ZBIRALKE PLASTENK
Na Hrvaškem obstaja zakon, ki omogoča denarno nadomestilo v zameno za embalažo, vrnjeno v trgovino. Socialna podpora ali pokojnina nekaterih žensk pa ne nanese dovolj, da bi lahko živele nad pragom revščine. Pravzaprav nekatere od njih stalnega vira dohodka sploh nimajo. Tako so prisiljene na plažah, ulicah in javnih dogodkih pobirati plastenke, ki jih kasneje unovčijo. Njihove zgodbe nam pripoveduje hrvaški kolektiv Igralke, sestavljen iz štirih igralk, ki so hkrati tudi logopedinje, producentke, inštruktorice joge in asistentke režije, sodelujejo v pobudi Rdeči noski in podobno. To so Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić. Na festvialu Mladi levi so glasove zbiralk plastenk v režiji Tjaše Črnigoj in s pomočjo delavnice gledališča zatiranih, ki jo je vodila Barbara Polajnar, posredovale v predstavi Babice/Bakice. Pogovarjali smo se s Sendi Bakotić, eno izmed igralk in ustvarjalk, ki nam je razložila, kako so odkrivale tematiko, s katero se ukvarja predstava Babice.
Predstava Babice je primer pričevanjskega in dejstvenega dokumentarnega gledališča, ki se igra z brechtovskimi epskimi elementi, kot so kreda in tabla ter razlaganje in prikazovanje. Med njimi se prepletajo komični elementi in klasični igralski vložki. Vsi ti uprizoritveni jeziki nam predočajo dejstva o socialni neenakosti in revščini na Hrvaškem. Navsezadnje gre za najranljivejšo demografsko skupino v naši družbi. Kako so igralke vzpostavljale stik z njo?
Igralke so se predstave lotile tako z aktivistične kot s študijske plati, predvsem pa izjemno praktično. Kot so povedale same, pred začetkom dela niso teoretizirale ali razmišljale, temveč so preprosto začele delati, z delovanjem zagrizle v družbeno tkivo in se soočile z njegovo surovostjo. Režijski proces nam je opisala režiserka Tjaša Črnigoj sama.
Kolektiv Igralke v svojem delovanju udejanja princip kolegialnosti, solidarnosti in demokratičnosti.
Igralke uporabljajo na odru različne tehnike igre in pripovedovanja. Ko pripovedujejo o življenju tako imenovanih babic, velikokrat izhajajo tudi iz svojih izkušenj. Najbolj jih je pestilo vprašanje realnega in iluzije, predvsem na ravni načina pripovedovanja zgodb.
Kako so se koščki iz življenja žensk, ki zbirajo embalažo, igralk in njihovih babic ter celo življenje plastike spletli v celoto, nam pove režiserka.
Prav posebno mesto v dokumentarni drami zaseda dramsko besedilo, ki nastaja kar med predstavo in vsebuje tako faktografske, izobraževalne elemente kot tudi popolnoma lirične in osebnoizpovedne dimenzije. Kako nastaja besedilo, nam pove režiserka Tjaša Črnigoj.
Predstava s svojim ustvarjanjem transformira tako gledališče kot tudi družbo. Navsezadnje posega v realnost vsakdana in ga spreminja.
Ko ravno govorimo o igralkah, ki dajejo glas ženskam na pragu revščine, se med vrstice hitro prikrade tudi vprašanje patriarhalne družbe, njene rigidne strukture in oblastnih razmerij v gledaliških krogih, iz katerih igralke izhajajo. Da se lahko v družbi same pozicionirajo kot ustvarjalke in aktivistke, mora tudi njihovo notranje delovanje vključevati demokratičen način odločanja, ekonomsko transparentnost in vsaj delno neodvisnost.
Kolektiv Igralke torej kritično nastopa tudi znotraj svoje sfere delovanja.
Za zaključek Sendi pove še, kako so na predstavo reagirali mediji in politika, kar nam povrne vero, da ima gledališče še vedno moč posegati v realnost in jo spreminjati.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj