Mit o čarovnicah ni samo ta, da so obstajale

Mit o čarovnicah ni samo ta, da so obstajale

Oddaja
Lov na čarovnice
10. 11. 2019 - 20.00

Kot se za čas okoli 1. novembra spodobi, bomo v tokratnem Repetitiu govorili o čarovnicah. Natančneje, o mitih, ki so danes tako med nekaterimi zgodovinarji kot med laiki razširjeni o lovu na čarovnice, ki se je odvijal v 16. in 17. stoletju v Evropi. Eden takšen mit je denimo, da je šlo pri lovu na čarovnice za preganjanje reproduktivnega znanja žensk, drugi pa, da so lov izvajale in spodbujale centralne oblasti zgodnjenovoveških državnih tvorb, saj so želele centralizirati oblast ter poenotiti in disciplinirati prebivalstvo. Oba mita reproducira v feminističnih in marksističnih krogih še danes priljubljeno in vplivno delo italijanske feministične profesorice Silvie Federici The Caliban and the Witch iz leta 2004. V tokratni oddaji se ne bomo spuščali v teoretsko vprašanje prvotne akumulacije ženskega dela in položaja le-tega v kapitalizmu, temveč se bom osredotočila na vprašanje lova na čarovnice v 16. in 17. stoletju, ki ga Federici vidi kot osrednji zgodovinski moment apropriacije dela žensk in njihove podreditve. Pri tem nam delo Federici služi zgolj kot izhodišče, saj nikakor ni edina, ki pojav preganjanja čarovnic vidi kot način podrejanja žensk in predvsem apropriacijo njihovega znanja o nadzoru nad reprodukcijo.

Lov na čarovnice je svoj vrhunec dosegel v 16. in 17. stoletju, torej dobro stoletje po tem, ko je evropsko populacijo zdesetkal izbruh kuge, in v času, ko so evropski oblastniki po merkantilistični logiki začeli skrbeti za spremljanje demografije s popisi prebivalstva ter nadzorom nad medicino in porodničarstvom. Federici sklene, da gre pri skrbi oblasti za demografijo predvsem za nadzor nad družbeno reprodukcijo, izhajajoč iz potrebe po številčnejši delovni sili v času rojstva buržoazije in prvih kapitalističnih podjetij. Meni, da moramo v tem oziru razumeti tudi lov na čarovnice, pri katerem naj bi šlo primarno za pregon žensk, ki so imele znanje zeliščarstva in so znale izvajati tako splave kot porode. Namesto njih so porode vse bolj pogosto izvajali šolani moški zdravniki. Obenem so oblasti kriminalizirale detomore, tako da je bilo po nekaterih ocenah v Evropi v tem času več žensk usmrčenih zaradi detomora kot zaradi čarovništva.

Da bi torej oblasti dobile nadzor nad družbeno reprodukcijo, so po mnenju Federici začele izvajati, citiramo, “multimedijsko propagando, ki bi generirala množično psihozo med populacijo”. Takšno propagando naj bi širili intelektualci s spisi o demonologiji ter potujoči vladni uradniki, ki so vaške skupnosti opozarjali pred čarovništvom in na ta način dosegli dezintegracijo vaških skupnosti, ki so si jih nato lažje podredile centralne državne oblasti. Povezavo med lovom na čarovnice in željo oblasti po nadzoru nad reprodukcijo naj bi nakazoval tudi diskurz, ki se je o čarovnicah razširil, namreč pogoste predstave o močni seksualnosti čarovnic, ki naj bi jo zadovoljevale s hudičem, ker jih navadni moški ne morejo zadovoljiti, pa o orgijah, ki naj bi se jih udeleževale, in podobno. 

Pa vendar tovrstni argumenti niso najbolje podkrepljeni v zgodovinskih virih. Predstave o čarovnicah kot predvsem ženskah so sicer res gojili že nekateri sodobniki, denimo Heinrich Kramer, avtor knjige Malleus Maleficarum oziroma Kladivo čarovnic, ki je zaradi svojih natančnih opisov mučilnih postopkov, navajanja prepoznavnih znakov čarovnic in splošne mizoginosti še danes notorična in predstavlja verjetno najpogosteje navajani vir za preučevanje lova na čarovnice. Kladivo čarovnic čarovnice splošno opredeljuje kot ženske, za kar krivi njihovo nebrzdano seksualnost. Navedimo odlomek: “Vse čarovništvo prihaja iz mesenega poželenja, ki je pri ženskah nenasitno. Da bi potešile svoje poželenje, se pečajo s hudičem. Dovolj jasno je torej, da ni nič čudnega na dejstvu, da se za več žensk kot moških izkaže, da so okužene s herezijo čarovništva. In blažen naj bo Najvišji, ki je do sedaj obvaroval moški spol pred tako velikim zločinom.”

