Tega boja ne bo nikoli konec

Tega boja ne bo nikoli konec

Oddaja
8. 3. 2020 - 20.00

Ko sem na Akademiji za gledališče, radio in televizijo hotela obesiti plakat, ki poziva na protest za 8. marec, mi je bilo to dejanje onemogočeno. Z argumentom, da to pač ni študijska zadeva, sem se nekako sprijaznila, čeprav bi lahko imela glede tega kar nekaj pripomb. A ko je dotična oseba, ki mi je plakat prepovedala nalepiti na stene te prečudovite stavbe, začela polemizirati s samim napisom na plakatu, sem se zmedla. »Kje pa je nasilje? Tu ja ni nobenega nasilja! A doživljaš nasilje?« mi je bilo rečeno. Pogoltnila sem tisto nekaj malo sline, ki sem je imela v svojih suhih ustih, in ostala tiho. Nisem vedela, kje sploh začeti. Protest za osmi marec se bori proti nasilju nad ženskami. Da ta tema še zdavnaj ni passe, dokazuje tudi zgodovina ženskega gibanja, ki je to temo nagovorilo šele po dolgi kalvariji transformacij in družbenih sprememb.

Kadar govorimo o 8. marcu, še prevečkrat pozabljamo, da ta datum ne obeležuje zgolj boja za pravice žensk, ampak tudi delavski boj. Pobuda za mednarodni dan žensk je prišla s strani Klare Zetkin, natančneje na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, ki je potekala v Köbenhavnu. Na njem je bil prisoten tudi srbski politik Dimitrij Tucović, ki je med drugim vest o internacionalizaciji ženskega vprašanja razširil tudi na območje Jugoslavije. Na območju Slovenije je zborovanje žensk na ta praznik počasi in postopoma raslo. Najprej se je na mednarodni dan žensk združevalo le nekaj oseb, kasneje se je vest razširila. Od leta 1917 se mednarodni dan žensk praznuje 8. marca, ta datum pa hkrati obeležuje tudi spomin na v požaru umrle delavke v newyorški tovarni Triangle

Ker je osmi marec rezultat delavskega gibanja, se bomo v tokratni oddaji posvetile ženskemu gibanju v tesni navezavi s socializmom in levico. Ne bomo se ukvarjale z buržoaznimi boji za ženske pravice, temveč bomo žensko gibanje skušale razumeti znotraj delavskega upora. Zamejile se bomo na slovenski prostor, to predvsem zato, ker nam je ta prostor jezikovno in prostorsko najbližji, ženske borke na tem ozemlju pa še prevečkrat pozabljene – za šolskimi klopmi velikokrat sploh niso omenjene. Namen današnje oddaje bo odkrivanje pozabljenih datumskih obeleženj in imen ter spominjanje na to, da je delavski boj nemogoče misliti brez ženske emancipacije. In obratno.

Začele bomo na začetkih 20. stoletja, ko so delavke v slovenskem prostoru stopale na ulice in se borile za svoje pravice. Zahtevale so višjo plačo in enako plačo kot moški. Prvotni boj delavk je temeljil predvsem na boju za vsakdanji kruh. A tudi program Jugoslovanske socialdemokratske stranke je zahteval volilno pravico in pravico do članstva v društvih. Samo leto kasneje po njegovi ustanovitvi začne izhajati časopis Slovenka. Društvo slovenskih učiteljic, ki ga je kasneje vodila Angela Vode, je leta 1889 zahtevalo enako plačilo za enako delo, kmalu zatem tudi volilno pravico za ženske. Te zahteve so bile pomembne tudi za boj delavk, oseba brez pravic mora namreč pravice najprej sploh zahtevati. Po prvi svetovni vojni Vidovdanska ustava ženskam ni priznavala istih pravic kot moškim, tudi načrt zakona iz leta 1939 je omejeval volilno pravico izključno na izobražene ženske, delavke, kmetice in obrtnice pa je izključeval.[1]

Po prvi svetovni vojni so ženske v javnem prostoru postajale vse bolj prisotne, saj so med vojno s svojo angažiranostjo v zaledju dokazale, da so se zmožne spoprijeti z opravili, ki so prej veljala izključno za moška. Velik del žensk je bil zaposlen v tekstilni industriji, gostinstvu ali pa so delale kot služkinje. Vse več žensk se je hkrati s tem vključevalo v razna društva in sindikate. K boju za pravice delavk med vojnama je pripomoglo tudi ilegalno delovanje Komunistične stranke Jugoslavije. S to je bila povezana tudi uradnica pri Uniji slovenskih rudarjev Antonija Čečeva.

Antonija Čečeva je leta 1920 sodelovala v splošni stavki železničarjev v Trbovljah in bila kot ena izmed članic Komunistične partije zadolžena za žensko gibanje. Med drugimi je organizirala tudi ženski teden, delovala je v delavskih kulturnih društvih in bila zaradi svojega političnega delovanja večkrat preganjana. Morda je na njeno delovanje močno vplivalo tudi zaposlitev pisarniške delavke pri moskovskem rudarskem sindikatu, od koder se je še pred vojno vrnila. V času vojne je politično delovala pod psevdonimom Roza in Pavla, leta 1942 pa je bila aretirana in mučena. Leto kasneje je umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Če je bila Antonija Čečeva do neke mere izobražena ženska, saj je delala kot strojepiska in uradnica, je Rezka Dragarjeva, nezakonska hči tovarniške delavke, tekstilna delavka, aktivna sindikalistka in ilegalka, ženska, ki je v zgodovini delavskega gibanja ne smemo spregledati. Leta 1936 se je kot udeleženka velikega tekstilnega štrajka postavila pred vlak in bila zaradi tega tudi aretirana, tri leta kasneje pa je organizirala ženske demonstracije v Ljubljani. V času druge svetovne vojne je padla kot borka in bila kasneje razglašena za herojinjo.

To sta morda le dve imeni, a upori delavk so v obdobju med vojnama močno zaznamovali delavsko gibanje. Ženske participacije v njih ne moremo razumeti skozi prizmo zahtev po pravicah za ženske, temveč predvsem v imenu delavskega razreda, znotraj katerega so ženske zasedale slabši položaj kot moški. Michelle Perrot v svojem delu Ženske ali molčanja zgodovine o stanju delavk pravi, da so dvakratno zanikane: ker so ženske in so kot delavke antiteza ženskosti ter kot pripadnice proletariata.[2] Upor, ki je ženske ponesel na ulice, ni izhajal iz identificiranja svoje pozicije skozi perspektivo spola, temveč iz sil razmer, pomanjkanja, izkušnje prve svetovne vojne, nižjega plačila v primerjavi z moškimi in krivic na delovnem mestu. V tem oziru je bila leta 1924 ustanovljena Zveza delavskih žen in deklet. Zveza se je osredotočala na opolnomočenje delavk, njene članice pa so s pomočjo kreditov najele zemljišče v Mostecu v Ljubljani, kjer so se sestajale.

V istem obdobju so se seveda izoblikovala tudi ženska društva kot so Splošno žensko društvo, Ženska aliansa, Društvo učiteljic in Narodna ženska zveza. Tovrstna društva so se zavzemala predvsem za zakonodajne spremembe v civilnem zakoniku na področju dedovanja, lastnine, skrbstva in volilne pravice. Sicer je bila ta linija boja vezana na bolj izobražene ženske in meščanke, a izdajanje časopisov in izobraževanje nepismenih žensk je vsekakor prispevalo k skupnemu boju proti izkoriščanju. Pri tem je pomembno funkcijo opravljala tudi Angela Vode, ki je kasneje postala ženska predstavnica v Osvobodilni fronti.

