških del, z uporabo vmesnika - fotoaparata pametnega telefona – pa dela Van Gogha in Leonarda da Vinci na novo oživijo v virtualnem svetu. Dela vizualne umetnosti, ki so postala zgodovinski artefakti nekega obdobja, doživijo reanimacijo in preko efekta presenečanja ponovno zaživijo kot objekti, nad katerimi se lahko čudimo. Prostor galerije ali muzeja vse bolj postaja prostor dotikanja in manipuliranja z razstavljenimi eksponati, ki z interaktivnostjo vnašajo novo izkušnjo umetniškega sveta. ARART se od postmodernističnega citiranja premika k dobesednemu oživljanju dela s pomočjo tehnologije, ki nam omogoči nov način gledanja in doživljanja preživetega. Napravo za potujitveni efekt držimo v roki, staro gledamo na novo preko virtualnosti.

Profesorja Masayukija in njegove študente smo vprašali, kako izgleda njihovo skupno sodelovanje na preseku tehnologije in umetnosti:

* Izjava se nahaja v posnetku

Skupna vizija ustvarjalcev skupine ARART je z močjo umetnosti in tehnologije ustvariti izkušnjo, katere človek še ni doživel. V svetu avtomatiziranega delovanja si prizadevajo za prebuditev človekovih čutov; s pomočjo stroja človek postaja bolj živ, ko se neavtomatizirano odziva na nepričakovane vizualne dražljaje iz okolice:

* Izjava se nahaja v posnetku

Zaključimo z mislijo, da tehnologija pravzaprav ni bila nikoli od človeka ločena, tuja entiteta. Evolucija naše civilizacije je bila od samega začetka zraščena z razvojem tehnoloških pridobitev. Tako agrikultura kot lov, iznajdba ognja in izdelava orodja – vse to je tehnologija, ki je človeku od nekdaj pomenila sredstvo za preživetje. V tej luči tehnologija postane prava narava človeka, skozi katero se generiramo kot biološka vrsta in prepoznavamo kdo v resnici sploh smo – kaj pomeni biti človek. S tem ko razvijamo tehnologijo, doživlja transformacijo tudi naša vrsta in naše funkcije v svetu.

Vse bolj je očitno, da bo prihodnost razvitega sveta pripadala vse večji integraciji tehnoloških naprav v naša življenja, posameznik pa bo moral svoje telo in čutila opremiti z vedno več napravami, ki mu bodo omogočala zadovoljivo življenje v obeh resničnostih. Soditi o tem ali je to dobro ali slabo je nesmiselno. S svojimi namerami stojimo za rezultati objektov, ki jih ustvarjamo. Ti namreč lahko oživijo, šele ko jim mi vdihnemo življenje. Okoliščine, v katerih smo se znašli niso splet nevidnih sil in naključij, ampak so rezultat premišljenih postopkov, truda in razmišljanj, do katerih se je pripeljal človek sam. Onkraj dobrega in zlega je vse zgolj akcija in reakcija.