Podatkovne vrzeli

Oddaja
4. 3. 2021 - 21.30

Simone de Beauvoir je nekoč dejala: “Predstava o svetu je, tako kot svet sam, delo [produkt] moških; opisujejo ga s svojega stališča, ki ga zamenjujejo z absolutno resnico.” To pomeni dvoje: da obstaja velika podatkovna praznina o tem, kako v svetu delujejo, razmišljajo in ustvarjajo ženske in da se življenja moških, njihove izkušnje, misli, potrebe in dejanja, dojema kot univerzalne. Ko poskusimo ugotoviti, kaj se dogaja z drugo polovico človeštva, naletimo na številne praznine, vrzeli in tišine, ki se jih nato poskusi zapolniti s podatki, ki so zbrani o moških. 

Kako konkretno spolno zaznamovane podatkovne vrzeli vsakodnevno vplivajo na življenje žensk, bomo v marčevskem Sektorju Ž raziskovale ob pomoči Caroline Criado Perez, britanske feministična pisateljice, novinarke in aktivistke. V svojem obsežnem raziskovalnem delu z naslovom “Invisible women - exposing data bias in a world designed for men”, je Criado Perez prečesala številna področja - vse od vladnih politik, medicinskih raziskav, oblikovanja produktov do tehnologije, delovnih pogojev in medijev - in nabrala neverjeten nabor študij primerov, zgodb in novih raziskav po vsem svetu, ki ponazarjajo nevidne načine, kako se pozablja na ženske in kako to - včasih celo smrtno nevarno - vpliva na njihova oziroma naša življenja. 

***

Žalostno, ampak nič novega, boste zagotovo številne in številni porekli na to. Saj se praktično feminizem kot tak ukvarja točno s tem na dnevni ravni. Zakaj potem torej ta uvod? Ker ne gre zgolj za vidnost žensk, zgolj za izpostavljanje njihovih zgodb, dosežkov in potreb, temveč za konkretne, materialne, fizične posledice pomanjkanja podatkov o ženskah, ki jih občutijo/občutimo na dnevni ravni. Nekatere podatkovne vrzeli so navidez nepomembne, majhne, kot je recimo to, da nas v službenih prostorih pogosto zebe, saj so temperature v pisarnah prilagojene moški telesni temperaturi, ali to, da ne dosežemo zgornje police, saj so prilagojene glede na standardno višino moških. Vsekakor zoprno, neprijetno in krivično. A ne smrtno nevarno. Kot recimo to, da nas pas v avtomobilu v primeru nesreče ne ščiti pred poškodbami, ker ni prilagojen za povprečno žensko telo. Ali to, da se nam ne diagnosticira srčne kapi, ker naši simptomi niso “tipični”. Ali da so nam predpisana napačna zdravila, ker so bili njihovi učinki testirani samo na moških. In točno s temi konkretnimi posledicami spolno zaznamovanih podatkovnih vrzeli oziroma praznin, se ukvarja Caroline Criado Perez, britanska feministična pisateljica, novinarka in aktivistka. V obsežnem raziskovalnem delu z naslovom “Invisible women - exposing data bias in a world designed for men”, ki je izšlo 2019 in za katero je isto leto prejela tudi prestižno nagrado, ki ga podeljuje The Royal Society oziroma Londonska kraljeva družba za izboljšanje naravne vednosti tistim delom, ki širši javnosti predstavljajo in približujejo znanost, je Criado Perez prečesala številna področja - vse od vladnih politik, medicinskih raziskav do tehnologije, delovnih pogojev in medijev - in nabrala neverjeten nabor študij primerov, zgodb in novih raziskav po vsem svetu, ki ponazarjajo nevidne načine, kako se pozablja na ženske in kako podatkovne vrzeli vplivajo - včasih celo smrtno nevarno - na njihova oziroma naša življenja.

Nekatere izmed njenih ugotovitev sem dobro leto nazaj že izpostavila v podcastu Bring to front, kjer sem skupaj z radijskem sodelavcem Denisom Adanalićem (nekateri ga zagotovo poznate kot občasnega sodelavca pri oddaji Leteči pilot in iz jutranjega dua Zlati gol) in oblikovalcem Emilom Kozoletom ugotavljala, kaj pomeni takozvano  “oblikovanje za ženske” in kaj pomeni za ženske, če je večina izdelkov narejenih in testiranih po meri "standardnega uporabnika". Ker pa sem nedavno uspela predelati delo v celoti in ker me je presenetila količina podatkov in primerov, ki kažejo na to, kako smo ženske vsakodnevno spregledane tudi tam, kjer sem to najmanj pričakovala, sem se odločila, da marčevski Sektor Ž posvetim točno tej temi - torej spolno zaznamovanim podatkovnim vrzelim in prazninam. Zato vas bom danes zvečer zasula z goro primerov, ob katerih se vam bo nemara zajel val tesnobe in nelagodja - vsaj mene je - ki pa se bo, upam, že uspešno predelal v uporniško držo do prihodnjega tedna, ko obeležujemo 8. marec - dan žena. 