Leta 1943 se ustanovi Slovenska protifašistična ženska zveza (SPŽZ), slovenska različica Antifašistične fronte žena (AFŽ), osnovane leto prej. Leta 1942 narodnoosvobodilno gibanje pripravi volitve, na katerih so lahko volile tudi ženske, letnica, ki si jo velja zapomniti, pa je trenutek uzakonitve ženske volilne pravice, 11. avgust 1945.  A Marta Verginella v svojem delu Ženska obrobja ugotavlja, da vse do jeseni leta 1944 v izvršilnem organu OF ni bilo nobene ženske, torej vse dokler, ko vanj ne vstopi Angelca Ocepek, predsednica Slovenske protifašistične ženske zveze. (55)  

In zgodil se je prelom. Kot se za prelom spodobi, utišajmo sedaj glasbo Pauline Oliveros, ameriške skladateljice in pomembne glasbenice pri razvoju povojne elektronske glasbe, ter prisluhnimo Pesmi upora, ki jo izvajajo Kombinatke.

 

Pa smo nazaj. V ozadju pa lahko slišimo rusko skladateljico  Sofijo Gubajdulino. Torej … po vojni zavlada zatišje. Prispevek se bo iz letnic in imen skušal pretvoriti v refleksijo stanja po vojni. Znašli smo se namreč na nevarnem območju, ki ga Cinzia Arruzza naslavlja tudi s stavkom “Poroke in razveze marksizma in feminizma”. Nevarna razmerja torej.

Znašli smo se v povojnem obdobju. S pomočjo revije Naša žena AFŽ Slovenije ozavešča dogajanje pri pridobitvi ženske enakopravnosti, a kmalu po vojni postanejo ženska gibanja potencialna nevarnost za razdrobljenost skupnega boja. Ena izmed vidnih političark tistega časa, Vida Tomšič, reševanje ženskega vprašanja vidi zgolj kot enega izmed gibanj pri reševanju delavskega vprašanja. Vida Tomšič je feminizem obsojala in ga brezdvomno povezovala z liberalizmom in buržoazijo. AFŽ tako ne bi smelo biti premočno gibanje, ki bi se ukvarjalo predvsem z vstopanjem žensk v sfero politike. V partiji se pojavlja močna kritika danes tako popularnih ženskih kvot in odpor proti liberalnim feministkam. Samo spomnimo se lahko na Roso Luxemburg, ki v svojem članku Proletarka iz leta 1914 zahtevo po ženski enakopravnosti pri meščankah označi za modno muho, burkavost in ideologijo. Politične zahteve delavk po njenem mnenju koreninijo v razrednem razmerju in ne v nasprotju med moškim in žensko. Leta 1953 je bila AFŽ razpuščena, namesto nje je bila ustanovljena Zveza ženskih društev Jugoslavije, ki se je kasneje spet preimenovala. 

Nevarnost, ki je začela vznikati v povojnem obdobju, je propaganda, ki je bila močno prisotna tudi v reviji Naša žena. Ta je žensko podobo partizanske borke zamenjala s podobo matere. Ženska je spet reprezentirana s pridevniki, kot so materinskost, skrb, družinski duh, njihove vrline pa niso bile emancipiranost in borbenost, temveč ponižnost in potrpljenje. Borbenost in prevelika emancipacija naj bi podobo ženske preveč približali podobi individualistične reprezentacije liberalne feministke. Hkrati je začelo veljati prepričanje, da  je z mobilizacijo žensk v času vojne ter s pridobitvijo javnega prostora cilj ženskih gibanj dosežen. Ker naj bi bila borba zaključena, so posebne ženske organizacije v politični sferi postale nesmiselne.

Seveda se je stanje žensk v družbi izboljšalo. Bile so enakopravne na vseh področjih, hkrati so imele pravico do porodniškega dopusta, pravico do razveze in splava. Njihova stopnja zaposlenosti je bila sicer visoka, vendar so delale predvsem v nizko akumulativnih dejavnostih, kot so tekstilna industrija, kovinska, usnjarska predelovalna industrija, in bile zaposlene v zdravstvu in socialnem varstvu ter v gostinstvu in turizmu.[3] Ženske so bile sicer isto plačane, a so se zaradi omejene izbire poklica po navadi zaposlovale v nižje plačanih panogah.

Lilijana Burcar v delu Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe kljub antinomijam socialistične Jugoslavije opozarja na elemente, ki so ženske uspeli razbremeniti na strukturno-organizacijski ravni. To so na primer sistemi jaslic, vrtcev, šolske prehrane in menz. Prav z ustanavljanjem vzgojnih in varstvenih dejavnosti se je ženska v bivši Jugoslaviji uspela osvoboditi verig štedilnika. »Osnova vsake emancipacijske politike je polna ekonomska samostojnost […],«[4] pravi. A kljub večji zaposlenosti žensk in ustanavljanju vzgojnih ter varstvenih dejavnosti je ženska še vedno opravljala večino gospodinjskih opravil, ki jih zaradi službe ni uspela narediti v dopoldanskem času. Navsezadnje je mati, žena, po prihodu iz službe morala skuhati še večerjo, oprati obleke, počistiti kuhinjo, kopalnico … V nuklearnih družinskih celicah si moški in ženska gospodinjskih del nista enakopravno delila, moški prav tako niso jemali očetovskih dopustov. Ženske so kljub drugačnim prizadevanjem velikokrat ostajale doma in se umikale v privatno sfero.

»Prekriti spol z razredom in verjeti, da bo osvoboditev od izkoriščanja samodejno prinesla osvoboditev žensk in konec spolnih vlog, je napačno stališče. Prav tako je narobe misliti, da lahko razredno vprašanje odpravimo z oblikovanjem ideoloških diskurzov, katerih glavni sovražnik je spol. […]«[5] Slišali smo citat filozofinje in aktivistke Cinzie Arruzze, ki ga lahko apliciramo na primer bivše Jugoslavije. Izkoriščevalskega razmerja med spoloma ni mogoče izkoreniniti zgolj s spremembo ekonomskega sistema. Ali bi morali reči samo to, da je bivši socializem pač pogrnil, da pač ni bil ravno dober primer?

Prav zato se je v osemdesetih letih feministično gibanje vrnilo, ponovno je začelo problematizirati vprašanje feminizma v socializmu, leta 1984 pa je bila ustanovljena ženska sekcija pri Sociološkem društvu. Ta je sprožila razvoj ženskega organiziranja, ki se je osredotočalo predvsem na kritiko podobe ženske kot matere in poudarjanje njene reproduktivne in skrbstvene funkcije v družbi. Poleg tega se je gibanje razširilo še na pravice lezbijk, kmalu se je izpostavila ženska skupina Lilith, ki je obravnavala teme, kot so seksualnost, problem nasilja nad ženskami in identiteta. Ustanavljati so se začele tudi ženske svetovalnice in društva, ki so pomagala ženskam v stiski. O nasilju nad ženskami se je začelo govoriti šele v osemdesetih. Da je bil tovrstni boj aktualen, nam pokaže tudi poročanje Neve Železnik, ki je bila zaposlena pri reviji Naša žena. V času svoje službe namreč ni smela pisati o spolnih zlorabah na delovnem mestu ali o nasilju v družini, tudi ženske brez otrok so bile tabu.[6] Morda me ta primer kar malo spomni na moje lepljenje plakata, ki poziva na protest proti nasilju nad ženskami. Kdo je tukaj zares nasilen?

Spet vojna in potem … Smo sprejele kapitalizem. Znašle smo se v obdobju te čudovite Republike Slovenije, temelječe na tendenci po ustvarjanju presežne vrednosti in akumulacijI kapitala, kar seveda spet pade predvsem na pleča žensk, ki v primeru nosečnosti in materinstva potrebujejo več socialne varnosti. Država skrb za otroke in reproduktivno funkcijo vse bolj polaga v zasebno sfero, s čimer nenehno in vedno znova proizvaja in obnavlja patriarhalne strukture in skrb za otroke zapisuje v žensko telo. Kapitalizem je navsezadnje v svojo strukturo uspešno integriral patriarhat in ga obrnil sebi v prid, drugače rečeno, kapitalistični sistem je v svoji strukturi navsezadnje patriarhalen.

Kot ugotavlja Lilijana Burcar, smo še prevečkrat zmanipulirani s strani medijev, ki nas prepričujejo, da je kapitalizem s prijaznim socialnim obrazom okej. Da bi se morale vse evropske države le približevati Norveški, Švedski, Danski in Finski, ki slovijo po svojem socialnem modelu kapitalizma. Kljub temu da je zaposlenost žensk v skandinavskih deželah izjemno visoka, se ob prikazu statističnih podatkov hitro izkaže, da je kar polovica žensk zaposlenih za polovični delovni čas, preostanek dneva pa preživljajo zaprte za štirimi stenami svojih domov. Država s socialnimi reformami, kot so dolgi porodniški dopusti, dodeljevanje finančne podpore in dodatki večjim družinam, pravzaprav podpira in povečuje moč družinske celice, kar ima za posledico močan odmik žensk in otrok v sfero zasebnega. Podoben primer se prikaže z delom od doma. Ta spodbuja individualizem in onemogoča združevanje žensk v javnem prostoru ali ustanavljanje sindikatov. Problem niso ukrepi sami: problem je struktura, ki spet sledi izkoriščevalski logiki. Torej točno to, proti čemur smo se borile. 

Če se je žensko vprašanje prej želelo reševati predvsem z vidika ekonomskih sprememb, lahko bi rekli z vidika ekonomske baze, se dandanes vprašanje žensk nagovarja z identitetno politiko, kvotami in, à la Taylor Swift squadi. Kritka liberalnega feminizma smo lahko refletirali že v recenziji Mary Beard, Ženska in oblast. Nič od naštetega se ne izkaže za uspešno. Današnjemu času poleg tega grozi še desničarska politika in vse bolj naraščajoča družbena nestrpnost. Da se zgodovina ponavlja, lahko vidimo tudi ob letošnji nagradi Bodeče Neže. Njen dobitnik Bojan Emeršič pravi: »Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.« Razvoj ženskega gibanja v Sloveniji je dovoljšen dokaz za to, da se borba za ženske pravice nikoli ne konča. Navsezadnje smo šele pred kratkim vprašanje spolnega nasilja sploh nagovorile. Mizoginija, nestrinjanje in nestrpnost do ženskega združevanja nam le sporočajo, da smo nekomu stopile na žulj. Tako kot je nekomu na žulj stopil plakat, ki poziva na protest. Ne, osmi marec niso samo rože, osmi marec je prav posebni simbol sestrstva, ki ga moramo ne zgolj negovati, temveč tudi reflektirati in se še naprej boriti zanj.

 

LITERATURA:

Arruzza, Cinzia. Nevarna razmerja. Ljubljana: Sophia, 2016.

Bahovec, Eva. Demokracija je ženskega spola. Ljubljana: Delta, 2006.

Burcar, Lilijana. Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia, 2015. 

Jogan, Maca. »Ženske na poti od delne družinske celostne družbene uveljavitve.« Ženske in diskriminacija. Ljubljana: Delavska enotnost, 1986.

Leskošek, Vesna. »Žensko gibanje na Slovenskem in boj za pravice žensk.« Človekove pravice žensk. Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije, 2004

Perrot, Michelle. Ženske ali Molčanja zgodovine. Vnanje Gorice: Police Dubove, 2016.

Tomšič, Vida. Komunistična paritja Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk. Ljubljana: ČZDO Komunist, 1978.

Verginella, Marta. Ženska obrobja. Ljubljana: Delta, 2006.

 

[1] Jogan, 18

[2] Perrot, Michelle. Ženske ali molčanje zgodovine.  str. 287

[3] Jogan, 25

[4] Burcar, 109

[5] Arruzza,  3

[6] Bahovec, 24

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness