Črna smrt

Čeprav je nekoč veljalo prepričanje, da smo ljudje božji otroci in da sta bila vesolje in zemlja po Gospodovi volji ustvarjena za človeka, je na naš obstoj vredno pogledati skozi drugačne oči. V perspektivi mikroorganizmov smo skupaj z drugimi živimi bitji zlasti prostor za bivanje, prehranjevanje in razmnoževanje mikrobov, ki lahko v telesih gostiteljev sprožijo obolelosti. Na polju zgodovine so bile prepoznane tri pandemije bubonske kuge, razsajanja kužnih bolezni so zabeležena v najstarejših zapisih, pristnost patogenov pa odkrita že v arheoloških ostankih prazgodovinskih ljudi. 

Prva pandemija kuge je med letoma 541 in 766 pustošila na območju Bizantinskega in Sasanidskega cesarstva, druga med letoma 1346 in 1772 na prostoru Evrazije in tretja med letoma 1855 in 1960 zlasti v Indiji, Indoneziji in na Kitajskem. Obolelost je še danes endemična na številnih območjih, z najpogostejšimi izbruhi v Kongu, na Madagaskarju in v Peruju. Osnovni koncepti razumevanja kužne bolezni izhajajo iz raziskav zdravstvenih in entomoloških raziskovalcev poslednje pandemije bubonske kuge, njihovi zasnovani modeli nam služijo kot orodje pri preučevanju sorodnih primerov. V današnji oddaji se bomo posvetili črni smrti oziroma epidemiji bubonske kuge v Evropi med letoma 1347 in 1353. Znano ime je v veljavo stopilo šele konec 19. stoletja, sodobnikom ljubše je bilo poimenovanje pestilencia oziroma kuga, tedaj krovni izraz za označevanje epidemij različnih bolezni.

Retrospektivno raziskovanje bolezni nam predstavlja številne probleme, saj je klasifikacija obolenja ob skopih ali dvoumnih opisih sodobnikov nemogoča. Zadnji pomembnejši preboj je bil dosežen v zadnjem desetletju, ko so znanstveniki z genetsko analizo podprli hipotezo o bakteriji Yersinia pestis kot primarnem povzročitelju črne smrti v srednjem veku. Mikrobi te vrste lahko v ljudeh sprožijo eno izmed treh vrst obolelosti, ki se izrazi v obliki bubonske, pljučne ali septične kuge.

Način širjenja patogena ostaja negotov, prevladujoči model bolezni postulira prenos bakterij iz njihovega naravnega rezervoarja, črnih podgan, na človeka. V tem kontekstu je predpogoj človeške epidemije obolelost ali epizootija glodavcev. Najučinkovitejše razširjanje patogena naj bi omogočile bolhe, ki se prehranjujejo na okuženih živalih. Ko te odmrejo, se zajedavci v iskanju novega vira hrane premaknejo na človeka. Ključno za prenos je multipliciranje bakterij, ki v želodcu bolh naredijo živo blokado. Ko se beštija naslednjič želi prehranjevati, posrkana kri pljuskne ob zid mikrobov, ki se pomešani s krvjo odbijejo nazaj v vstopno rano. Patogen prodre v človeško telo, kjer z razmnoževanjem sproži obolelost. Bolezen se lahko naprej širi prek absorpcije kužnih delcev z inhalacijo ali direktnim fizičnim stikom z okuženimi predmeti. Številni epidemiologi se s postuliranim načinom širjenja ne strinjajo povsem in predlagajo alternativne modele, ki bi bolje razložili naglo razširitev, na primer prek človeških uši.

Že sodobniki prvih dni srednjeveške epidemije so, še preden je ta dosegla Evropo, spremljali in beležili njeno delovanje. Kot je povzemajoč informacije iz Avignona zapisal nek flamski duhovnik, so na vzhodu poleg Indije »v neki provinci tri dni divjale nedoumljive grozote in bolesti. Prvi dan so padali žabe, kače, kuščarji, škorpijoni in druge beštije podobnih vrst. Naslednji dan so padale strele, iz oblakov sta padala ogenj in toča in pobila skoraj vse, kar sta dosegla. Zadnji dan sta iz nebes padla nebeški ogenj in usmrajen dim, ki sta pokončala in uničila še preostalo.« Dim naj bi veter raznesel v naslednje kraje, kjer je ljudi pričakala podobna usoda. Nekemu drugemu kronistu se je substanca kužnega oblaka bolj kot dimu zdela podobna pari. Ta naj bi se dvignila iz Indijskega oceana, obtežena z esenco umrlih in razkrajajočih se rib. Kronist v Ferrari pa je zapisal, da naj bi med Kitajsko in Perzijo v obliki snega padal ogenj, ki je z moškimi in ženskami vred požgal celotne gore in planjave. Slednjič se je iz območja dvignil dim, ki se je razširil in pokončal, kar je zajel. Ubijal naj bi celo pogled na človeka, ki je videl opisane dogodke.

Vedenje o bolezni je bilo torej že do konca leta 1346 razširjeno vsaj v nekaterih pristaniških mestih v Evropi. Pripovedovalcem teh prejkone biblijsko obarvanih zgodb je marsikateri poslušalec z veseljem posodil svoja ušesa. Kitajska in druge vzhodne dežele so bile vedno vir zanimanja, a tamkajšnje dogajanje je bilo preveč oddaljeno, da bi spodbudilo kakršnokoli skrb. Črna smrt je v Evropi kot črni jezdec apokalipse udarila nepričakovano in prebivalce ujela povsem brez hlač. Visoko število umrlih vseh stanov je postalo vsakdanja realnost, ničkolikokrat upodobljena v znamenitem mrtvaškem plesu.

Že iz zgodnjih informacij o kugi je bilo razvidno, da se bolezen širi, premika iz kraja v kraj in pospravlja zajeto populacijo. Sledila je formulacija mehanizmov širjenja bolezni. Glavni koncepti so prenos pripisovali miazmam ali ljudem. Združitev teh dveh razumevanj je rodila idejo o posameznikih, ki okrog sebe ustvarjajo kužni oblak. Evropska srednjeveška medicina je svoje ogrodje prevzela od islamskih zdravilcev, ki so nadgradili razumevanja starogrške medicine. Srž tedanjega zdravilstva je zdravje pripisovala uravnovešenemu razmerju štirih osnovnih tekočin: krvi, sluzi ter črnega in rumenega žolča, na katere so močno vplivale postavitve sonca, lune, planetov in zvezd. Še dobro, da so na stanje delovali tudi dieta, okolje in razpoloženje; nebesna telesa je vendarle težko premikati. Reakcija telesa je bila ob stiku z miazmo po takšnem razumevanju prejkone odvisna od razmerja osnovnih telesnih tekočin.

V nadaljevanju je bilo treba poiskati še gonilo obolelosti. In kje so neznanske nesreče zastopane bolje kot v Svetem pismu? Nič nenavadnega ni bilo, da je nebeški oče prečesaval neposlušne in neverne populacije. Srborito je uničil celotna mesta, izbrisal grešni Sodomo in Gomoro. Vsem je bilo jasno, da so razmere posledica božje kazni. Sodobniki si sicer niso bili enotni o krivdi, nekateri so izpostavljali dekadenco cerkve, drugi neprimerno oblačenje žensk, spet tretji pijančevanje podložnikov. Vsak je našel svojo razlago za božjo nemilost. In vendar so se strinjali, da je Gospodova kazen lahko zgolj pravična in pravično kazen je treba spoštovati. Krucinal božji, da si le ne bi nakopali še kakšne graje.

Sledil je pregled preteklosti in iskanje božjih znanil, ki so napovedovala prihod bolesti. Potres je pred izbruhom v Benetkah zatresel zvonove svetega Marka, da so zvonili brez človeškega posega, spomnili so se naplavljenih kitov in celo sumljivo bogatih letin lešnikov v preteklih letih. Kar se je nazaj gledajočemu človeku zazdelo nenavadno, to je bilo spoznano za božje znamenje prihajajoče bolezni. Glavno mesto v tedanjih znanostih pa je pripadalo astronomiji in njenemu interpretativnemu orodju - astrologiji. Planeti in zvezde so bili inštrumenti, s katerimi je bilo Gospodovo voljo mogoče prevesti v zemeljsko realnost. Do ključnega spoznanja je prišlo na Univerzi v Parizu. 20. marca leta 1345 naj bi ob 13. uri prišlo do povezave Saturna, Jupitra in Marsa v ozvezdju vodnarja. Kot je bilo znano, Saturn in Jupiter skupaj povzročata smrtne nesreče, medtem ko Mars in Jupiter širita kužne miazme. Nenaklonjen ples vseh treh planetov je lahko pomenil zgolj katastrofo astronomskih razsežnosti.

Zapisi sodobnikov o vidnih znakih kuge so si povečini enotni, vendar pa je že tedaj med ljudmi krožilo več bolezni, ki povzročajo neukemu očesu neločljive simptome. Izšolani zdravniki so imeli še stoletja kasneje probleme z ločevanjem med nekaterimi boleznimi. Slovenski veterinar Janez Bleiweis se je sredi 19. stoletja pritoževal nad izšolanimi veterinarji, ki niso znali ločevati med vraničnim prisadom in govejo kugo. Zato niti ne čudi, da je zgodovinar Samuel K. Cohn leta 2002 svoje delo o pandemiji otvoril z besedami, da je bila črna smrt »vse prej kot podganja bubonska kuga«. Konec 20. stoletja je bil poleg Yersiniae pestis kandidat za povzročitelja epidemije tudi antraks.

Večinski del opisov pa je epidemiologom dovolj jasno nakazoval prevladujočo prisotnost bubonske kuge. Slednja je ime dobila po izrazu “bubo”, s katerim so poimenovali otekline, ki zrastejo v dimljah in podpazduhah obolelega. Boccaccio je o simptomih v Dekameronu zapisal, da so »tako pri moških kakor pri ženskah nastale v dimljah ali pod pazduhami nekakšne otekline, in mnogim med njimi so narasle do velikosti navadnega jabolka, drugim do velikosti jajca, nekatere bolj, druge manj«. Že med razsajanjem prvega vala črne kuge je Guy de Chauliac, osebni zdravnik papeža v Avignonu, razločil dve vrsti kuge. Kot je poročal, je v Avignonu »velika umrljivost pustošila sedem mesecev. Bila je dveh vrst. Prva je pustošila dva meseca, z nenehno vročino in pljuvanjem krvi, od česar so ljudje umrli v treh dneh. Druga je trajala preostanek časa, tudi z nenehno vročino, vendar z zateklinami in karbunkli na zunanjih delih, predvsem pod pazduhami in na dimljah. Od tega obolenja je človek umrl v petih dneh.«

Poleg pljučne in bubonske kuge viri omenjajo še najredkejšo in najsmrtonosnejšo vrsto septične kuge. Poročila opisujejo ljudi, ki so se zdeli še povsem zdravi in preminili že v nekaj urah. Duhovniki so umirali ob najkrajšem stiku z umirajočimi. Umrli naj bi, še preden so bolnemu v usta uspeli potisniti blagoslovljeno Kristusovo telo. Zdravnike naj bi ugonobil že zadah umirajočega. Bolezni le redkokdaj spoštujejo človeško dostojanstvo, črna smrt pa se zdi še posebej opremljena za degradacijo svojih žrtev. Oboleli so bili prej kot pomilovanja vredni gnusa. O okuženih so poročali s studom in opisovali nesnago, ki se je cedila iz teles okuženih ter sproščala nevzdržen smrad.

Kronološko sledenje geografskemu širjenju kuge od njenih začetkov je težavno, saj natančnih srednjeveških virov za območje Azije še ni. Evropskim zapisom o oddaljenih razmerah pa ne moremo povsem zaupati. Poznavanje vzhodnejših delov zemeljske oble je bilo omejeno in izvor informacij večinoma neznan. Zadnje raziskave najzgodnejši izbruh bolezni postavljajo v srednjo Azijo, kjer so arheologi za leti 1338 in 1339 zaznali nenavadno visoko stopnjo umrljivosti. Nestorijanski grobovi ob jezeru Isak Kul v današnjem Kirgizistanu smrti pripisujejo nekakšni kugi. Obolenje bi se iz tega prostora lahko razširilo proti Kitajski, Indiji in Evropi, sledeč trgovskim središčem glavnih kopenskih in morskih poti. Zgodovinarji so največ pozornosti namenili  narativi Gabriela de Mussisa, ki je prenos bolezni v Evropo pripisal trgovcem iz Genove. Čeprav je bila zgodba bolj verjetna, dokler so učenjaki verjeli, da je bil avtor tudi očividec dogajanj, se njegova pripoved v ključnih točkah sklada s kronistom v Konstantinoplu. Slednji je v primerljivem času poročal o prihodu bolezni iz južnega ruskega prostora na ladjah, ki so priplule iz Črnega morja.

Republika Genova je konec 13. stoletja na južnem delu Krimskega polotoka kupila trgovsko mesto Kaffa, ki ga je leta 1347 začela oblegati Zlata horda pod vodstvom Djanibega. Kot poroča de Mussis, naj bi se med oblegajočo vojsko razširila kuga, trupla umrlih pa so izstreljevali čez mestno obzidje. Trgovci naj bi tedaj v strahu zbežali v Genovo in bolezen prepeljali v Evropo. V zgodnji jeseni leta 1347 naj bi bila obolelost prisotna že na Siciliji in v Aleksandriji, kronist Michael Platiensis dostavo pripisuje dvanajstim genovskim ladjam neznanega izvora. Januarja leta 1348 se je bolezen pojavila v Genovi in Benetkah ter se od tam razširila po preostalih pristaniških mestih severnega Mediterana. Iz severne Italije je preko Alp potovala v Avstrijo in nadaljevala v osrednjo Evropo. Sočasno je udarila v papeškem Avignonu in do konca leta 1348 prispela v Pariz. Preko atlantske obale v severni Franciji se je razširila v Anglijo in Irsko. V letu 1349 je kuga udarila v severni Nemčiji, od koder se je razširila proti Danski, Švedski, Norveški in Prusiji. Rusijo je kuga načela v letu 1349, v Moskvi je pustošila šele štiri leta kasneje.

Od Grenlandije do Moskve, od norveških fjordov do iraških puščav naj bi kuga vzela vsakega tretjega. Svetniki, grešniki, mladi in stari; kristjani, judje in muslimani; revni, bogati, plemeniti in podložni, vsi so klonili pred veliko smrtjo. Papež v Avignonu je leta 1352 prejel pavšalno oceno umrlih duš v petih letih. Vrhovnemu dušnemu pastirju naj bi bilo v Evropi odtujenih 28 milijonov od skupno 75 milijonov vernikov. Kakorkoli vprašljiva, so podana števila dovolj zgovorna v podajanju občutja splošne umrljivosti. Populacije v vaseh in mestih so bile izpraznjene  neenakomerno, največkrat navedeni odstotek današnjega zgodovinopisja se za posamična okolja giblje od 25 % do 60 % prebivalstva. Statistika in kronološki potek pa sama po sebi ne moreta prikazati bede, v katero je bila pahnjena tedanja družba. Suhoparnim kostem statistike je vselej treba nadeti še sočno meso.

Ljudje so se med pustošenjem zatekali k lokalnim zdravilcem in duhovnikom, zdravljenje je bilo dvostransko in je poleg čiščenja miazem vključevalo molitve in kesanje. Slab zrak so odganjali z aromatiki in pazili, da telesnih por s toploto ne odpirajo kužni atmosferi, ki bi preko razširjenih telesnih odprtin dobila vstop v človeški organizem. Marchionne di Coppo Stefani je o zdravnikih v Firencah zapisal: »Tisti, ki so bili na voljo, so zahtevali izjemne vsote denarja, še preden so vstopili v pacientovo hišo. V notranjosti so si k nosu vselej držali mešanice močnih vonjav, medtem ko so s pogledom vstran merili srčni utrip in od daleč pregledovali urin.« Povpraševanje po zdravnikih je bilo izjemno: ceh zdravnikov v Firencah se je pritoževal, da so celo tisti, »ki so prej delali kot kovači ali v drugih mehanskih obrteh, sedaj začeli prakticirati zdravilstvo«. Nekateri so z apokaliptično usodo zaplesali in se rajši predali ritmom hedonizma. Drugi, ki jim sodobno znanje epidemiologije pripisuje najvišjo preživetveno uspešnost, so sklenili pred miazmami pobegniti na podeželski zrak. Dubrovnik je bil med prvimi mesti, ki so omejila gibanje. Uvedli so trentino, 30-dnevno izolacijo, preden je bil ljudem dovoljen vstop za obzidje. Beneški senat je kasneje uveljavil 40-dnevno čakanje, poznano pod imenom quarantena.

Vsepovsod so vladali strah, žalost in občutek krivde. Kaotično stanje je vzpodbudilo porast flagelantskih verskih sekt, ki so se z bičanjem želele približati Jezusovemu trpljenju. Cerkvena oblast jih je spoznala za heretične in jih preganjala. V številnih mestih so za izbruh okrivili jude, ki naj bi zastrupljali vodnjake in v ritualih uporabljali kri krščanskih otrok. Pogromi so sledili kljub dvema bulama avignonskega papeža Klementa VI, ki je prepovedoval nasilje zoper judovske skupnosti. Besna množica je v Strasbourgu na grmadah sodila približno 2000 judom, povsem je bila uničena judovska skupnost v Frankfurtu. Pogromi so sprožili ponoven eksodus hebrejskega ljudstva, tokrat jim je prebivališče v Kraljevini Poljski in Veliki litovski kneževini ponudil vladar Kazimir III. Poljski.

Bolezen se je prenašala med mobilnim delom prebivalstva, ki je hkrati predstavljal največji delež delovne sile. Med pustošenjem je poleg povpraševanja po zdravilcih in duhovnikih narasla potreba po notarjih in grobarjih, nenadoma so bile potrebne velike količine krst, voska in zdravstvenih pripravkov. V pomanjkanju so bili obdelovalci kamna, lesa in železa. V mestih je bilo treba nadomestiti številne umrle cehovske delavce. Nove obrtnike so poizkušali pritegniti z oprostitvijo plačevanja davkov in cenejšo nastanitvijo. Problema ni predstavljalo zgolj začasno pomanjkanje, treba je bilo izučiti tudi naslednje generacije mojstrov. Za višje mezde so odtlej delali tudi neizučeni delavci. V času prvega vala epidemije beležimo porast opuščenih kmetijskih površin; polja, travniki in pašniki so se zaraščali, gozdovi so ostajali neočiščeni. Manjše število prebivalstva je prineslo prostorsko razbremenitev in usmeritev iz intenzivnega v ekstenzivno kmetijstvo. Več veljave je pridobila živinoreja, ki je s seboj prinesla spremembo v prehrani.

Bolezen se je v Evropi nastanila trajno in na plano privrela vsakih nekaj let. Leta 1367 je Francesco Petrarca svojemu kolegu, škofu v Genovi, v pismu zapisal: »O kugah smo brali v knjigah, vendar nikoli o univerzalni kugi. Ta pustoši po vseh deželah že 20 let; včasih se ustavi ali zmanjša, a nikoli zares ne izgine. Ravno ko se zazdi, da je konec, se vrne in napade tiste, ki so bili za trenutek srečni.« Zgodovinarji so med letoma 1353 in 1500 v Evropi našteli 18 večjih izbruhov. V zahodnih evropskih mestih so bili izbruhi zabeleženi vsakih 6 do 12 let do konca 15. stoletja in odtlej vsakih 15 do 20 let do konca pandemije z izbruhom v Moskvi leta 1772. Zgodovinarji s to letnico označujejo konec druge pandemije bubonske kuge v Evropi; bolezen je odtlej v omejenem obsegu pustošila le še poredkoma.

Kot omenja papeški zdravnik Raymondus Chalmelli de Vivario, naj bi bili »v letu 1348 okuženi dve tretjini prebivalcev, od katerih so umrli skoraj vsi; v letu 1361 jih je zbolela polovica, od katerih je preživel manjši delež; v letu 1371 jih je obolela ena desetina, od te so številni preživeli; v letu 1382 jih je zbolela ena dvajsetina, preživeli pa so skoraj vsi«. Čeprav se navedenih števil in razmerij ne moremo držati dosledno, je predstavljeni trend jasen. Vsak naslednji izbruh epidemije je zajel manjši del populacije, od katere je umrl vselej nižji delež. Razlogi za upad smrtnosti niso povsem jasni, uspešnost pa gre verjetno pripisati kombinaciji omejevanja širjenja in boljše imunske pripravljenosti prebivalstva. Črna smrt ponuja vpogled v stik brezvoljnega naturalnega akterja s človeško družbo. Iz skupnosti lušči niz odgovorov, ki reflektirajo človekovo razumevanje samega sebe v odnosu do naravnega ter družbenega okolja. Pojasnjuje etnično in demografsko sliko nadaljnjih stoletij ter postavlja monument povezanosti zemeljskih družb.