Preden zagrizemo v podatke oziroma bolje rečeno preden pademo v podatkovne vrzeli, ki nas bodo pogoltnile kot črne luknje, in nas na koncu oddaje malce prežvečene izpljunile na drugi strani, bi trenutek ali dva namenila še moji osebni izkušnji s knjigo. Ponavadi se osebna mnenja kao deli na koncu recenzij, ampak to ni standardna recenzija ali oddaja, tako da ja...kot sem že malo prej nakazala, me je knjiga obenem pretresla in pomirila. Pretresla zato, ker kot rečeno, nisem pričakovala, kako se podatkovne vrzeli pojavljajo res na vsakem koraku in kako resne posledice lahko imajo na moje vsakodnevne opravke, pa tudi zdravje, delo, ekonomski položaj, in življenje kot tako. Po drugi strani pa me je knjiga ponovno spomnila na to, kako pogosto ženske pripisujemo krivdo za telesno, čustveno, psihično nelagodje same sebi, namesto da bi pomislile, da nelagodje izvira iz tega, da svet ni narejen po naši meri in da, preprosto rečeno, ko čutimo, da nekaj ni ok, to ne pomeni, da nekaj ni ok z nami, ampak s predmetom, prostorom, pogoji, okoliščinami, politikami, “standardi” in podobno. Ravno pred kratkim sem doživela nekaj podobnih primerov kot jih opisuje tudi Caroline Criado Perez, zato me je ta knjiga spomnila tudi na to, da moram zahtevati biti slišana in vidna v tem svetu in da moje nelagodje ni zgolj nepojasnjena anksioznost, temveč da ima ime - patriarhat. 

Ena najpomembnejših stvari, ki jo je treba povedati o vrzelih v podatkih o spolu, je, da ne nastanejo zaradi zlonamernosti ali načrtnega ne-zbiranja podatkov. Ravno nasprotno. So preprosto produkt načina razmišljanja, ki obstaja že tisočletja in je torej nekakšno ne-mišljenje. Oziroma dvojno ne-mišljenje: moške se dojema kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar ni potrebno posebej ubesediti, medtem ko ženske nikoli ne pridejo na vrsto za ubeseditev. Ker ko rečemo človek, v bistvu mislimo na moškega. To je opazila že Simone de Beauvoir, ki sem jo citirala v začetku oddaje, ko je leta 1949 zapisala, da je “človeštvo moško in da moški ne definira ženske kot samostojni subjekt, temveč kot nekaj, kar je definirano šele v relaciji do njega - moški je torej Subjekt, Absolut, ženska je Drugi”. Kar je novo, je kontekst, v katerem ženske še naprej ostajajo Drugi/Druge. V svetu, ki se vse bolj opira na podatke oziroma t.i. Big Data, na podlagi katerih se ustvarjajo različni algoritmi, softwari, politike, produkti, ipd., podatkovne vrzeli postanejo toliko večje in tišine še tišje. Včasih težava nastane tudi pri tem, da podatki za ženske sicer so zbrani, temveč pri skupni analizi niso ločenih od podatkov o moških - čemur pravimo podatki, razčlenjeni po spolu. Toda številke, tehnologije, statistike in algoritmi so le del zgodbe o nevidnosti žensk. Pomembno je tudi neposredno človeško izkustvo oziroma izkušnje, ki vplivajo na razumevanje potreb različnih posameznikov in posameznic. Zato veliko škodo pri načrtovanju in oblikovanju sveta ter vztrajnost (nenamerne) moške pristranskosti (ki se pogosto v dobri veri poskuša prikazati kot spolno nevtralna) predstavlja tudi izključitev žensk iz različnih odločevalskih skupin, kolektivov, komisij, ipd. in s tem ženske perspektive. To je pomembno zato, ker na nekatere stvari preprosto ne pomislimo, če ne naseljujemo istih teles in prostorov. In rešitve določenih težav so pravzaprav lahko povsem enostavne in hitro rešljive, če le poskrbimo za to, da so pri odločitvah prisotne različne perspektive (tukaj mislim tako na spol kot tudi na raso in druge slične dejavnike). 

Kot primer za to Caroline Criado Perez navaja izkušnjo nosečnosti Sheryl Sandberg, danes glavne izvršne direktorice Facebooka. Sandberg je bila leta 2014, ko je zanosila, zaposlena pri Googlu. Njena nosečnost je bila zelo težka - neprestano ji je bilo slabo, zatekalo ji je celotno telo, težko se je premikala. Ker je bil Google že takrat veliko podjetje, je imel temu primerno veliko parkirišče za zaposlene, ki je noseči Sandberg seveda povzročalo težave, ko ga je morala prečkati, da je lahko prišla do glavne stavbe. Po mesecih truda je le stopila do enega izmed svojih nadrejenih in predlagala, da se takoj pri vhodu določi nekaj parkirnih mest, ki bodo namenjena samo nosečnicam. Nadrejeni se je takoj strinjal (waw, redko) in se ob tem začudil, kako to, da se niso že sami tega domislili. Tudi sama Sandberg je bila v zadregi - dokler ni sama izkusila težke nosečnosti, ni pomislila na to, kaj bi v podjetju potrebovale noseče ženske. Pred nosečnostjo Sandberg je torej obstajala spolno zaznamovana podatkovna vrzel, ki ni bila ustvarjena namerno - ustanovitelji Googla niso namerno želeli otežiti prihod na delo nosečim ženskam. A ker sami nikoli niso izkusili nosečnosti, nanjo preprosto niso pomislili kot možno oviro pri dostopu do delovnih prostorov. In če ne bi zanosila ena izmed žensk na vodilnih položajih, je vprašanje, koliko časa bi takšni delovni pogoji še naprej obstajali. Ta vrzel je sedaj sicer zapolnjena - v enem podjetju, a lahko in moralo bi se ji že predhodno izogniti - širše.

Moška pristranskost je torej pogosto posledica pomanjkanja refleksije, ki se dalje nezavedno perpetuira. Ohranja se skozi številne, navidez povsem spolno nevtralne mehanizme, ki lahko pri življenju leta in leta ohranjajo različne “resnice”, ki jih tudi kasnejše drugačne ugotovitve težko zamajejo. Takšna je recimo klasična predstava o t.i. moškem-lovcu in ženski-nabiralki. Desetletja so znanstveniki pri odkrivanju grobišč, okostja glede na najdene predmete, ki so bile položene ob njih, pripisovali bodisi moškim bodisi ženskam, in četudi so različni drugi dokazi kazali na to, da so obstajale tudi ženske lovke in bojevnice, so okostja, ob katerih je bilo najdeno orožje, izključno pripisovali moškim. Tudi ko so kasnejše DNK analize pokazale, da so nekatera okostja bojevnikov pripadala ženskam, so se odvijale neskončne razprave o tem, ali obstaja nemara kakšen drug razlog, zakaj se je orožje znašlo pri okostjih žensk. Najdena moška okostja se - ne glede na najdene predmete - nikoli ni postavilo pod vprašaj. 

Pomembno vlogo pri ohranjanju moške pristranskosti igra seveda tudi jezik. V slovenščini so stvari v nekaterih pogledih bolj jasne, saj imamo za razliko od angleščine in nekaterih drugih jezikov, kjer beseda “man” lahko pomeni “human” (človeka) ali “male” (moškega), bolj natančno izrazoslovje. A ker je angleščina svetovni jezik, v katerem se beležijo različni pomembni podatki in ugotovitve, to vsekakor ni zanemarljivo dejstvo. Antropologinja Sally Slocum je že v 70s ugotavljala, da je beseda “men” v številnih tekstih in razpravah uporabljena na tako dvoumen način, da je težko razbrati, ali so mišljeni moški ali ljudje nasplošno. S tem pa pridemo tudi do težave pri uporabi generične moške oblike, ki jo poznamo tudi v slovenščini. Številne jezikovne raziskave v zadnjih 40 letih so namreč pokazale, da četudi se generična moška oblika predstavlja za spolno nevtralno in naj bi v sebi zajemala tako moške kot ženske, ima na bralce in bralke besedil povsem drugačen učinek - ti jo namreč kljub opombi, da gre za generično obliko, berejo kot moško obliko. Tako je beseda “men” (ljudje) brana kot “male-unless-otherwise-indicated” (moški, razen če ni drugače navedeno). 

Toda težava ni samo v generični moški obliki. Tudi v jezikih, ki so manj spolno zaznamovani kot slovenščina, in kjer obstajajo domnevno spolno nevtralne besede kot so recimo “designer”, “user”, “runner”, ipd., so raziskave pokazale, da si, če ni pred njih eksplicitno postavljen pridevnik “female” (ženski), ljudje pod njih večinoma predstavljajo moške. To je seveda povezano tudi z zastopanostjo moških in žensk v javnosti. Pogostost pojavljanja v medijih, novicah, učbenikih, filmih, športu, video igricah, politiki, kulturi, znanosti, ipd. vpliva na naše predstave o tem, kje je mesto moških in žensk v družbi ter katere vloge so jim predpisane. 

Poglejmo si še en primer, kako se navidez spolno nevtralen mehanizem ohranja nevidnost žensk. Ko je Caroline Criado Perez leta 2013 predlagala angleški banki (Bank of England), da bi na bankovce uvrstila vsaj eno žensko zgodovinsko osebo, so ti odvrnili, da njihov izbor samih moških na bankovcih vendar temelji objektivnih merilih: zgodovinske osebnosti so bile izbrane glede na njihovo prepoznavnost in splošno družbeno strinjanje, da so ustvarili prispevek, ki ima trajne koristi za družbo. Toda če vemo, kako so bile ženske v preteklosti izrinjene iz javnega življenja ter s tem odrezane od možnosti za ustvarjanje takšnih dosežkov ali pa so se njihovi dosežki pripisali moškim, potem merila niso tako objektivna kot se zdijo na prvi pogled. Nič od tega ne pomeni, da je angleška banka namerno izključila ženske iz nabora. Pomeni pa, da je tisto, kar se morda zdi objektivno, dejansko lahko zelo moško-pristransko. 

Področja, kjer se pri oblikovanju izdelkov, politik, delovnih pogojev, ipd. ne upošteva potreb žensk, pokriva najrazličnejša področja, vendar se vedno znova pojavljajo pri treh temah: žensko telo, neplačano žensko skrbstveno delo in nasilje moških nad ženskami

V preteklosti se domnevalo, da med moškimi in ženskimi telesi ni bistvene razlike, razen velikosti in reproduktivne funkcije, zato je bila medicinska izobrazba leta osredotočena na moško "normo", pri čemer je bilo vse, kar je spadalo zunaj tega, označeno kot "netipično" ali celo "nenormalno". Tudi za bolezenska stanja, za katere je znano, da povzročajo največjo obolevnost in umrljivost žensk, ni obstajal ločen nabor podatkov glede na spol. Te vrzeli so pomembne, ker so v nasprotju s tem, kar smo domnevali tisočletja, raziskovalci v zadnjih dvajsetih letih ugotovili pomembne razlike med spoloma v vseh tkivih in organskih sistemih v človeškem telesu, pa tudi v obsegu, poteku in resnosti večine pogostih človeških bolezni. Razlike obstajajo dobesedno na vsakem koraku - vse do celične ravni. To postane še posebej pomembno pri testiranju učinkovitosti različnih zdravil, pri čemer so ženske redko vključene v študije in teste. Številne kasnejše raziskave so pokazale, da določene doze zdravil ali zdravila sama niso imele podobnega učinka pri ženskah kot pri moških, pri čemer so nekatera imela celo obratni učinek - njihovo uživanje je ženskam škodovalo. Za nekatera zdravila, ki na moške v testni fazi niso imele učinka, pa se je kasneje izkazalo, da bi lahko učinkovito zdravila določena bolezenska stanja pri ženskah, toda ker ženske niso bile vključene v testiranje, do nadaljnjega razvoja zdravila ni prišlo. 

Najbolj odmeven primer, ki je prerasel v največji medicinski škandal 20. stoletja, kako nevarne so spolno zaznamovane podatkovne vrzeli na tem področju, je bilo uspavalno in pomirjevalno zdravilo talidomid, ki so ga v 60s predpisovali nosečnicam za jutranjo slabost. Testiran je bil na podganah in bil označen kot popolnoma varen, saj tudi visoki odmerki niso pri poskusnih živalih povzročili smrti. Izkazalo pa se je, da ima zdravilo škodljiv učinek na zarodek in preden so ga umaknili s trga, se je rodilo že približno 10.000 otrok, ki so utrpeli hujše oblike prizadetosti zaradi učinka zdravila. A kljub temu in podobnim primerom so ženske še vedno redko vključena v testiranja, saj so ženska telesa percepirana kot preveč zapletena, preveč spremenljiva in predraga za testiranje. Vključevanje (biološkega) spola v raziskave je videno kot preveč obremenjujoče in zahtevno, njegovo izključevanje pa se opravičuje z argumentom poenostavitve rezultatov. Tudi ko se zdravila testira na živalih, se za to pogosto uporabi zgolj živali moškega spola, četudi seveda tudi pri živalih obstajajo pomembne celične razlike glede na spol. Takšna praksa je pogosta tudi za zdravila, ki se jih večinoma predpisuje ženskam. Hkrati obstaja kronično pomanjkanja zdravil za “ženska stanja”. V ZDA trenutno obstaja samo eno zdravilo, ki se ga uporablja pri nosečnicah, ki imajo prešibke popadke, pri čemer se je ugotovilo, da se ga pogosto napačno uporablja in da zato polovico časa ne deluje, kar pomeni, da so številne ženske po nepotrebnem podvržene carskemu rezu. Za primerjavo - na trgu medtem obstaja kar 50 različnih zdravil za srčno kap. 

Težave nastanejo tudi pri postavljanju medicinskih diagnoz. Ženske so pogosto napačno diagnosticirane, dobijo slabšo oskrbo ali pa na pravo diagnozo celo čakajo leta, saj njihovi simptomi seveda odstopajo od “tipičnih”, ali pa se jih ne jemlje resno. Raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da za ženske obstaja kar 50% večja možnost, da se jim ne bo diagnosticiralo srčne kapi, saj za razliko od moških dosti redkeje doživijo t.i. hollywoodski srčni napad. Zelo znan primer je tudi diagnoza endometrioze (mimogrede, mesec marec je posvečen ozaveščanju o tej bolezni), kjer je v preteklosti ponavadi trajalo vsaj 10 let, da se je ženskam ugotovilo to bolezensko stanje, saj se jim po opravljenih rutinskih pregledih zagotovilo, da je kljub hudim bolečinam z njimi “vse v redu”. Nasplošno je ugotovljeno, da ženske pogosto kasneje dobijo zdravila za bolečine in še to napačne doze, saj se njihove bolečine pripiše stresu, čustvom in psihosomatiki. Švedska študija je tako ugotovila, da se ženskam, ki potožijo o bolečinah, dvakrat pogosteje predpiše antidepresive, kot moškim, ki dejansko trpijo za depresijo.

Na zdravje žensk pomembno vplivajo tudi delovni pogoji in obseg dela, ki ga opravijo. Mimogrede - izraz “zaposlena ženska” je tavtologija. Ne obstajajo ženske, ki ne delajo. So samo ženske, ki niso plačane za svoje delo. Svetovno gledano ženske opravijo 75% neplačanega dela in zanj porabijo med 3 in 6 ur dnevno, medtem ko moški zanj porabijo pol ure do dve uri dnevno. Četudi se navidez zdi, da se situacija izboljšuje, so raziskave zadnjih 20 let pokazale, da se je kljub vsem večjemu vstopu žensk na trg dela to ni odražalo pri boljši razdelitvi neplačanega dela med ženske in moške - pomenilo je zgolj to, da se je količina celotnega dela, ki ga opravijo ženske, še povečala. To pomeni dodatno količino napora in skrbi. Britanska raziskava iz 2017 je pokazala, da so ženske na delovnem mestu za 53% bolj pod stresom kot moški, kar povečuje njihovo možnost za srčne in pljučne bolezni ter depresijo. Kanadska raziskava iz 2016 je pokazala, da ženske počasneje in slabše okrevajo po operaciji srca, saj se pogosto takoj po njej vrnejo v svoje skrbstvene vloge, medtem ko je za moške bolj značilno, da po operaciji nekdo skrbi za njih dokler povsem ne okrevajo. 

Včasih je razsežnosti nekaterih stvari lažje predstaviti v “čistih ekonomskih terminih”. Če je za vas “neplačano skrbstveno delo” preveč abstraktno, potem si za trenutek poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi se ga vključilo v izračun bruto domačega proizvoda. Bruto domači proizvod (BDP) je vrednost vseh dokončanih proizvodov in storitev, ki so bili ustvarjeni znotraj ene države v določenem obdobju (ponavadi na letni ravni). Namen izračunavanja bruto domačega proizvoda je dobiti vpogled v gospodarsko aktivnost znotraj države, njen razvoj in stopnjo njene rasti, posledično se tako z njim ocenjuje kakovost oziroma standard življenja v posamezni državi. Verjeli ali ne - preden se je določilo, kaj bo zajemal izračun BDP, so potekale dolgotrajne razprave, ali naj se vanj šteje tudi neplačano gospodinjsko delo kot je kuhanje, pospravljanje in varstvo otrok. Na koncu se je sklenilo, da bi bilo zbiranje teh podatkov “prezahtevno”. 

Odločitev za ne-merjenje vrednosti neplačanega gospodinjskega dela je morda največja vrzel v podatkih o spolih. Ocene kažejo na to, da bi lahko neplačano skrbstveno delo predstavljalo do 50% BDP v državah z visokim dohodkom in do 80% BDP v državah z nizkimi dohodki. Leta 2015 je bila neplačana skrbstveno in gospodinjsko delo v Mehiki ocenjena na vrednost 21% BDP - več kot proizvodnja, trgovina, nepremičnine, rudarstvo, gradbeništvo in transport. Avstralska študija je pokazala, da bi bilo treba neplačano varstvo otrok zabeležiti kot največjo avstralsko industrijsko panogo v letu 2011, saj je ustvarila 345 milijard dolarjev, kar je skoraj trikrat več kot industrija finančnih in zavarovalniških storitev. Ekonomski argument se da zapeljati tudi v obratno smer - v zagovor plačanemu skrbstvenem delu, ki bi ponovno vplival na dvig BDP. Če bi na primer ZDA vložila 2% svojega BDP v zagotavljanje javne infrastrukture za varstvo otrok, bi s tem ustvarila skoraj 13 milijonov novih delovnih mest (za razliko kot zgolj 7,5 milijonov, če bi isti znesek vložila v gradbeni sektor). S tem bi se drastično zmanjšala ženska brezposelnost, ki je pogosta ravno zato, ker si ženske po rojstvu otroka zaradi pomanjkanja dostopnih skrbstvenih storitev - ironično - ne morejo več privoščiti vrniti na delo. Za Veliko Britanijo, kjer je to še posebej velik problem, se ocenjuje, da bi prenos otroškega varstva z večinoma neplačane feminizirane in nevidne oblike dela na formalno plačano delovno mesto prineslo polno zaposlitev za 300.000 žensk z otroki, mlajšimi od pet let, s tem pa dodatnih 1,5 milijarde funtov davka v državno blagajno. 

Kaj pa če nam zaposlitev preprečujejo tudi drugi dejavniki? Večino 20. stoletja Newyorški filharmonični orkester ni imel v svojih vrstah nobene glasbenice, z redkimi izjemami. Potem pa se je od 70s dalje zgodila sprememba - število žensk je začelo naraščati in iz 0% prišlo na 10%. To je nenavaden porast za filharmonični orkester, kjer je splošno znano, da je njegova sestava precej nespremenljiva in da je zaposlitev v njem domala doživljenjska. Kaj se je torej spremenilo? Uvedli so t.i. slepe avdicije, kjer komisijo in kandidate ter kandidatke za službo loči zastor, tako da komisija ne more videti, kdo igra. V 80s je bil procent žensk med novo zaposlenimi že 50% in danes ženske predstavljajo 45% sestave orkestra. Kar je bilo tukaj na delu, je princip meritokracije - ideja o tem, da so “pametni, pridni in sposobni ljudje” prepoznani in za to nagrajeni, torej da so prepoznane in cenjene njihove sposobnosti ne glede na spol, raso, religijo, ipd. Številni primeri seveda kažejo na to, da princip meritokracije ne deluje, čeprav ljudje še vedno vztrajno verjamejo vanj. 

Primer s filharmoničnim orkestrom je na nek način podoben kot “objektivna merila”, po katerih je angleška banka izbirala podobe znamenitih oseb na bankovcih. Enako škodljivi učinek ima tudi predstava o razlikah med brilijantnost/genialnostjo in trdim delom, pri čemer se prvo pripisuje moškim, drugo pa ženskam. Takšne predstave ovirajo številne ženske pri napredovanju v akademskem svetu in znanosti (ki se jim pridružijo tudi ovire, ki jih predstavlja njihovo neplačano (skrbstveno) delo) pa tudi na področju tehnologije. Področje, ki ga danes preplavljajo podobe asocialnih programerskih genijev, je nekoč zaposlovalo same ženske. Dobesedno poimenovane kot “računalniki” so v času druge svetovne vojne ročno izvajale zapletene matematične izračune za vojsko. Tudi ENIAC, prvi digitalni računalnik na svetu, je l. 1946 v ZDA razvilo šest programerk. Vse do poznih 60s so kljub temu, da so stroji začeli nadomeščati njihovo delo, ženske še vedno predstavljajo večinski delež zaposlenih v programiranju in splošno znano je bilo, da so ženske “naravno nadarejene” za programiranje, saj so potrpežljive in pozorne na detajle, kar je ključnega pomena pri tem delu.

Ko je programiranju začel naraščat ugled in v očeh delodajalcev ni bilo več zgolj nižje plačano uradniško delo, temveč delo, ki zahteva visoke zmožnosti reševanja problemov, se je spremenil tudi način zaposlovanja. Večkrat citirani psihološki članek iz leta 1967, ki programerja opisuje kot “asocialnega samotarja s slabimi higienskimi navadami”, je temeljno vplival na splošno predstavo javnosti in delodajalcev, ki so po tem ključu pričeli zaposlovati in izobraževati “moške genije”. Tako je psihološki profil programerja postal samouresničujoča se prerokba in danes ženske predstavljajo manjši delež zaposlenih v tem sektorju. A ženske programiranje seveda še vedno zanima. Ko je neko evropsko podjetje objavilo oglas za delovno mesto programerja in pri tem uporabilo fotografijo moškega, se je na oglas odzvalo 5% žensk. Ko so fotografijo zamenjali za žensko, se je na oglas odzvalo 40% žensk.  

Toda tudi, če se ženske že uspemo prebiti do delovnega mesta, še posebej v tradicionalnih moških poklicih, nam tam grozijo druge nevarnosti zaradi pomanjkanja podatkov. Ker so bile raziskave varnosti pri delu tradicionalno osredotočene na industrije, v kateri prevladujejo moški, je naše znanje o tem, kako preprečiti poškodbe žensk na delovnem mestu, izredno pomanjkljivo. Podatkovna vrzel je včasih pripisana dejstvu, da moški pogosteje kot ženske umrejo na delovnem mestu. A čeprav je res, da v poklicih, kjer se zgodijo najbolj dramatične nesreče, še vedno prevladujejo moški, pa nesreča pri delu še zdaleč ni edini način, da te služba lahko ubije. Letno približno 8.000 ljudi umre zaradi oblik raka, ki so povezani z njihovimi poklici. Toda četudi je rak na dojkah v zadnjih 50 letih v izjemnem porastu, ni bila narejena nobena raziskava o tem, kako na to vplivajo delovni pogoji, niti v poklicih, kjer večinoma prevladujejo ženske. Tako recimo ni narejena skoraj nobena raziskava o vplivu kemičnih sestavinah in pripravkih, ki se uporabljajo v kozmetičnih salonih ali v čistilnih sredstvih na zdravje žensk - kaj šele kombinacija obojega (saj veste, žensko neplačano delo doma), četudi je za nekatere posamezne sestavine znano, da povzročajo raka, spontani slav in bolezni dihal. 

Toda tudi če bi študije začeli izvajati zdaj, bi trajalo, da se zamenja vsaj ena delovna generacija, preden bi sploh pridobili uporabne podatke. Vendar študij ne začenjamo. Namesto tega se še naprej zanašamo na podatke iz študij o moških, kot da veljajo tudi za ženske. Še posebej na podatke o belih moških, starih med petindvajset in trideset let, ki tehtajo 70 kg. To je t.i. "Referenčni Človek" in njegova super moč je ta, da lahko predstavlja človeštvo kot celoto. Že tako je precej nadležno, da se pri izdelavi različnih vsakodnevnih predmetov za osnovo uporabi mere “Referenčnega Človeka”. Resnejši problem pa nastane takrat, ko se nam zaradi tega ne prilega zaščitna delovna oprema kot so rokavice, škornji, očala, čelade, celo neprebojni jopiči. Oprema, ki se slabo prilega in ne tesni, žensk ne ščiti, temveč dodatno poškoduje. Toda kljub temu, da vse več žensk deluje v poklicih, kjer je potrebna zaščitna oprema ali uniforma, standardi ostajajo nespremenjeni. To vodi do bizarnih situacij, kjer morajo krivdo, da odstopajo do “standarda”, nase seveda prevzeti ženske. Tako je v Veliki Britaniji leta 1999 v javnosti odmevala novica, da je kar 700 policistk moralo na operacijo za zmanjšanje prsi, ker se jim niso prilegali zaščitni jopiči, leta 2016 pa morala zaposlena na železnici kar dve leti prepričevati vodstvo, da ji naročijo zaščitne rokavice v manjši velikosti.

Toda tudi v situacijah, kjer bi pričakovali, da je poskrbljeno za varnost vseh kot recimo v avtomobilih, bi to pričakovanje bilo zmotno. Ker so testne lutke oblikovane po famoznem “referenčnem človeku”, je za ženske za 47% večja verjetnost, da se bodo ob trku resneje poškodovale, in kar za 71% večja verjetnost, da se bodo lažje poškodovale. Četudi se že od 80s letih raziskovalci trudijo vključiti v teste tudi ženske lutke, je to v ZDA postala praksa šele leta 2011. Toda tukaj se težave ne nehajo. Ženske testne lutke so pogosto zgolj modificirane moške - torej malce manjše in lažje - kar nikakor ni odraz povprečnega ženskega telesa. Njihov odziv na nesrečo je pogosto testiran samo v primeru, da sedijo na sovoznikovem sedežu - za voznice tako nimamo podatkov. Temu primerno tudi oprema, ki naj nas bi v avtu zaščitila pred poškodbami kot so varnostni pas in airbag, niso prilagojeni za ženske in tako ne služijo svojem namenu. Pri avtih bi lahko še naštevala, vendar naj zaključim z zgovornim primerom. Po uvedbi ženskih lutk - četudi vprašljivih - so se varnostne ocene avtomobilov drastično znižale. Za Toyoto Sienna je tako recimo veljalo, da je varnost na sovoznikovem sedežu ocenjena s petimi zvezdicami. Po 2011 je ta ocena padla na dve zvezdici. Ko so v sovoznikov sedež namesto moške posadili žensko lutko, so namreč ugotovili, da je možnost za resno poškodbo ali smrt ob trku pri 50 km/h 20% do 40%. 

Toda tudi ko se poskuša rešiti problem, ki zadeva večinoma ženske, se tega ne loti tako, da bi se jih vprašalo, kaj same menijo, da je rešitev, oziroma se z njimi predhodno posvetovalno. Takšen je primer poskusa nadomestitve tradicionalnih peči, ki se še vedno pogosto uporabljajo v južni Aziji in sub-saharski Afriki, z bolj čistimi različicami. Težava tradicionalnih peči je v tem, da pri gorenju biomase, ki se uporablja za kurivo, nastajajo izredno strupeni hlapi. Ženska, ki kuha na tradicionalnem štedilniku v zaprtem prostoru, je izpostavljena podobnemu učinku kot če bi bila izpostavljena dimu stotih cigaret na dan. Onesnaženost zraka v zaprtih prostorih je največji okoljski dejavnik, ki vpliva na umrljivosti žensk in vodilni vzrok za smrt otrok, mlajših od pet let. To težavo se poskuša sporadično rešiti že od poznih 50-ih let, toda brez uspeha. Vzrok za to so pripisali ženskam, češ da nočejo uporabljati novih “čistih” štedilnikov, ter da jih je potrebno poučiti, zakaj so ti boljši od starih. Raziskava je kasneje pokazala, da so novi štedilniki terjali od žensk več pozornosti in nov način kuhanja ter jim onemogočili početi več stvari hkrati, kar je zanje pomenilo dodatno delo. Nekateri so terjali več vzdrževanja, za kar so razvijalci mislili, da bodo poskrbele ženske - ker pa je vzdrževanje opreme tradicionalno pripadalo moškim, ki se jim ni dalo ukvarjati s popravili novih štedilnikov, so ženske spet začele uporabljati stare. Prav tako so pogosto možje preprečili nakup novih štedilnikov, saj so presodili, da za to ni potrebe. Toda še vedno se je v novicah in med razvijalci za neuporabo v večini krivilo “zaostale ženske”, ki ne vedo, kaj je dobro za njih ter njihovo zdravje. 

“A sedaj je treba vse izdelke naredit na novo? A zdaj moramo met pa posebej avto za moške in posebej za ženske - a bo treba vse delat dvojno? Veš koliko bo to stalo??? In kako je to nepraktično?” To je le nekaj komentarjev, ki sem jih zasledila na spletu v odzivih na ugotovitve Caroline Criado Perez. Na prvo žogo bi bil moj odgovor - ja. Zakaj pa ne avtomobile za ženske? Saj gre konec koncev za polovico človeštva in iz striktno ekonomskega vidika bi to lahko bilo povsem profitabilen pristop glede na število ženskih voznic. In nenazadnje živimo v kapitalizmu, kjer naj bi imeli na voljo noro veliko izbire - če imamo 20 vrst jogurta, zakaj ne bi potem imeli na voljo avte glede na spol?

Pri vprašanju standariziranosti in tipiziranosti, ki temeljita na podatkih, zbranih za moške, ne gre samo za to, ali je nekaj prilagojeno tudi ženskam ali ne. Gre tudi za širše vprašanje, kako je svet prilagojen vsem, ki ne ustrezajo standardnemu “referenčnemu moškemu”. To so lahko težka vhodna vrata, ki jih starejši ne morejo odpreti brez dodatne pomoči, avtomobilski pedali, ki jih ne dosežejo manjši moški ali zaščitne maske, ki se ne prilegajo obrazu zaradi razlik v obrazni strukturi med pripadniki in pripadnicami različnih ras. 

A dejstvo je, da je velik manko podatkov obstaja ravno na področju razlik med spoloma. Nenehno pozabljanje na žensko telo pri oblikovanju je pripeljalo do sveta, ki je manj gostoljuben in za ženske bolj nevaren. Pripeljalo je do sveta, v katerega ženske preprosto ne “pašemo”. Vztrajanje pri podatkovnih vrzelih o ženskah in naših življenjih pomeni, da še naprej naturaliziramo spol in spolno diskriminacijo, hkrati pa nekako ne vidimo te diskriminacije. Oziroma je ne vidimo ravno zato, ker jo naturaliziramo - ker je preveč očitna, preveč vsakdanja, preveč “tako pač je”, da bi se sploh trudili to nasloviti. To je ironija biti ženska: obenem biti hiper-vidna, kadar se nas obravnava kot podrejeni spolni razred, in nevidna, ko to šteje.
 

Foto: ENIAC, prvi digitalni računalnik na svetu, je l. 1946 razvilo šest programerk: Kay McNulty, Betty Jennings, Betty Snyder, Marlyn Wescoff, Fran Bilas in Ruth Lichterman. Prve programerke (in prvi - kot so jim rekli - "računalniki") so bile izključno ženske, ki so med drugo svetovno vojno ročno izvajale zapletene matematične izračune za vojsko. Danes ženske predstavljajo le 11% razvijalcev programske opreme.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

super oddaja!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness