Virtualna biopolitična agora: Evtanazija?

Virtualna biopolitična agora: Evtanazija?

Oddaja
6. 5. 2013 - 11.15

Ogledaj si tudi filmček in glasuj v Virtualni biopolitični agori

Več o projektu DemoKino: http://www.aksioma.org/demokino/

***

Pravkar sem srečal Klemna. Vedno mi govori o svojem ostarelem prijatelju, ki ima raka. Poln je metastaz in neizmerno trpi. Zdravniki so mu pripisali še tri mesece življenja. On pa je obupan, rad bi umrl, prijatelje prosi za pomoč. Klemen bi mu rad pomagal, toda tu evtanazija ni uzakonjena. Ne smeš pomagati umreti terminalnemu bolniku, ki nima nobenega upanja. Obtožili bi te umora.

Evtanazija je dovoljena samo na Nizozemskem, v Belgiji ter v Ameriki v zvezni državi Oregon, če se ne motim. Moja prva misel je, da je izbira trenutka lastne smrti stvar svobode, pravice vsakega posameznika. Nekoč sem nekje prebral, ne spomnim se kje, mogoče v Benjaminu, da ni primarna vrednota bivanje, temveč pravo bivanje, vredno človeka. Če nekdo meni, da je življenje postalo neznosno, zakaj si ga ne bi smel vzeti? Zakaj je potem evtanazija dovoljena le v tako redkih deželah? Zakaj se toliko nasprotuje temu, da bi zdravnik smel pomagati nekomu, da umre? Morda iz verskih razlogov. Kje pa, ne gre za to! Seveda, če nekdo verjame, da je življenje božji dar, potem meni, da ga lahko vzame edino bog. Toda številna nasprotovanja evtanaziji ne izhajajo iz vere.

Za pojasnilo sem vprašal svojega angleškega prijatelja Henryja, ki nasprotuje evtanaziji, čeprav ni veren. On pravi, da kdor je proti evtanaziji, ni nujno tudi proti samomoru. In dejansko samomor ni skoraj nikjer nezakonit; no, za samomor bi bilo malce neumno to reči, recimo poskus samomora. Če se želiš ubiti in ti to uspe, ti je to pravno dovoljeno. Če te kdo reši in ostaneš živ, te nihče sodno ne preganja. Evtanazija pa pomeni, da nekdo (ponavadi zdravnik) pomaga umreti nekomu drugemu: s smrtonosno injekcijo, s strupom ali preprosto tako, da izklopi naprave, ki ohranjajo pri življenju terminalnega bolnika. Kot je to počel tisti ameriški zdravnik, Jack Kevorkian, ki so ga poimenovali dr. Smrt; pomagal je umreti več kot 130 osebam in na koncu je bil obsojen zaradi umora. No, moj prijatelj pravi takole: "evtanaziji je treba nasprotovati, ker se ne sme nobeni skupini ljudi, niti strokovnjakom, kot so na primer zdravniki, dati pravice, da odločajo o življenju in smrti drugih. Gre za etično in pravno, ne pa versko vprašanje."

Kam sem dal Montaignove eseje? A, tu so! Označil sem si stran. Michel de Montaigne je zagovarjal samomor, kot so ga med drugim tudi stoiki v antični Grčiji. Tule piše: "Življenje je odvisno od volje drugih, smrt pa od naše lastne volje." Zakon o evtanaziji bi preprosto moral upoštevati dejstvo, da obstajajo objektivni in ne subjektivni razlogi, ki nas privedejo do tega, da namesto življenja izberemo smrt: resnično neznosna bolečina, resnično ponižujoči življenjski pogoji ali pa gotovost, da bo smrt prišla kmalu in bo boleča. V teh primerih bi moralo biti dovoljeno, da nam strokovnjak, zdravnik, pomaga umreti na najboljši možen način - spokojno, v družbi sorodnikov in prijateljev. To pomeni tudi sama beseda: eu-thanatos, "dobra smrt". Torej, kot prvo gre za vprašanje individualne svobode in kot drugo za humanitarno vprašanje. Gre za boj proti trpljenju.

Toda Henry pravi, da ni ravno tako. Zakon, ki je v veljavi na Nizozemskem, je prav v imenu boja proti trpljenju legaliziral tudi pasivno oziroma nehoteno evtanazijo, ne le aktivno. Tako lahko zdravnik v okviru svoje odgovornosti pomaga umreti tudi neozdravljivo bolnim, ki za to sploh niso prosili: in ne le bolnikom v trajni komi, temveč tudi duševnim bolnikom in invalidom. V določenih primerih je dovolj, da je bolnik zelo star, da zdravnik lahko poseže. Podatki, ki mi jih je poslal, so vznemirljivi: približno polovica primerov evtanazije na Nizozemskem naj bi bila taka, nehotena. Neka raziskava iz leta 1990 celo navaja, da naj bi 0,8 % vseh smrti na Nizozemskem predstavljale evtanazije, izvedene brez zahteve pacienta.

Sicer pa je tudi pojem mirne in dostojanstvene smrti relativen. Bral sem o primeru, ki se je zgodil v Oregonu v Portlandu decembra 1999; pacient je vzel smrtonosne tablete in obšla ga je slabost. V hiši ni bilo zdravnika, zato ga je žena odpeljala v bolnico. In ko se je že zdelo, da je mrtev, je bolnik spet oživel. Čez nekaj časa je potem umrl, toda poskus pomoči pri samomoru se je ponesrečil.

Ja, potem je tu še ekonomski vidik. Stroški ohranjanja terminalnih in neozdravljivih bolnikov pri življenju so zelo visoki. Zagovorniki evtanazije pravijo, da bi lahko ta denar porabili za druge zdravstvene storitve, za zdravljenje deformnosti zarodkov na primer, ali pa za zagotavljanje boljših življenjskih pogojev neterminalnih bolnikov. To naj bi bila racionalna odločitev za pomoč tistim, ki lahko imajo od tega korist.
Toda tudi ta argument se da ovreči. Kaj pa če bi vlade in zdravstvene ustanove evtanazijo začele zlorabljati za zniževanje stroškov zdravljenja in krpanje proračunov bolnic? Navsezadnje je smrtonosno zdravilo najcenejša možna zdravstvena storitev. Pomislimo, kaj bi se zgodilo v deželi, kot so Združene države, kjer na milijone ljudi nima pravice do brezplačne ali poceni zdravstvene pomoči. V takšnih okoliščinah bi lahko prišlo do tega, da za manj premožne samomor ob pomoči druge osebe ali evtanazija ne bi bila stvar svobodne izbire, temveč edina ekonomsko sprejemljiva možnost.

Skratka, vedno je tako, ko se govori o svobodi: je abstraktno najsvobodnejša odločitev tudi družbeno najbolj pravična? Kdo bi vedel?
Za zaključek pa: je prav ali ne uzakoniti evtanazijo?

***

Naloži si strip: http://www.aksioma.org/demokino/photocomics.html

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ne

ne

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.