Pa vendar je vprašljivo, v kolikšni meri lahko izredno mizogino besedilo posplošimo na splošno prakso čarovniških procesov. Nenazadnje je samega Kramerja brixenški škof izgnal iz Innsbrucka, kjer je vodil sodni proces proti obtoženi čarovnici, proces pa prekinil, saj naj bi Kramer postal preveč obseden z obtoženkinimi spolnimi navadami. Njegovo knjigo, ki jo je spisal po omenjenih dogodkih, pa so obsodili vrhovni teologi inkvizicije na Univerzi v Kölnu, čeprav je kmalu postala močno priljubljena in vplivna.

Vsekakor pa pri proučevanju določenega pojava ne zadošča, da proučimo, kaj so o njem pisali sodobni demonologi in drugi izobraženci. Vprašljivo je namreč, v kolikšni meri je mogoče pregone pripisati posameznim, čeprav vplivnim idejam izobražencev, še posebej, ker je takrat med ljudmi na splošno vladal strah pred čarovništvom, ki ga nikakor ne moremo pripisati propagandi ali vplivu posameznih avtorjev. Ogledati si moramo torej sámo prakso sodnih procesov, ki jo temeljito preučuje Robin Briggs v delu Witches and Neighbours. Številke kažejo sledeče: v obravnavanem obdobju je bilo v Evropi na podlagi obtožbe čarovništva usmrčenih med 40 in 50.000 ljudi, od tega četrtina moških. Razlike med spoloma sicer močno variirajo od pokrajine do pokrajine, tako da ponekod, denimo po večini Francije, delež moških naraste tudi na polovico in več, na Islandiji pa celo na 90 odstotkov. Ženske obtoženke so močno prevladovale predvsem v Angliji in Severni Ameriki. Nadalje število obsodb glede na obtožbe kaže, da so bili obtoženi moški enako verjetno obsojeni čarovništva kot obtožene ženske.

Kljub temu vidimo, da je bilo gledano v celoti čarovništva obtoženih več žensk kot moških. A to gre morda pripisati zgolj boljši situiranosti moških v skupnosti, ki so se ob soočanju s sumničenji lažje izognili sodnemu procesu kot ženske. Morda se je torej bolj smiselno vprašati, zakaj so bile ženske posebej ranljive za obtožbe čarovništva, ne pa iskati vzrokov čarovniških procesov v načrtovanih pregonih žensk. Na tem mestu navedimo še en zanimiv podatek, ki ga izpostavi Briggs: obtoženke in obtožence je skupnost sumila čarovništva v povprečju med 15 in 20 let, preden je bil proti njim sprožen uradni sodni postopek. Čeprav je tega praviloma sprožil dobro situiran moški, so se tako predhodna sumničenja kot artikulacija obtožbe praviloma oblikovala med ženskimi sosedami. Te so v povprečju tvorile tudi skoraj polovico sodnih prič v postopkih proti ženskim obtoženkam, v tretjini teh primerov pa so bile ženske priče v večini. Tako čarovniških procesov nikakor ne moremo razumeti kot moško mizogino preganjanje žensk.

Dalje Briggsovo preučevanje sodnih procesov kaže, da je predstava o obtoženih ženskah kot predvsem porodničarkah ali zdravilkah, ki jo denimo utemeljuje še eno še danes vplivno feministično delo Barbare Ehrenreich in Deirdre English Witches, Midwives and Nurses, mit. Obtožbe praviloma zajemajo škodovanje in zle želje sosedom, ki naj bi povzročile smrt ali bolezen v družini ali med živino kot posledico določene medsosedske zamere in podobno. Tako je sicer res, da je bila včasih obtožena porodničarka, denimo če je novorojeni otrok umrl, a tega nikakor ne moremo videti kot načrtno preganjanje reproduktivnega znanja žensk. Prav tako se je od žensk takrat pač pričakovalo, da bodo nudile osnovno zdravstveno oskrbo svojim družinskim članom, zato je sum čarovništva včasih lahko povzročilo neuspešno zdravljenje, a nikakor ne moremo takšnih primerov videti kot načrtnih pregonov ljudske medicine. Centralizacija medicinske vednosti in prehajanje zdravljenja v domeno izobraženih moških sta sicer časovno sovpadla s pregoni čarovnic, a logične povezave med njima viri ne potrjujejo.

Briggs sklene, da so bile obtožbe čarovništva sicer povezane s spolom, a le v kolikor so odražale delitev dela med spoloma v vaški skupnosti. Dejavnosti kot denimo skrb za zdravje družinskih članov, molža krav, ki je bila v primeru, da krava ni dala dovolj mleka, pogost vzrok sumničenj, in podobno, so bile pač v domeni žensk, zato so bile slednje prve osumljenke, če je šlo kaj narobe. To še posebej velja za starejše ovdovele ženske, najpogostejše obtoženke čarovništva, ki so si zaradi pomanjkanja drugih opravil in odsotnosti moške zaslombe predvsem zagotavljale mesto v vasi z domnevnim večjim znanjem in izkušnjami. To seveda ne pomeni, da jih je skupnost a priori videla kot zdravilke s posebnimi močmi. A če njihov nasvet sosedi denimo ni pomagal, so predstavljale lahko tarčo za obtožbe.

Glasbeni premor: Sedmina - coprnica

Poslušate oddajo Repetitio o lovu na čarovnice v 16. in 17. stoletju. V prvem delu oddaje smo podirali mite o lovu na čarovnice kot pregonu reproduktivnega znanja žensk. V drugem delu pa se posvečamo prepričanju, pogosto razširjenem med samimi zgodovinarji, pa tudi pri prej omenjenem Federicijinem delu, da so bile centralne oblasti, predhodnice modernih držav, tiste, ki so spodbudile oziroma načrtno povzročile lov na čarovnice. Po tovrstnih prepričanjih je lov na čarovnice posledica centralizacije kraljeve oblasti, ki je morala izbrisati vse partikularizme in skupnostne vzvode odločanja. Tako naj bi bile čarovnice ene izmed žrtev centraliziranega birokratiziranega sistema zgodnje moderne države. Na tem mestu zanemarimo vprašanje narave zgodnjenovoveške centralizirane državne tvorbe, za katero menimo, da je nikakor ne moremo videti kot logično predhodnico moderne države, temveč ima povsem drugačno logiko delovanja. Posvetimo se vprašanju, na kakšen način in v kolikšni meri so centralne oblasti tistega časa res vplivale na pregone čarovnic.

Po takšnem prepričanju naj bi centralne oblasti posamezne državne tvorbe izdajale edikte proti čarovništvu in pritiskale na lokalne oblasti, naj ga preganjajo po predpisanih postopkih inkvizicije. Obenem so uvajale sodne postopke mučenja kot enega novih mehanizmov represije. Tako naj bi do 17. stoletja inkvizicija postala ena ključnih institucij absolutistične države. To naj bi bilo pomembno tudi zaradi namere oblasti po akulturaciji in discipliniranju kmečkega prebivalstva. Nenazadnje naj bi pregone čarovnic močno olajšala podreditev Cerkve absolutistični državi ali vsaj tesnejše sodelovanje z njo, tako da je državni sodni sistem začel preganjati čarovnice kot verske deviantneže ter si s tem obenem zagotovil legitimnost na eni strani in na drugi mnogo temeljitejše pregone kot takrat, ko je tovrstne primere presojala zgolj Cerkev.

Zgodovinar Brian Levack v članku State-building and Witch Hunting pokaže, da kljub dejstvu, da je centralizacija oblasti skozi inkvizicijske postopke in sodni sistem omogočila porast sodnih procesov proti čarovnicam, nikakor ni bila glavni pobudnik tovrstnih pregonov, kot trdi zgoraj opisani mit. Nasprotno, v številnih primerih jih je poskušala zamejevati in omejevati uporabo mučenja. Torej, glavni pobudniki in izvajalci pregonov čarovnic so bili lokalni oblastniki v vaseh in majhnih mestih.

Na Škotskem denimo je bilo v tem obdobju usmrčenih okoli 1000 do 1500 čarovnic od vsega milijon prebivalstva. V Angliji jih medtem verjetno ni bilo usmrčenih več kot 500. V tem času si je Škotska prav tako močno prizadevala centralizirati svojo oblast in je uporabljala mučenje za zatrtje političnega nasprotovanja in kriminala. Sodni sistem posvetnih oblasti je cerkvenim sodiščem že zgodaj odvzel procese proti čarovnicam. Kralj Jakob VI., na oblasti v času najintenzivnejših pregonov čarovnic, se je v spisu sam zavzel za pregone. Sredi 16. stoletja je škotski parlament sprejel tako imenovani statut o čarovništvu, s katerim sodne pregone čarovnic polaga v domeno posvetnih sodnih oblasti.

Zdi se torej, da vse govori v prid prej opisani tezi o povezavi centralizacije oblasti s pregoni čarovnic. Toda parlament je statut sprejel pod močnim pritiskom s strani cerkvenih dostojanstvenikov, ki so si želeli moralne prenove prebivalstva. V devetdesetih letih 16. stoletja, ko je preganjanje čarovnic na Škotskem doživljalo višek, so kraljevi svetovalci res izdali trajne naloge lokalnim oblastem, naj poiščejo in kaznujejo čarovnice v svojih župnijah, a tudi tu je šlo prej za odziv na zahteve lokalnih oblasti kot za samostojen centralno voden podvig. Proti koncu stoletja so pregoni eskalirali do te mere, da so svetovalci naloge preklicali in zahtevali, da mora od takrat dalje vsak čarovniški proces odobriti bodisi kraljevi tajni svet bodisi parlament.

Sodni čarovniški procesi so se sicer odvijali na treh različnih ravneh: na osrednjem kazenskem sodišču pred kraljevimi sodniki, na okrožnem sodišču, ki mu je predsedoval sodnik z osrednjih sodišč, ter na sodnih komisijah, ki so jih po odobritvi tajnega sveta ali parlamenta sestavljali pripadniki lokalnih elit. Centralna oblast je imela nadzor nad sodnimi postopki zgolj v prvih dveh primerih, medtem ko je v tretjem sicer morala potrditi sestavo in ustanovitev komisije, a sodnih postopkov ni nadzirala. Več kot dve tretjini vseh čarovniških procesov sta se odvili prav na tem lokalnem nivoju sodnih komisij, le slaba tretjina pa na nivoju osrednjih ali okrožnih sodišč. Poleg tega so lokalne sodne komisije obsodile kar 95 odstotkov obtoženih čarovnic, medtem ko je ta odstotek pri osrednjih sodiščih znašal slabih 60 odstotkov, na okrožnih pa 45 odstotkov. Te številke nakazujejo, da so gonjo proti čarovnicam spodbujale in izvajale predvsem lokalne in ne centralne oblasti.

In nenazadnje, mučenje v sodnem postopku je škotsko kazensko pravo predvidevalo zgolj v primerih, ko bi bila potencialno pridobljena informacija ključnega pomena za kraljevo oblast. Tudi v teh primerih je moral mučenje odobriti bodisi parlament bodisi tajni svet. Takšnih odobritev ni bilo veliko: dve odobritvi za procesa proti čarovnicama in odobritve za mučenje šestih moških, obtoženih umora s strupom, čarovništvom ali drugo hudičevsko prakso. Kljub tako majhnemu številu izdanih odobritev mučenja pa je bilo slednjega mnogo. Lokalne sodne oblasti so namreč mučenje pogosto izvajale nezakonito, ne da bi pridobile zahtevano odobritev. Poleg tega se je v mučenje pogosto sprevrgla sicer dovoljena praksa iskanja hudičevih znamenj, pri kateri so s špikanjem v kožo iskali morebitno mesto, ki ne bi krvavelo, kar bi bil znak hudičevega znamenja. A v mnogih primerih so prakso sodniki zlorabljali tako, da so obtoženko ali obtoženca špikali toliko časa, dokler ni priznal hudodelstva. Levack sklene, da je bil torej porast lova na čarovnice na Škotskem prej posledica nezadostnega nadzora centralnih oblasti nad lokalnimi, ne pa posledica centralizacije oblasti.

Podobno lahko zatrdimo za Anglijo, ki je imela močan sistem sodišč pod strogim nadzorom centralnih oblasti. Sodniki z osrednjih sodišč so tako temeljito spremljali procese na lokalnih sodiščih in zagotavljali, da so se ti striktno držali omejitve mučenja in načela zadostnih dokazov. To sicer ni povsem preprečilo smrtnih obsodb čarovnic, a je prispevalo k njihovemu bistveno nižjemu številu kot na Škotskem. V Franciji ureditev zopet bolj spominja na Škotsko. Pregoni čarovnic so bili namreč najštevilčnejši na podeželju na obrobju Francije, kjer centralne kraljeve oblasti niso učinkovito nadzorovale sodnih postopkov. Te so z veliko vnemo opravljale lokalne oblasti, ki niso delovale po diktatu centralnih oblasti, temveč so sodno infrastrukturo, ki so jim jo te zagotavljale, uveljavljale za lastne pobude. Francoski parlament je na prelomu stoletja celo uvedel ukrep, s katerim je omejil mučenje in po katerem je moral vsako obsodbo čarovništva revidirati parlament. Prav tako so osrednja sodišča začela izvajati procese proti tistim, ki so zlorabljali sodni postopek proti obtoženkam čarovništva z nedovoljenim mučenjem.

V nemških deželah o centralni kraljevi oblasti ne moremo zares govoriti. Cesar ni imel nadzora nad lokalnimi sodnimi postopki. Uvedel je sicer zahtevo, da morajo lokalne razsodnike izobraženi pravniki z bližnjih univerz podučiti o kaznivih dejanjih v čarovniških procesih. A predavanja o demonologiji so lokalne oblasti prej spodbudila k pregonom čarovnic kot pa zagotovila ustreznost pravnih postopkov. Celo Španija, katere kraljeva inkvizicija je morda najbolj notorična po svoji okrutnosti in je pogosto opisana kot instrument kraljeve oblasti, je pogosto poskušala brzdati procese proti čarovnicam. Rimska, torej papeška inkvizicija, ki je delovala v nekaterih italijanskih mestnih državah, je bila posebej mila kar se tiče uporabe mučenja. To je bilo dovoljeno zgolj v primeru, ko so bili predstavljeni prepričljivi dokazi o uporabi čarovništva. Prav tako je izjemno nizek delež obtoženih čarovništva obsodila na smrt. A na splošno v italijanskih deželah tudi med prebivalstvom strah pred čarovništvom ni bil tako razširjen in močan kot v drugih evropskih deželah.

Vidimo torej, da so centralne oblasti čarovniške procese prej poskušale brzdati kot pa jih spodbujati. Lova na čarovnice torej nikakor ne moremo videti kot centralno voden proces, ki ga oblast izvaja, da bi si zagotovila bodisi bolj disciplinirano in homogeno prebivalstvo bodisi nadzor nad družbeno reprodukcijo. Po drugi strani pa niti iskanje vzrokov za lov na čarovnice zgolj v medsosedskih odnosih, psihologiji ljudi ali antropoloških predstavah o očiščevanju skupnosti zamišljenih nečistih tujkov ne more zadostno razložiti izbruha pojava v točno določenem obdobju. Skupnosti, ki jih opisujejo, so namreč na podoben način živele in razmišljale že pred izbruhom lova na čarovnice, a to ni eskaliralo v množičnih obsodbah. Sklenemo lahko, da je bil oblastni aparat, predvsem tisti na lokalni ravni, tisti, ki je predstavam in strahovom, že prisotnim v samih skupnostih, hote ali nehote dajal možnost institucionaliziranega izraza in s tem omogočil eskalacijo lova na čarovnice.

 

Viri in literatura

Institoris, H., & Sprenger, J. (1494). Malleus maleficarum. Nuremberg: Anton Koberger.

Briggs, R. (2002). Witches and Neighbours: The Social and Cultural Context of European Witchcraft. Oxford, Wiley-Blackwell.

Ehrenreich, B., English, D. (1973). Witches, midwives, and nurses: a history of women healers. Michigan, The Feminist Press.

Federici, S. (2004). Caliban and the Witch. Brooklyn, Automedia.

Levack, B. (1996). State-building and witch hunting in early modern Europe. In J. Barry, M. Hester, & G. Roberts (Eds.), Witchcraft in Early Modern Europe: Studies in Culture and Belief. Past and Present Publications, str. 96-116.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.