Samopomoč trde vezave
Ob množici leposlovnih knjig, opevanih v tisku in ovenčanih z raznimi nagradami, ob gorah strokovnih in znanstvenih besedil, ki jih radi neizprosno recenziramo, in ob boku številnih pesniških zbirk in dramskih besedil pozabljamo, da prva mesta na seznamu najbolje prodajanih knjig pogosto zasedajo priročniki za osebnostno rast. Razlog, zakaj jih na Radiu Študent neradi recenziramo ali prevprašujemo, nemara tiči ravno v poljudnosti sloga in vsebine, ki jo podajajo. Kljub temu pa nam lahko knjige za samopomoč ali priročniki z nasveti za osebnostno rast ponudijo kar najbolj odstrt vpogled v individualizirano novodobniško sedanjost.
Pravzaprav je ravno ta nova duhovna sedanjost tista, ki jo tovrstni priročniki in knjige v največji meri naslavljajo – zlasti v kontekstu iskanja sebstva v individualizirani družbi enaindvajsetega stoletja in tegob prehitro razvijajoče se potrošniške ponudbe in materialne ekspanzije. Da bi si olajšali življenje brez višjega moralnega vodila, se ljudje zatekajo k sodobnim vodilom oziroma priročnikom – poljudni psihologiji ali avtobiografijam z moralnim naukom. V izložbah knjigarn – pa naj bodo slabše ali bolje založene – lahko vedno opazimo kakšno delo, ki bo že s pretirano poenostavljenim, ampak učinkovitim naslovom ponujalo rešitve za odtujenost v sedanjosti. Lahko se zgodi, da opisano naslovnico spremlja tudi kakšno vprašanje, začenši s »kako« nekaj storiti ali »kako« se z nečim spopasti. Te sugestije pa morebitne bralke ali bralce nagovarjajo z vprašanji, ki so si jih verjetno vsaj podzavestno zastavljali, še preden so se sprehodili mimo knjigarne. Vse te sugestije pa v največji meri naslavljajo pomanjkanje osebnega zadovoljstva.
V nocojšnjem intervjuju redakcije za kulturo in humanistične vede smo se pogovarjali z Urško Kaloper, vodjo uredništva priročnikov založbe Mladinska knjiga. Naša sogovornica, sicer sociologinja kulture, je tudi sama avtorica priročnikov za mladino. Priročniki za osebnostno rast so le del knjižnega nabora, za katerega je odgovorna. Poleg poljudnoznanstvenih besedil namreč ureja tudi kuharske knjige, kolumnistiko in podobno. Branje knjig za samopomoč in osebnostno rast pa je po njenem indikator želje po izboljšanju življenja.
Potreba po izboljšanju življenja nemara temelji na liberalnem potrošniškem gonu, ki se je naselil tudi na trg duhovnih dobrin. Liberalizem se v tem kontekstu kaže zlasti z neomejeno izbiro področij samopomoči, poleg tega pa z idealizacijo osebnosti in samopodobe stremi k ustvarjanju novodobniško svobodne posameznice ali posameznika. Na promovirano osebno pomiritev in izoblikovanje novodobniškega nadjaza lahko pogledamo kot na liberalno nadziranje delovne sile, ki ji v kapitalizmu in sekularni družbi manjka osmislitve. V urbanih središčih zahoda se prebivalstvo ne zateka več k verskim institucijam, ki so bile pred kapitalizmom socializacijska središča – v razčaranem novem svetu so svete templje nadomestile individualizirane osebne sfere pod močnim vplivom delovnega vsakdana. Kulturna produkcija z najrazličnejšimi metodami promocije osebnostnega izboljševanja aktivno pripomore k navideznemu osmišljevanju življenjskega sloga delovne sile, da bi bila ta bolj disciplinirana in produktivna. Priročniki za osebnostno rast pa so le eden od načinov, ki vodijo k navideznemu osebnostnemu osmišljevanju.
Vsebina najrazličnejših knjig ali priročnikov za samopomoč je izrazito empirična, podajajo jo avtorji, ki tematike in nasvete črpajo zlasti iz lastnih izkušenj in redkeje iz znanstvenih raziskav. Posledično mora biti pri vsebinski presoji priročnika za osebnostno rast skepsa do avtorja ali avtorice vsekakor prisotna. Nepremišljeno in neutemeljeno napisani priročniki imajo lahko tudi obraten učinek in še zaostrijo novodobniško krizo identitete, saj se dotikajo nelagodja in intimnih težav.
Ciljna skupina morebitnih bralk in bralcev priročnikov za samopomoč je nedvomno del delovno aktivnega prebivalstva. Knjige danes nasploh kupujejo pretežno ženske, pri priročnikih pa je razmerje med spoli še bolj intenzivno polarizirano. To lahko zgodovinsko primerjamo z vzponom buržoazije in množično potrošnjo meščanskih romanov v devetnajstem stoletju. Če se je Flauberteva Gospa Bovary dotikala izpraznjenosti zakona in malomeščanskega življenja, se priročniki za osebnostno rast dotikajo izpraznjenosti delovnega vsakdana in življenja v kulturnem liberalizmu. A teh knjig kot tudi meščanskih romanov še zdaleč ne smemo okarakterizirati za izključno »ženske«, saj se je kulturna produkcija z družbenimi gibanji v dvajsetem stoletju deloma znebila spolno in razredno determiniranih predpostavk.
Da popularna kultura oblikuje interesno skupnost, je v svojem delu Zamišljene skupnosti dokazoval že Benedict Anderson. Poleg tega pa del vsebine priročnikov za osebnostno rast in samopomoč do neke mere detabuizira družbeno stigmatizirane osebnostne problematike, to pa trg porabnikov tovrstne literature razširi še onkraj bralne skupnosti, saj se avtorji priročnikov večkrat prelevijo tudi v mnenjske voditelje.
Slog priročnikov za osebnostno rast in samopomoč pogosto meji na leposlovje. To je nedvomno posledica zadoščanja nameri po osmišljanju vsakdana, ki je s togim neumetnostnim slogom, značilnim za znanstvene priročnike, ne moremo izpolniti. Podobno kot leposlovna razsežnost priročnikov je precej opazna tudi avtobiografska dimenzija. Osebna empirija je bralcu ali bralki namreč predstavljena s poudarjeno čustveno prezenco in domnevno pristnostjo, ki pa lahko rezultira tudi v idealizaciji avtorice ali avtorja.
Ustvarjanje mnenjskega voditelja na podlagi prebrane literature ni novost – nekaj podobnega se je zgodilo s preroki zgodovinsko uveljavljenih religij, le da so bili ti predstavljeni pripovedno. Pripovedništvo dandanes zahtevam duhovne izpopolnitve ne zadošča več, saj se je trg kulturnega liberalizma prilagodil strukturam kapitalizma, ki zahtevajo individualiziranost subjekta. Avtobiografskost priročnikov tej sistemski potrebi ugodi. Poljudnoznanstveno literaturo z duhovno vsebino, ki stremi k osebnostni rasti, so z religijo primerjali že mnogi religiologi, saj opravljata podobne funkcije. Poleg tega lahko razmah tovrstne kulturne produkcije povežemo z deinstitucionalizacijo religije – ljudje namreč še vedno potrebujejo moralno instanco, le da ta ni več tako očitna, kot je bila verska pripadnost, ki se zaradi sekularizacije še zmeraj postopoma razkraja. Bolj kot v institucionalnih verskih skupnostih ali verovanjskih sistemih je osmišljevalno funkcijo moralne instance moč zaznati v kulturni produkciji in novodobniških duhovnih gibanjih, ki se opirajo ravno na samoizpopolnjevanje in osebnostno rast, opevana v priročnikih.
V kategorijo priročnikov za osebnostno rast bi potemtakem lahko uvrstili tudi dela nekaterih uveljavljenih verskih voditeljev, ki so se poljudnoznanstvenega besedila poslužili, da bi svoje ideje izrazili z novim medijem.
Zlasti zaradi slabšalnega prizvoka novodobniškega iskanja utehe je tovrstna poljudnoznanstvena literatura pogosto banalizirana, prav tako jo spremljajo s tem povezani predsodki, razloži Urška Kaloper.
A če jih še enkrat več primerjamo z verskimi knjigami, lahko najdemo še toliko več podobnosti. Bralce in bralke nagovarjajo z moralnimi nauki in ponujajo smernice za mirno in spokojno življenje v hipersvetu. Če je denimo Biblija s podobnimi metodami osmislila življenja podrejenega kmečkega in delavskega prebivalstva, priročniki za osebnostno rast in z njimi povezana novodobniška gibanja osmišljajo in lajšajo tegobe vsakdanjika pripadnikov in pripadnic srednjega in višjega razreda. Vsem duhovnim motivom, ki osmišljajo, pa je skupno, da malemu človeku ponudijo uteho in upanje na zmanjšanje odtujenosti od sedanjosti.
Nikakršno naključje torej ni, da se je prodaja priročnikov za osebnostno rast povečala med pandemijo novega koronavirusa, ki je družbeno individualizacijo še poglobila. Ta prodajna ekspanzija je del siceršnje rasti prodaje knjig s podobno vsebino, Urška Kaloper pa zasluge za ta trend pripisuje vedno intenzivnejšemu iskanju odgovorov na frustrirajoča protislovja vsakdana na neoliberalnem zahodu.
Poleg dveh uspešnic marketinškega guruja Aljoše Bagola z naslovoma Kako izgoreti in Srečo, prosim so na seznamu najbolje prodajanih knjig vedno tudi zimzeleni priročniki izpred desetletja ali več, ki bi jih na tem literarnem področju vsekakor lahko oklicali za množične uspešnice.
Priročniki za osebnostno rast in samopomoč so torej zgolj del širokega literarnega nabora v kulturnem liberalizmu. Stremijo k osmišljanju vsakdana in se poslužujejo podobnih metod kot nekatere verske knjige. Trend rasti prodaje in še prej vznika lahko pojasnimo s sekularizacijo družbe, predvsem pa s potrebo po iznajdbi lastne biografije, ki mora biti ob odsotnosti tradicionalnih institucij dajanja utehe izpopolnjena z osebnostnimi vrlinami, prikrojenimi za neoliberalizem.
Naslovna slika: Yehuda Pen – Speči mož s knjigo
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
kulturni offsajd kot rkhv intervju.
Komentiraj