Slovenske šahistke v Jugoslaviji

Slovenske šahistke v Jugoslaviji

Oddaja
13. 10. 2019 - 20.00

»Kad u životu imam problema, kad sam neraspoložena, sedam za šah, stvori se neka pozicija i ja se isključujem od problema. Šah stvara kod mene osećanje prijatnosti. Uvek sam u stanju da ga igram, imam potrebu da otkrivam nešto novo, neiscrpno. A takav je šah.«

Milunka Lazarević

 

O šahu in njegovih pravilih

Začetke šaha umeščamo v Indijo v 3. tisočletje pred našim štetjem z igro chaturanga, od koder je igra prešla k Perzijcem, chatrang, nato pa v arabski svet, shatranj. V Evropo pride šah, perzijsko kralj, preko dveh vej – preko Arabcev v Španijo in Italijo v prvem tisočletju našega štetja, po drugi prek Črnega morja v vzhodno Evropo. 

Sodobna oblika šaha ima množico belih in črnih kvadratov ali 64 polj izmenično svetle in temne barve. Pa tudi množico črnih in belih figur, 6 različnih natančneje. Te figure včasih niso obstajale sploh [poudarek] ali pa vsaj ne v taki obliki kot danes, ko imamo 8 kmetov, v križankah pod hrvatizmom pion, v prvi bojni liniji, zadaj 2 konjeniški enoti, 2 trdnjavi oziroma topa in 2 lovca, pa seveda parček kralja in kraljice. Po teh imenih si je težko predstavljati, kako igra izhaja iz abstrahiranja vojaške strategije, ampak v drugih jezikih izgleda še bolj čudaško. Naš lovec ali nemškutarsko tekač je v vzhodni Evropi slon, v gruzijščini želva, v francoščini pa norec. Vsaka figura ima svoj način premikanja, igra se igra v paru z izmeničnimi potezami. 

Pravila igre šaha na deski enotno določa Svetovna šahovska federacija FIDE - Fédération Internationale des Échecs. Ustanovljena je bila 24. julija 1924 v Parizu s ciljem razvoja in širjenja šaha po svetu, podeljevanja naslovov od mojstrskega do velemojstrskega ter organizacije uradnih tekmovanj za naslov svetovnega prvaka in prvakinje, šahovskih olimpijad in drugih tekmovanj. Pravila so bila prvič mednarodno vzpostavljena 1929, zadnja posodobitev pravil je iz leta 2018, ki določa vsako malenkost, tudi velikost igralne deske.

V oddaji bomo obravnavale položaj profesionalnih slovenskih šahistk iz obdobja Socialistične federativne republike Jugoslavije, na kratko Jugoslavije. Ampak pred tem se obrnimo še k prvim šampionkam.

 

Pionirke mojstrice

Prvo svetovno žensko prvenstvo v šahu se je odvijalo leta 1927, več kot štirideset let po prvem moškem svetovnem prvenstvu leta 1886. Zmagala je Vera Menčik, rojena 1916 v Moskvi, ki se je v otroštvu preselila v London. Mesto svetovne prvakinje je obdržala vse do svoje smrti v nacističnem bombardiranju Londona leta 1944. Moški svetovni prvak tistega časa, Aleksander Aleksandrovič Aljehin, je rekel, »da predstavlja izjemen pojav med ženskami; poseduje ogromne sposobnosti v šahu.« Vera Menčik je nastopala v moški kategoriji, premagala je svetovnega prvaka Maxa Euwea [máks úver], slavne mojstre Reshevskega, Yatsa, Colla in Khana, v Mariboru 1934 je dosegla tretje mesto. 

Naslednja svetovna prvakinja leta 1950 postane Ljudmila Rudenko iz Ukrajine, rojena 1904, ki je mesto prvakinje zasedala med letoma 1950 in 1953. Delovala je tudi kot šahovska sodnica, promovirala šah med ženskami in učila mladino igrati šah. Velemojstrski naziv so ji priznali 1976, deset let pred smrtjo. Leta 1953 jo premaga Jelisaveta Bikova, rojena 1913 v Rusiji, ki je naziv prvakinje nosila do leta 1956 in ponovno med letoma 1958 in 1962. Istočasno kot Rudenko so ji leta 1976 priznali velemojstrski naziv. 

V vmesnih dveh letih od 1956 do 1958 je naziv svetovne prvakinje prevzela Olga Rubcova, prav tako iz Rusije. Po Bikovi leta 1962 naziv prevzame Nona Gaprindašvili, rojena 1951 v Gruziji, ki je naziv obdržala do 1978. Gre za prvo žensko, ki je dobila naziv velemojstrice tako v ženski kot v moški kategoriji. Njen najboljši uspeh pa je prvo mesto na turnirju v Lone Pine 1977 med slavnimi in priznanimi mojstri. 

Rubcovo nasledi Maja Čiburdanidze, ki je že pri dvanajstih letih postala mojstrska kandidatka, pri trinajstih mednarodna mojstrica, pri šestnajstih velemojstrica in pri sedemnajstih letih prevzela naziv svetovne prvakinje. Srbski šahovski velemojster Borislav Ivkov jo je označil za »Fisherja v obleki«. Gaprindašvili in Čiburdanidze sta bili prvi, ki sta dosegli naziv mednarodnega velemojstra v moški kategoriji, do danes ga je osvojilo zgolj 37 šahistk. Za primerjavo, doseglo ga je kar 1643 moških. 

 

Ločene od moških

Prej omenjen podatek o nazivu mednarodnega velemojstra veliko pove o dvojnih merilih za moške in ženske v šahu. Krovna šahovska organizacija FIDE namreč ločuje med moškimi in ženskimi šahovskimi nazivi, kjer, saj ni presenečenje, so moški nazivi večvredni, saj je za njih potrebno imeti več dosežkov iz tekmovanj. Zato je v interesu najboljših igralk, da tekmujejo v moški kategoriji. Seveda, tudi tekmovanja so načeloma ločena, s to razliko, da v moški kategoriji ženske lahko nastopajo. Rečeno drugače - če si dovolj dobra, te pripoznamo v prvo, moško kategorijo. Veliko odličnih šahistk se te igre ni šlo in so navkljub svoji izjemnosti dalje tekmovale na ženskih turnirjih.

Cathy Forbes v knjigi o sestrah Polgar, gre za najbolj znano žensko šahovsko rodbino, tri sestre, vse izjemne šahistke, trdi, da so ženske vedno igrale šah, vendar jim je iz različnih razlogov bilo onemogočeno ali vsaj oteženo igranje in profesionalizacija. Že tako je bil poklic šahista težaven, če navedemo izsek iz dela S šahom v srcu: »Ko mlad igralec doseže določeno stopnjo kakovosti, je pred njim odločitev - šah ali poklic. Oboje hkrati je redko prineslo vrhunske dosežke. Poleg tega je pot šahovskega profesionalizma zelo negotova. Zahteva namreč nadarjenost in veliko časa za študij šaha in udeležbo na mnogih tekmovanjih.« Če si zraven tega zamislimo še položaj žensk v svetu, je jasno, da si bo le redkokatera lahko to privoščila. 

Forbes kot razloge za nevključitev žensk v samih začetkih popularizacije igre pripisuje neenakovredni poziciji v zakonu, saj žene niso želele tekmovati z in celo premagovati svojih mož, pogosto jim je bil vstop v moške šahovske klube onemogočen. Šlo je celo tako daleč, da so vstop prepovedali na podlagi medicinskih razlogov: intelektualni napor naj bi poškodoval zmožnost za nosečnost in ženske naredil nesposobne ter histerične. Posebnost ženskega šaha je bila, da: »Medtem ko se je pri moških končal aktivni vzpon z vstopom v redno službo, se je pri ženskah pretrgal še prej z ustanovitvijo družine. Nekatere so se kasneje ponovno aktivirale.«

Kot tudi na mnogih drugih področjih odlične šahistke šahistov nikoli ne premagajo s svojim znanjem, temveč zato, ker so bili oni ravno takrat utrujeni, bolni, ne čisto pri sebi ali jih je prevzel ženski šarm. In tako kot na mnogih drugih področjih se o izjemnih šahistkah še vedno pogosto govori izven navezave na njihovo šahovsko sposobnost - so lepe, privlačne, mešajo glave in tako naprej. »Poleg vseh uspehov sta očarali in zmešali marsikatero moško šahovsko glavo« in »Zelo dobra in prikupna je tudi ... « A je sploh treba nadaljevati? Podobnih opisov o moških ni bilo zaslediti.

Problem je, da se slabši uspehi in forma šahistk pogosto povezujejo s slabšimi sposobnostmi, kar je zgolj navidezna povezava. Bolj verjetna je razlaga, da nimajo enakih priložnosti, da se jih ne obravnava enako v šahu in - še bolj pomembno - v vsakdanjem življenju. Razlikovanje med ženskami in moškimi, tudi na področju šaha, pogosto zanemari socialno realnost in njen vpliv na posameznico - seksizem sveta, ki vpliva tudi na šahovsko udejstvovanje žensk. Redukcija šaha na vidno-prostorske sposobnosti, ki jih imajo po seksističnih psiholoških teorijah ženske manj razvite, je naravnost nesramna do tako kompleksne igre, kot je šah, ki je skoraj bolj podobna jeziku, zahteva kreativnost in intuicijo (A niso to kao tipične ženske lastnosti?), logiko, strategijo, agresijo in kalkulacijo.

Še težje je govoriti o šahistkah in še težje od tega o slovenskih šahistkah v Jugoslaviji, saj za veliko število tekmovanj sploh ni jasno, ali so ženske lahko tekmovale, oziroma ali je vzporedno z moškim potekal tudi ženski turnir. Hkrati uporaba generičnega moškega spola na tekmovanjih in v ekipah pomenijo možnost spregleda katere izmed udeleženk, ki ni posebej navedena. V vseh gradivih so opisi, zmage, tekmovanja opisani nevtralno, ko gre za ženske, pa je dodan pridevnik »žensko«, kar sicer olajša iskanje po virih in literaturi, vendar pomeni zelo malo informacij. Ta trditev temelji na upanju, saj težko vemo, kdo so šahisti - so to moški ali osebe vseh spolov? Upamo torej, da so v knjigah z ločenimi poglavji o dosežkih šahistk na nekaj straneh pokrili ključne informacije in akterke.

Posebej neumna je težavnost zbiranja podatkov o slovenskih šahistkah glede na njihove mednarodne dosežke. Kot zapišejo v zborniku 40 let šaha na Ptuju iz leta 1975: “Ženski šah v Sloveniji je bil vsa leta neupravičeno v senci moškega, saj so v nasprotju s fanti mladinke na svetovnih in evropskih prvenstvih dosegale boljše rezultate in med njimi celo nekaj odmevnih.”

 

Jugoslovanske šahistke

Šah je bil v Jugoslaviji uvrščen v  splošno telesnovzgojno organizacijo; najprej prek republiških šahovskih odborov, nato so se 1948 ustanovile republiške šahovske zveze, ob koncu istega leta pa še Šahovska zveza Jugoslavije.

Prvo žensko prvenstvo na območju nekdanje Jugoslavije je potekalo leta 1926 v Ljubljani. Udeležilo se ga je pet šahistk iz Ljubljane. Igrale so po dvokrožnem sistemu, to pomeni, da je vsaka z vsako igrala dvakrat; enkrat z belimi, drugič s črnimi figurami, skupaj 10 partij oziroma kol. Zmagala je Sava Šerban, drugo mesto sta si delili Vera Černe in Vera Vandal, na četrtem mestu je bila Sonja Lapajne, na zadnjem pa Mira Jelačin, ki je izstopila po sedmem kolu. V knjigi Slovenski šah je tekmovanje leta 1926 navedeno kot prvenstvo Ljubljane v organizaciji Ljubljanskega šahovskega kluba, v katerem je zmagala Vera Vadnal, na istem tekmovanju leta 1928 pa je zmagala Sava Šerban. 

Drugo žensko prvenstvo se je odvijalo v Zagrebu leta 1939, kjer je tekmovalo osem šahistk po enokrožnem sistemu; je vsaka je torej z vsako igrala enkrat. Z enakim številom pik sta zmagali Jovanka Petrović in Lidija Tomofejeva. 

V Jugoslaviji so se leta 1969 - šestnajst let za moškimi - začela dopisna ženska prvenstva. Razjasnimo: dopisni šah poteka tako, da igralka v nekaj dneh pošlje svojo potezo soigralki po pošti, danes najbrž e-pošti. Posebnost je, da se vse partije igrajo hkrati, zaradi zamudnosti pošte pa so turnirji lahko trajali tudi do dve leti. Francka Boh-Petek je na prvem prvenstvu zasedla tretje mesto, na šestem prvenstvu pa peto mesto. Zvonka Pezdirc-Praznik je na drugem turnirju leta 1973 zasedla drugo mesto, na tretjem prvenstvu četrto mesto, na petem prvenstvu 1979 pa je postala državna prvakinja. V istem letu je bila tudi podprvakinja Slovenka; to je bila Sonja Lipuš-Tomašič. Vmesnega, četrtega prvenstva v dopisnem šahu in vseh naslednjih se Slovenke niso udeležile. 

Šahovska zveza Slovenije je leta 1976 ustanovila odbor za dopisni šah Slovenije, naslednje leto so sprejeli program poteka dopisnih šahovskih tekmovanj, čez dve leti pa tudi program dela in organiziranja turnirjev. Prva ženska prvakinja Slovenije je postala Sonja Lipuš-Tomašič iz Maribora, na drugem ženskem prvenstvu pa sta si prvo mesto delili Maja Šifrer in Elica Pirš, slednja je zmagala tudi tretje prvenstvo.

V kategoriji dopisnega šaha sta najboljša slovenska rezultata dosegli Milka Ljiljak-Ankerst s prvim mestom na kvalifikacijskem turnirju za prvo svetovno prvenstvo v dopisnem šahu za ženske leta 1963, na katerem pa »zaradi družinskih obveznosti ni sodelovala ter je tako ob nepravem trenutku končala svoje tovrstno udejstvovanje«. Še boljše rezultate je dosegla Zvonka Pezdirc-Praznik, ki ni blestela le na državnih tekmovanjih, temveč je bila odlična tudi v polfinalu in finalu druge ženske olimpijade ter je postala prva slovenska mednarodna mojstrica v dopisnem šahu.

 

Ženska olimpijada

Prva ženska šahovska olimpijada oziroma svetovno ekipno tekmovanje v šahu za ženske je bilo leta 1957 v Jemnu, trideset let po prvi moški. V Jugoslaviji so žensko šahovsko olimpijado gostili trikrat; leta 1963 v Splitu, leta 1972 v Skopju in leta 1990 v Novem Sadu. Šele od leta 1976 so žensko olimpijado prostorsko in časovno združili z moško. Najboljše uvrstitve jugoslovanskih šahistk so bile drugo mesto v Splitu in tretje mesto leta 1988 v Solunu. Nikoli se niso uvrstile nižje od desetega mesta.

Šahistke so od leta 1956, ko je potekalo deveto ekipno prvenstvo Jugoslavije v Rogaški Slatini, sodelovale na ekipnih državnih tekmovanjih. Milija Đorđević zapiše, da je bilo »to prvenstvo posebno, saj so bile ekipe prvič sestavljene iz desetih igralcev, kjer sta na deveti in deseti deski igrali ženski«. Ta novost je nastala iz potrebe, da se prepozna pomen žensk tudi v ekipnem šahu. Klubi so bili prisiljeni k treniranju in izboljšanju ženskega kadra, saj so le tako lahko dosegli boljše rezultate na ekipnih tekmovanjih. To pravilo je bilo splošno sprejeto v republiških ligah ter prvi in drugi zvezni ligi. Uvedba tega pravila je pomenila, da je vsaka ekipa morala imeti ženski igralki na dveh deskah in občasno nadomestno igralko, »rezervo«. 

V praksi so torej ženske igrale na državnih ekipnih tekmovanjih, a zgolj med sabo na zadnjih dveh deskah. Pri tem je treba vedeti, da prva deska ni zgolj številčna oznaka, temveč pomeni tudi umeščenost najboljšega igralca v ekipi. Čeprav so bile torej del prvenstva, so bile še vedno postavljene na najslabše mesto in se niso smele mešati z moško igro.

 

Slovenske šahistke v času Jugoslavije

Ženskega šaha za razliko od moškega šaha ni bremenila amaterska klavzula, s katero so bili ločeni profesionalci in amaterji, kar se je odražalo tudi v razlikah med tekmovanji. Takoj po drugi svetovni vojni so bila v Jugoslaviji zgolj amaterska moška prvenstva brez šahovskih mojstrov, zato je bilo leta 1948 lažje organizirati prvo slovensko žensko prvenstvo, na katerem je zmagala Slavica Cvenkel.

Šahovska zveza Slovenije je leta 1963 na sedmi redni skupščini sprejela nov statut, ki je razčlenil šah v več skupin; med drugim so ustanovili skupino za ženski šah. Prva štiri leta ga je vodila Milka Ljiljak, leta 1968 se je sekcija združila v mladinski in ženski šah, čigar vodstvo je prevzel Boris Kutin, med letoma 1970 in 1980 pa obstoj sekcije ni jasen. Leta 1981 so vodenje sekcije za ženski šah prevzele Marjana Jelen, Nevenka Golc in Francka Petek, leta 1996 pa Simona Orel, Miran Krivec in Narcisa Mihevc. V vmesnih letih iz povzetkov poročil Šahovske zveze Slovenije ni razvidno, ali so sekcijo vsa ta leta vodile iste članice ali je vmes morda celo ni bilo. Razen v tej sekciji se ženske v organih in kot vidnejše članice Šahovske zveze Slovenije praviloma ne pojavljajo. Šele leta 1984 je kot članica 15. redne konference zveze navedena Francka Petek, leta 1987 je članica nadzornega odbora, drugih žensk pa v povzetku ni navedenih. 

V okviru šahovskih festivalov na Bledu med letoma 1980 in 2002 je od leta 1981 - torej že drugo leto od obstoja tekmovanja - do leta 1994 bil organiziran ženski odprti turnir, ki ga je leta 1995 zamenjal odprti B turnir. Ženski turnir je tako zamenjal drugorazredni turnir. V prvi kategoriji oziroma kategoriji A sta takrat med 72 igralci nastopili le dve igralki, Slovenki Kiti Grosar in Anita Ličina. V drugi oziroma B kategoriji je od 81 igralcev nastopilo 12 žensk, v seniorski kategoriji pa dve igralki med konkurenco 27 igralcev. Skupno torej manj igralk kot prejšnja leta, ko so bile kategorije ločene po spolu; že prvo leto ženskega turnirja, 1981, jih je nastopilo osemnajst, v naslednjih letih pa so se številke gibale od 18 do 36 igralk, večinoma Jugoslovank.  

Reprezentativnost žensk na blejskih prvenstvih se je zaradi te spremembe zmanjšala. Ti turnirji so poleg republiških in državnih prvenstev bili prvi pomembnejši turnirji, vendar so potrebovali nekaj let za vzpostavitev svoje odmevnosti. Po sedmih letih izvajanja je bila na turnirju »solidna mednarodna zasedba«. Zgolj na prvem turnirju, na katerem je bila od osemnajstih igralk ena tujka, Avstrijka, je zmagala slovenska mojstrica Pavla Košir, na vseh naslednjih turnirjih so zmagale jugoslovanske ali tuje igralke. 

 

Kratke biografije nekaterih slovenskih šahistk

Slavica Cvenkel

Milka Ljiljak-Ankerst

Francka Boh-Petek

Zvonka Pezdirc-Praznik

Za konec še mini opisi zgolj štirih izmed številnih odličnih slovenskih šahistk v Jugoslaviji.

Slavica Cvenkel, rojena 2. junija 1919, je prva slovenska mojstrica in je med prvimi postala tudi jugoslovanska mojstrica. Naziv je dobila leta 1949, dve leti po državnem prvenstvu v Beogradu, kjer si je delila 2. mesto. Na državnih prvenstvih se je nasploh dobro, visoko uvrščala, udeležila pa se je tudi conskega turnirja v Benetkah. Pomembna je tudi zaradi pobude za začetek ženskega šaha v Sloveniji.

Milka Ljiljak-Ankerst je bila rojena 6. aprila 1942, že pri trinajstih je začela igrati šah in se pri štirinajstih pridružila Železničarskemu šahovskemu društvu Maribor, v katerem je bila tri leta članica ekipe za nastop na ekipnem jugoslovanskem prvenstvu. Na ženskem prvenstvu Slovenije je nastopila petnajstkrat, od tega je štirikrat zmagala in petkrat dosegla drugo mesto. Bila je tudi v prvi peterici na beograjskih mednarodnih turnirjih ob dnevu žena med letoma 1965 in 1969. Za jugoslovansko reprezentanco je nastopila trikrat. Slovenijo je zastopala na šahovskih olimpijadah in evropskih prvenstvih.

Francka Boh Petek, rojena 10. januarja 1951, je od rane mladosti nastopala na tekmovanjih dopisnega šaha. Na prvem jugoslovanskem prvenstvu te discipline je dosegla 3. mesto, tudi kasneje se je visoko uvrščala. Udeležila se je polfinalnega turnirja za 6. žensko svetovno prvenstvo, na katerem je bila četrta in dosegla kvoto za naziv mednarodne šahovske mojstrice v dopisnem šahu.

Zvonka Pezdirc-Praznik, prav tako izjemna dopisna šahistka, je bila štirikrat na finalnih turnirjih za žensko prvenstvo Jugoslavije v dopisnem šahu, leta 1979 pa je na turnirju tudi zmagala. Dobre uspehe je dosegla v polfinalu in finalu druge ženske olimpijade v dopisnem šahu, kjer je z jugoslovanskim moštvom osvojila bronasto kolajno in naziv mednarodne mojstrice.

 

S tem zaključujemo današnji Repetitio in upamo, da boste iz firbca pobrskali še za kakšen detajl o šahistkah v Jugoslaviji.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.